Če bo imela pravna država premoč nad nepravno, je za državljane to zanesljivo dobro znamenje. Državljani pa itak ne bodo živeli nikoli preveč srečno, ker obstaja skupina tistih prevarantov, ki se želi iznebiti nadzora tistih, ki hočejo pošteno delati in živeti. Tu obstaja velika vrzel.

Vse več je ljudi, ki se spopadajo z družbeno osamljenostjo in ne morejo kljubovati krivicam. Sem sodijo ljudje, ki se oddaljujejo od politične, narodnostne, družinske in konfesionalne skupnosti in živijo kot nekakšni iz družbe odrinjeni samohodci, zlasti brezposelni in ljudje z nizkimi osebnimi dohodki, ostareli v domovih za upokojence in onemogle z minimalnimi pokojninami, socialno stigmatizirani ljudje, ki so izgubili stike z zunanjim svetom in niso nikomur več potrebni tako, da se počutijo kot zapuščena in osamljena bitja, kot tujci med tujci.

Ta dejavnik spravi ljudi na skupni imenovalec, da se bojijo spregovoriti, izraziti svoje težnje, postajajo mlačni, neodločni, nemočni, plahi, bojazljivi, da bi jim kdo ogrozil kakšno njihovo pravico (n.pr. slabo plačano delo), čeprav skoraj nobenih pravic nimajo. Obstaja strah, kaj bodo rekli drugi, če spregovorim, če izrazim svoje mnenje, če povzdignem glas. Nekateri pijančujejo, se drogirajo in živijo tjavendan. Mnogi med njimi raje kradejo iz avtomobilov, po trgovinah ali vlamljajo. In tako se med ljudmi širijo razrvana življenja, ki jih poraja socialna stiska. Njihovim otrokom zapušča takšno življenje nepopravljive duševne in značajske okvare. Vzgajamo nov rod hlapcev po Cankarju!

Vse to lahko zgrnemo pod naslov: nesrečen narod, ki mu vlada kapital in ne zdrava pamet. V Slovencih deluje strt narodov ponos. To je neozdravljiva bolezen hlapcev. Ali kot narod res ne premoremo toliko moči, da bi postavili mejo, se postavili v bran, udarili po mizi. Do kje kdo sme, kje je še meja razumne tolerance. Ali res ne premoremo več tiste človekove nepremagljive strasti, da bi jedli z drevesa spoznanja.

Če smo postali samostojni narod in si priznavamo spoznavati svoje meje svobode pri uresničevanju svoje samostojnosti, ali res ne moremo priti do stopnje samozavesti, da bi povedali svojo odločno besedo kakšno Slovenijo si želimo in potrebujemo. Tajkuni ali kakor koli jih že imenujete, so zajedavci narodovega organizma, narodovega interesa, z egoističnim in ciničnim odnosom do bližnjega. Grabežljivost ima svoje psihološke, etično filozofske in kulturne vidike. V osnovi je grabežljivost zloraba, ki nekomu jemlje, da zase grabi. Gre za nagon, ki ni sposoben prebuditi oglaševanja vesti.

V Sloveniji obstaja poleg nasilja grabežljivosti, še ideološko nasilje, ki poraja delitve. To je etični problem slovenstva. Tajkunstvo ni le ideološki, je tudi stvarni pojem. Vsak človek izbira svojo človeškost sam. Človeškosti ne moremo zagotavljati s sredstvi prisile, lahko le omejujemo deviacije in postavljamo formalno meje do kje človek sme. To ni brez pomena, nujno je! Pravega dostojanstva človeka pa ne morejo zagotavljati le zakoni in pravne uredbe. Dojemanje etičnosti je pravna norma, je vrednostni sistem. Oboje je ali pa ni v zadostni meri zasidrano v vrednostni sistem vsakega človeka in v pravni red države. Ni toliko temeljno vprašanje koliko in do kakšne mere deklarativno priznavamo institucijo človekovih pravic, temveč koliko smo pripravljeni ravnati v skladu z njo.

Sedanji neoliberalizem je uničujoči dejavnik duhovne narave, ker izničuje vsako vrednostno izhodišče. Tej planetarni zgodbi bi se lahko kot majhen narod zaradi lastnega obstoja vsaj delno lahko izognili, če bi vgradili v naš pravni in moralno-etični sistem varuhinjo človeškosti in narodovih interesov. Slovence nas je usodno razdelil kapital, bolj kot na videz zgleda. Nekateri pravijo, da so nas razdelili mrtvi. Ti se le izrabljajo.

Totalitarizem je sesul zgradbo humanizma do konca, kar je ni sesul totalitarizem, jo je sesul še neoliberalizem. Gre več ali manj za iste akterje, ki vlečejo rdečo nit skozi narodovo zgodovino. Ali se nas je polastila nemoč humanega. Nihelizem, ki samo še bolj razvnema neoliberalizem, ta pa pošastno golta otroke svoje domovine.

Tudi pri nas se je zgodil 11. september. Pred kratkim. Mnogi postajajo totalni, kar pomeni vseobsegajoči, narodno izničevalni. Ti hočejo biti vse. Ne glede na sredstva, ki opravičujejo njihov umazane cilje bogatenja in s pomočjo raznih slamnatih podjetij molzejo narod.

Tako kot je rekel Nietzsche v svojem delu Zaratustra, ki je to reakcijo označil kot »duh maščevanja«, resentiment po krvi in denarju. To ni resentiment revežev, temveč resentiment bogatinov, ki načrtujejo totalitarno nasilje kapitala. Zgoščenost bivajočega postaja biti bogat, imeti denar, oblast in moč. Pri tem smo ostali le neznatni in nepomembni statisti. Redukcija narodove moči, postaja indukcija njihove moči, to je revolucija biti vse. Nasilje kapitala je institucionalizirano. Stična točka nesporazumov so neupravičeno bogatenje brez dela in revščina. To je akutni problem današnje družbene skupnosti. Osamosvojitev je enim podelila oblast, drugim pa suženjstvo, suženjsko delo za plačo, ki niti ne omogoča enostavne reprodukcije življenja. Od tod izvira temeljna šibkost demokracije, ki se ne zaveda temeljnega problema. Gre za izobčenje dela svojega naroda iz soodločanja o svoji prihodnosti. Ne gre za dobro in zlo temveč za manipulacijo z zaslepljeno množico, ki sprejema biotehnologijo nasilja kapitala kot življenjsko nujnost, kakor da se drugače ne da živeti. Pravičnost se je spremenila v svoje nasprotje.

Ali se bo pokazala moč pravne države bomo še videli. Spreminjati ljudi, ki bi z dejanji uveljavili in potrjevali svojo lastno človeškost in dostojanstvo pa ni mogoče, če vsak zase ne najde sposobnosti, da to odkrije v samemu sebi.