Začetek je napisal pismo koncu.
Če sme predočiti, ni nič prikrival.
Bil je na začetku mlad in otročji.
Ni mogel vedeti, da pridete še vi.
Ni mogel predvideti vseh skrivnosti
scenarija, kako bo dan narejen.

Na začetku je bil še naiven otrok.
Ni vedel, da bo moral plačati najem,
da diha zrak, da mu bije srce.
Iz zemlje je zlezel čriček in zapel,
še preden je otrok zajokal in zastokal.

Začetek je bil svetel kot hram iz daljave.
Obris prijaznega dneva. Zlati vežni prag.
Brez fragmentov zunaj časa, ki še pride.
Dihnil je kot gotovi mir sveta.
Z zavojčkom sreče pod vsakim brstom je cvetel.
Bil je brezsnoven in brezglasen kot regratov puh.
Iskra, v kateri cveti vrtinec sanj.

Bil je z zimsko kučmo na kodrastih laseh.
Na limanice nadihan jutri.
Brezbrižen, brez spomina v zrcalu,
ki išče samega sebe v času, ki ga ni.
Odsev prvin. Trajanje trenutka, ki bo.
Ni imel še rok. Bil pa je že deležen klofut.
Do tedaj še ni vedel za skrbi,
nemirni spanec in neprespane noči.

Bil je globlje od skritega grebena v morju.
Bil je višje od zvezde Severnice na obzorju.
Ne grenka bolečina in ne znoj,
se nista precejala skozi jutri in njen soj.
Vse kar je bilo, je bil danes.
Bila je žejna želja. Konec bi razbarval smeh.
Konca ni, je le sončno obzorje, h kateremu
smo krenili in se mu s pismom zvečer zahvalili,
da smo se rodili v ognju, ki od vedno gori.