Tajfuni so veličastni siloviti viharji,
ki ne zajamejo in opustošijo le Tihega oceana.
Dohitijo vsako jahto, limuzino, vlak in letalo,
s katerim se dvigne s plenom jata v nebesno zrcalo.

Bog vse vidi in Bog vse ve.
Pravi, da greha delati se ne sme.

A volkove poloviti so hoteli vrli gozdarji.
Nihče še ne ve, če bodo tudi uspeli.
Upanje je polž, ki se je naučil potrpežljivo lesti,
se lepiti na solato in v svojo hišico skriti.

Poslušaj vreščanje in oglaševanje šoje!
Ko se gozd ponoči umiri in drevesa zaspijo,
gozdar na zidcu zagleda zverince volkodlake -
spredaj obraze človeške, zadaj pa volke – čredne prvake.

Joj, sama dlaka jih je, odženite jih k frizerju!
V veliki stekleni vitrini je za volke shranjena rdeča omaka,
pomaga jim, da z leti odpade vsa zaraščena dlaka.
Po peščinah, čez prste bosih nog se sveti goreča luč,
kjer pohlepno tajfun vali predse svoj grabežni bager,
za ljubezen do sirot in za narodov blagor.

Zvrtinčil se je pesek v vročični dan.
Popoldan je za fiesto, a nihče ni zaspan.
Zravnal je krtine po pobočjih, jih v hektare spremenil,
da parcele za gradove volkovom v dar bo podelil.
Bele obešene cunje vrzite ljudje, čez ramo!.
Jokajoče sonce je v zemljo zaoralo zarano.

Joj, koliko zadušenih prošenj je tukaj zaspalo.
Ležijo gomazeče pod grudo suhega blata, ki zlata ni dalo.
Škarje režejo, cefrajo in trgajo volno z ovac,
oni pa sebe čohajo, štrigljajo in ugodje predejo na glas.
V krtini leži pravica, ki umazana je od lastnega blata.
Zgoraj sesa rožam cvetni prah in liže zlato rumeno
sonce svobode, na vrtu domačem se razteguje in ga zarašča,
zemljo domačo s plevelom in plevem pšenico prerašča.

Ugasne se luč, Orwell jo je znova prižgal.
Sprehaja se med besedami in dejanji.
»Nečedni posli!« kričijo srake po gozdu
in z belim perjem pokrijejo črno floriado.

Bič je nagačen z mehkobno slamo in puhom,
volk pa je napet s prepolnim trebuhom.
Votel prašiček pod parkljem v hlevu bisere skriva
in grize z rilcem košaro, naloženo s podraženim kruhom.
Živo snov, grebe zlato, grebe zlato kot za stavo.
Zaboga, kaj se dogaja s stremuhom?
Kaj se dogaja z zasmrajenim človeškim duhom?
Aha, za to so kriva velika, v škornje obuta stopala,
njegove poti so peščena zrna že trdi cement postala.
V notranji praznini vzpetine zaniha čeljusti grižljaj,
saj ne veš kako in kdaj te vampir ugrizne in spije kot čaj.

Tebe taj(?)un, pa ne bo ostalo niti za sendvič pasje radosti,
za vampirju krvi niti za en pljunek modrosti.
Tajfun uniči letališča, vražje ceste in cestninske postaje,
sodba Boga je zakon in evolucija sivih celic narave.
Njegova postava dragi ljudje, je pravica, kot veste,
niso samo beybi bolnišnice, letališča in ceste!