»V imenu« Boga, Jezusa Kristusa, ljubezni, demokracije, Mojstrov luči… Ko karkoli počnemo v imenu nekoga ali nečesa, to pomeni, da nismo sposobni ali pripravljeni prevzeti odgovornosti za lastne izbire in dejanja. Da je to dejanje na oltarju nikoli sitega ega, ki se boji nekaj izgubiti, hoče nekaj obdržati ali pridobiti. Izvira pa iz nezavedanja, da ni ničesar izven nas, da smo vse to pravzaprav sami. A nezavedanje nas ne odrešuje odgovornosti in ne varuje pred doživljanjem posledic naših izbir.

V imenu Boga…
Človeški ego je skoval religije, da bi obvladoval druga človeška bitja. Da bi nad njimi vladal in odločal za njih v imenu Boga. Religija kot sistem je šla vedno z roko v roki z vladajočim posvetnim sistemom vladarjev, danes pa gospodarstvenikov in politikov. Nemalokrat je Cerkev celo sama vladala. Kadar pa ni, si je dobesedno z vsemi sredstvi prizadevala zopet priti na oblast.

Zato so v Njegovem imenu pohodili in uničili druge kulture in drugače misleče. Za bogastvo, moč, oblast. Dostojanstveniki so najprej celo uničili Njega, ki je rušil njihovo oblast in želel podreti sveti hram, iz katerega so naredili tržnico. In ga želel nato zopet vzpostaviti – toda znotraj. Duhovniki in svečeniki so se ustrašili in stopili v bran sistemu. Ne v bran Človeku in njegovemu duhu, ljubezni, ki je živela v Njem pred njihovimi očmi.

»Svete« vojne ni
Ker gresta religija in država ponavadi z roko v roki, v spopadih za gospodarski interes lahko trčita z interesi tudi različni religiji. Kateri je potem prvotnega pomena? Dobiti čimveč nafte, raznovrstnih naravnih in ustvarjenih dobrin ali zmagati v borbi za svoj prav, svojo religijo ali ideologijo? Je morda »sveta« vojna ta, ki jo v imenu »širjenja svobode in demokracije« proti celemu svetu, ki ni po njeni meri, vodi Amerika? Hočejo jo narediti »sveto«, opravičljivo, a pod pretvezo ogroženosti sami ogrožajo in nasilno na novo kolonizirajo drugače misleče.

Le katera vojna neki je lahko »sveta«? Morda tista na Balkanu, kjer so skozi interese narodov po samostojnosti in skozi njihovo pravico do samoodločbe, v srcu Evrope na pragu novega tisočletja trčile tudi katoliška in pravoslavna cerkev ter islam? Morda tista v Tibetu, kjer se budizem duši pod »ateistično religijo« Kitajske? Čigava je sveta dežela in sveto mesto Jeruzalem? Krščanska, judovska ali muslimanska?

Mislite, da bi Jezus Kristus res dopustil vojne, uničenja in prelivanje krvi v njegovem imenu? Vse v njegovem imenu, pa tako daleč od njegovega duha in srca! Res Bog naroča osvajanje ozemelj? Nasilno jemanje obljubljene dežele od miroljubnih ljudi, ki na tej zemlji živijo že, odkar pomnijo? Je to Bog, h kateremu molite, ga častite in želite doživljati? Saj res, katerega od mnogih že?

»Svete« vojne še ni bilo in je ne bo, kajti najsvetejše je spoštovanje življenja vsakega človeškega bitja, njegovega dostojanstva, integritete, pravice živeti po lastni svobodni volji in izbiri! To je najsvetejše.

V imenu ljubezni…
Tudi v imenu ljubezni smo že pobijali, sovražili in zaničevali. Ubijali v duhu in telesu nezveste može in žene, preklinjali starše in otroke, ki niso vredni naše ljubezni. Smo zaničevali in ubijali sebe, ki nismo vredni ljubezni.

Kakšna zmota tudi to! Kakšna žalostna zabloda. Kako le naj ne bi bili ljubezen, ko pa mi vsi to že smo? Le takrat, ko si skozi osebnost ločen od nje, ko samega sebe ali druge prepričaš, da je nisi vreden, tedaj to tudi doživljaš. Kajti posameznikova svobodna volja je najmogočnejši stvariteljski akt.

Ozavesti moč ljubezni znotraj sebe! Tiste brezpogojne, ki je ne moreš nositi na ustnicah, v katere imenu ne moreš delovati, ker ta ljubezen preprosto že si. Živiš jo lahko, toda sam odločaš, katerim energijam boš dovajal moč. Lahko boš še izbiral nesrečne energije, lahko boš še doživljal svet kot solzno dolino, toda zavedaj se, da jo s temi izbirami sam ustvarjaš.

V imenu Mojstrov luči…
Ljudje so v imenu Mojstrov luči iz njihovih sporočil ustvarili religijo kot orodje za obvladovanje ljudi. Toda Mojstri luči niso bili začetniki religij po lastni volji, temveč so to postali po nerazumevanju in volji človeškega ega njihovih učencev in naslednikov. Bolj, kot bodo ljudje prebujeni, bolj se bodo zavedali, kako so religije potvorile izvirna sporočila Mojstrov luči in koliko teme so vnesle vanje.

Ljudje bodo iz prebujene ljubezni lahko z Mojstri luči neposredno povezani, iz srca v srce, skozi notranjost in razširjeno zavest. To že doživljamo, zato slišimo, da nas naši bratje in sestre prosijo, naj ne prelagamo več odgovornosti za lastno življenje nanje, se obračamo na njih s prošnjami, željami in jih častimo, sami pa ničesar ne storimo za spremembo.

Vse, kar je med teboj in tvojo notranjostjo, je balast. Ničesar izven sebe ne potrebuješ. Buda je z lastnim zgledom pokazal pot obračanja vase in prečiščevanja trpljenja in gorja, ki si ju povzročaš. Le kdo lahko namesto tebe opravi to očiščevalno delo? Le kdo v resnici lahko odloča namesto tebe in stori en samcat korak za to, da bi ti bilo bolje? Da bi se spoznaval in izkušal življenje skozi ljubezen? Nihče. Samo ti.

Izmikanje odgovornosti
Ko delamo nekaj v imenu nečesa ali nekoga, to pomeni, da nismo pripravljeni prevzeti odgovornosti za to, da to počnemo sami. Bolje se je izgovoriti na karkoli ali kogarkoli.

V imenu Boga, ljubezni… To pomeni, da nam ne bo potrebno prevzeti odgovornosti in posledic za izbire naših misli, besed in dejanj. Kakšna iluzija! Pa še kako smo odgovorni, ne glede na to, ali naše misli, besede in dejanja izvirajo iz nezavednega ali zavednega. Posledice doživimo slej ko prej, pa če si izmišljujemo ne vem kakšna opravičila v želji, da nam ne bi bilo treba žeti tega, kar smo sejali.

Z vsako mislijo, besedo in dejanjem v tem trenutku ustvarjamo svojo sedanjost, preteklost in prihodnost na načine, ki si jih niti zamisliti ne moremo, saj vse poteka tukaj in zdaj. Vse naše »pretekle« izbire se odražajo v vseh »sedanjih in prihodnjih« in obratno. Smo neprestano ustvarjajoča, porajajoča in razodevajoča Bit.

Odgovornost za lastne izbire
Človeška bitja sama izbiramo, kateri energijam dovajamo moč, katere odločitve sprejemamo na zavednih in nezavednih nivojih. In te potem tudi doživljamo. Ničesar ni izven nas, nihče nam nič ne dela in nihče ni ničesar kriv. Nismo žrtve, toda svet lahko doživljamo tudi tako, če se tako določimo. Ni ga Boga, Mojstra, angela nad nami, izven nas ali kjerkoli sploh, ki bi lahko posegal v naše odločitve in jih kakorkoli spreminjal. Zato se danes svet še vedno utaplja v zlu, nesrečah, vojnah, kriminalu, odvisnostih, pomanjkanju, revščini, boleznih…

Zato, ker se večina ljudi še ni prebudila v zavedanje, da so sami Bogovi. Nič ne pomaga, če v nedeljo hodimo v cerkev, se obračamo k Bogu in prosimo, naj kaj ukrene! Človek, sprejmi že končno odgovornost za lastno življenje in sam ukrepaj! Zavedaj se moči, ki znotraj tebe čaka, da boš zanjo odprl srce ter jo pričel udejanjati.

Sem Bog, Mojster luči, ljubezen…
Nič od starega ne more stopiti v nov kozmični ciklus, ki je ciklus razodevajoče se brezpogojne ljubezni in resnice. Resnice, ki znotraj tebe živi in čaka, da se je boš zavedel, sprejel odgovornost za njeno izražanje, odgovornost za lastno življenje in jo zaživel. Neposredno, ne v njenem imenu! Z mislimi, besedami in dejanji. Brez velikih besed, pa tudi z besedami. Dve čudežni besedici: »Ljubim se.«

Tedaj boš vedel, da si v zlati dobi. Cel svet bo postal tvoje svetišče in vsi ljudje tvoji bratje in sestre. Tedaj boš Boga slišal znotraj in ga živel skozi misli, besede in dejanja. Ne boš več deloval v imenu Boga, ljubezni, kogarkoli ali česarkoli in tako po svetu trosil nesrečne energije, temveč boš zavedanje in odgovornost za to, kdo si, prevzel sam. Se sam vodil, odpuščal sebi in drugim, če si prej obsojal, jih ljubil in sprejemal tako, kot samega sebe.

Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal! Spremeni se sam in svet se bo spremenil.

***
Članek je bil objavljen v 71. št. revije Karmaplus.
Anita Škof