Piše: Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog v Vivi www.viva.si

MIDVA ŽE VEVA KAJ JE LJUBEZEN (Ljudje pa ne!)
Zgodba iz ordinacije
Mojca je mlada ženska, ki je poiskala pomoč, ker je ugotovila, da z njeno izbiro partnerjev nekaj ni v redu. Čeprav je zelo privlačna, razmerja z moškim ni bila zmožna ohraniti dlje kot leto in pol. Njena razmerja so trajala po nekaj mesecev, največ pol leta.

Zaveda se, da je z moškimi, s katerimi je bila v zadnjih petnajstih letih, nenehno ponavljala določen vzorec. To je bil tudi razlog, da se je odločila  za psihoterapevtsko svetovanje, kajti ta začarani krog je želela prekiniti.Ni razumela, ali sama izbira moške, ki jo bodo čez čas, ko se jo bodo »zasitili«, zapustili, ali pa je morda ona tista, ki odžene partnerja. Ker je bila na začetku tridesetih let, je to vprašanje želela razčistiti, da bi lahko naposled našla »pravega« ter se v bližnji prihodnosti poročila in si ustvarila družino.

Med analizo se izkaže, da Mojčina predstava o ljubezni temelji na intenzivnosti ljubezenskega čustva do partnerja. Mojca dovoli moškemu, da se ji približa šele, ko začuti, da se vanj zaljublja. Prepričana je, da je ljubezen predvsem čustvo, strast, ki bi jo morala čutiti do partnerja, zato se vsa njena razmerja začnejo v velikem slogu, nadvse strastno, s popolno predajo partnerju. Težava nastane, ko se po nekaj mesecih začne »ohlajati« in pri partnerju odkriva vse več pomanjkljivosti. Takrat se začne obdobje pogostih prepirov s partnerjem in poskusov, da bi ga »popravila«. Ker ji to ne uspe, še bolj izgublja zanimanje, dokler razmerja ne konča − ali pa ga pretrga partner. V tej fazi ji je vseeno, kdo zapusti koga, saj se takrat počuti nesrečna v ljubezni in razmišlja o vseh minulih zgrešenih razmerjih. Po nekaj tednih žalostnega razpoloženja spet začne upati, da bo našla pravega, in vstopi v nov ciklus ponavljanja vzorca. Zaradi vsega tega se je zdelo, da se mora Mojca najprej naučiti razlikovanja med ljubeznijo in zaljubljenostjo.

Kot psihoterapevt imam priložnost opazovati ljubezen z mračnejše plati. Delam z ljudmi, ki zelo trpijo, ker je njihova ljubezen neuslišana, ker jih nihče ne ljubi, ker jih je kdo zapustil in podobno. To je poseben zorni kot gledanja na ljubezen, s katerega niso vidne podobe, ki jih promovirajo množična občila, ko poveličujejo ljubezen. O tem sem pisal v knjigi Formule ljubezni. Ko z leti prihajam do širšega uvida, mi postaja jasno, da je v naši zavesti in nezavednem zaljubljenost zamenjala ljubezen v veliko večji meri, kot sem sprva domneval. Zaljubljenost kot povsem drugačno čustvo od ljubezni pravzaprav ogroža ljubezen, zato smo kot civilizacija pred resnim problemom. To je razlog, zaradi katerega sem se odločil, da v tej mali šoli čustvene pismenosti ti dve čustvi obdelam kritično in na način, za katerega domnevam, da bo za bralce Vive malce nepričakovan.

Ko rečemo »ljubezen«, imamo v resnici pogosto v mislih zaljubljenost, zato je pomembno razumeti, kaj je čustvo ljubezni v svoji temeljni obliki. Ko govorimo o ljubezni, je treba vedeti, da je vsak človek nekakšen strokovnjak za ljubezen. Vsak ve, kaj je ljubezen. Toda če pogledamo podrobneje, se izkaže, da ljudje ljubezni ne poznajo zelo dobro, ampak zgolj lastno predstavo o ljubezni. Torej ne, kaj ljubezen je, ampak kaj bi po njihovem mnenju morala biti.

Ljubezen je specifičen odnos in čustvo, ki se pojavlja v tem odnosu. Čustvo ne more obstajati brez odnosa in odnos ne more obstajati brez čustev. Kot je znano, obstajajo različne oblike ljubezni – radi imamo lahko ljudi, živali, rastline, predmete, dejavnosti, posamezne predele sveta …

Odnos do osebe
Če se usmerimo na ljubezen do ljudi, je jasno, da človek ljubi ljudi, ki jih ocenjuje kot zelo dragocene in zase nadvse pomembne. Čustvo ljubezni torej temelji na pozitivni oceni osebe kot celote. Zaradi tega je ljubezen odnos do osebe in ne do njenega obnašanja, ravnanja … Oseba ljubi drugo osebo, dokler jo doživlja kot pozitivno in pomembno. Če oseba, ki ljubi, partnerja preneha doživljati kot pozitivno, zelo dragoceno osebo, ljubezen začne ugašati.

Midva
Tako partnerska ljubezen temelji na privlačnosti, vendar je ni možno omejiti zgolj na to. Drugo osebo opazujemo in ocenjujemo. Če ugotovimo, da izpolnjuje nekatera naša pomembna merila, se v družbi te osebe počutimo prijetno. Temu pravimo všečnost. Čustvo všečnosti je razlog, da se tej osebi približamo, da si želimo biti v njeni družbi in jo podrobneje spoznati. Če po obdobju spoznavanja ugotovimo, da nam je oseba še vedno všeč, si želimo biti pogosto v njeni družbi, z njo se želimo zbližati. Na teh temeljih pride do čustvenega navezovanja na drugo osebo. Brez čustvenega navezovanja ni ljubezni, saj ni odnosa, v katerem nastaja ljubezen. V čustveni povezanosti drugo osebo doživljamo kot nekoga, ki nam je blizu in pomemben, ki nam nekako pripada, tako da skupaj tvorimo nekakšen "midva".

Najčistejša ljubezen
Četudi ljudje v zvezi z ljubeznijo pogosto pomislijo zgolj na partnersko ljubezen, se ljubezen v svoji najčistejši obliki pojavlja v razmerju med starši in otroki, zlasti v razmerju med materjo in otrokom. To ne velja samo za ljudi, temveč tudi za živali. Majhen otrok je nesposoben za samostojno življenje, zato ga mati, ki ga je devet mesecev nosila v trebuhu kot del sebe, po porodu še vedno doživlja kot sestavni del sebe. Strokovno pravimo, da je mati »raztegnila« mejo svojega Jaza, da bi s tem zaobsegla tudi otroka. Posledica tega je, da mati otroka, ki je bil prej del njenega telesa, obravnava tudi kot del svoje osebnosti. Da bi to bilo možno, mora mati razviti nadvse trdno vez z otrokom. Po drugi strani se tudi otrok okrog šestega meseca starosti začne močno povezovati z materjo, kar to vez dodatno okrepi. Pomen tega obojestranskega čustvenega povezovanja, te ljubezni, je v tem, da je otrok čim bolj zaščiten, dokler ne odraste.

Odrasla ljubezen
Ker so otroci po definiciji nezmožni za samostojno življenje, morajo biti odvisni od odraslih, ki zanje skrbijo. Toda ko otrok odraste, postane sposoben za samostojno življenje. Ko se sin ali hči osamosvoji, njegova/njena ljubezen do staršev prehaja iz odvisniške ljubezni v odraslo ljubezen, ki ne pozna odvisnosti.

Kriza zakona?
Odnos ljubezni ni tako spektakularen kot odnos zaljubljenosti. Če koga zanima, kaj je ljubezen, bi si moral ogledati dokumentarne filme o divjih plemenih, v katerih bi videl, kako se ljudje ljubijo na način, ki ne pozna velikih estetskih zahtev. Patriarhalni ritual sklepanja zakonske zveze ali »dogovorjeni zakon«, pri katerem starši izberejo moža za hčer ali ženo za sina, ni zanikanje ljubezni. Človeka, ki se po tej poti združita v zakonu, sčasoma razvijeta vzajemno čustveno povezanost, torej ljubezen. Toda v tovrstnih zakonih zanesljivo ni zaljubljenosti − in nad tem se zgraža sodobni um, ki ljubezen enači z zaljubljenostjo. Kljub temu so takšni zakoni povsem dobro delovali več tisoč let, tudi na našem območju. Dandanes številni ljudje sklenejo zakonsko zvezo zaradi zaljubljenosti, kar je pripeljalo do krize zakona. Zato se usmerimo na čustvo zaljubljenosti.

Kaj je zaljubljenost?
Po občutenju se čustvo zaljubljenosti razlikuje od ljubezni zgolj po siloviti intenzivnosti, zaradi česar mnogi ljudje menijo, da je zaljubljenost nekakšna intenzivna ljubezen. Prav zato takšna intenzivna »ljubezen« ne traja dolgo. Tovrstno razumevanje je v celoti zgrešeno, saj sta ljubezen in zaljubljenost povsem različni čustvi, katerih mehanizmi in notranja logika se lahko izključujejo. Včasih do te mere, da je zaljubljenost zanikanje ljubezni.

Zaljubljeni v projekcijo lasne predstave
Zaljubljenost je čustvo, ki ne temelji na stvarnem odnosu, ki ga ima z ljubljeno osebo, marveč na odnosu, za katerega zaljubljena oseba samo meni, da ga ima. Zaljubljena oseba tudi nadvse pogosto neutemeljeno idealizira ljubljeno osebo. To pomeni, da ji pripisuje pozitivne lastnosti, ki jih v resnici nima. Po drugi plati bodisi ne opazi negativnih lastnosti ljubljene osebe − bodisi jih vidi, vendar meni, da so povsem nepomembne. Če torej upoštevamo, da si zaljubljena oseba vidi samo pozitivne plati ali jih poveličuje, zanika ali podcenjuje pa negativne, je jasno, da je takšna predstava o ljubljeni osebi zelo izkrivljena. Zato v ljubljeni tudi vidi najpomembnejšo osebo na svetu, idealnega sočloveka. Posledica tega je, da zaljubljena oseba dejansko sploh ne pozna ljubljene osebe. Zaljubljena je v projekcijo lastne predstave o pravem partnerju, zato so njena čustva, ki izhajajo iz čustva zaljubljenosti, tako silovita: navdaja jo velika sreča, saj meni, da je našla prav to, kar išče, bodisi velika nesreča, če zaljubljenost ni uslišana ali če ljubljena oseba pretrga zvezo.

Ko spregledamo …
Ker projicirane predstave ne ustrezajo dejanski podobi ljubljene osebe, jo je težko doživljati kot idealno, če pride do vzajemnega odnosa in če skupaj preživljata čas, ljubljena oseba pa se pogosto obnaša drugače od projiciranih predstav o tem, kako bi se morala. Ljubljena oseba se nenehno kaže takšna, kot je, pri tem pa se razlikuje od projicirane predstave. To naposled pripelje do tega, da zaljubljena oseba partnerja ne more več idealizirati, končno »spregleda« in vidi partnerja takšnega, kot je v resnici. To je konec zaljubljenosti. Takrat so zaljubljeni pogosto razočarani. Prav beseda »razočaranje«, ki ima v svojem korenu magično besedo »čar«, kaže, da je bila oseba prej očarana ali začarana, da torej ni videla stvarnosti.

… in se »odljubimo«
Človek je lahko dolgo zaljubljen edinole, če med partnerjema obstaja velika razdalja, ločenost. Toda če je odnos vzpostavljen, zaljubljenost preprosto ne more biti dolgotrajna. V nekaj tednih, mesecih in − zelo redko − v nekaj letih, se zaljubljena oseba preprosto »odljubi«. Prenehanje zaljubljenosti ne pomeni nujno prekinitve odnosa. Včasih odnos zaljubljenosti v resnici preraste v odnos ljubezni, vendar ne tako pogosto, kot pričakujejo ljudje, ki imajo romantične predstave, po katerih se mora velika ljubezen začeti z veliko zaljubljenostjo. Izraz »romantičen« kaže na fikcijo, domišljijo, saj pomeni »kot v romanih«. Ljudje danes vse manj berejo in gledajo vse več filmov, zato bi bilo nemara bolje govoriti o filmični ljubezni.

Kje je resnica?
Dandanes si večina mladih oblikuje scenarij ljubezenskega življenja, po katerem bodo našli pravega partnerja, v katerega se bodo silovito zaljubili, nato pa se bo iz tega nekako razvila prava ljubezen. Ali je tako tudi v resnici? Novejši podatki kažejo, da je prišlo do krize zakone, do krize partnerstva  in da se rojeva vse manj otrok. Oglejmo si stvari od bližje.

Dve življenjski coni
Eden od načinov, kako razumeti zaljubljenost in ljubezen, je, da ju opazujemo v nekoliko širšem kontekstu, da torej posameznika in par opazujemo v njuni okolici. Eden od načinov, ki mi je zelo pomagal razumeti te stvari, je v tem, da sem ljubezen in zaljubljenost postavil v kontekst dveh življenjskih con. Prva je cona preživetja, znotraj katere ljudje težko živijo in se borijo za preživetje. Druga je cona lagodnega, kakovostnega življenja, ali natančneje, cona užitka. Za kaj pravzaprav gre?

Cona preživetja
Kadar je življenje težko, je skupina (pleme, skupnost …) evolucijska prednost. Človeška solidarnost bolnemu, ranjenemu ali nemočnemu posamezniku ne pomaga samo preživeti, skupina ljudi lahko naredi to, česar posameznik nikakor ne zmore. Zaradi tega je posameznik čustveno navezan na skupino, ki je zanj vrhovna vrednost.

Če se posameznik žrtvuje v dobro skupine, ga ta slavi kot junaka. Junak je ta, ki se žrtvuje za tisto, kar je pomembnejše od njegovega življenja, to pa je skupnost. V coni preživetja človekova čustva niso usmerjena k prijetnim čustvom, marveč k zmanjšanju neprijetnih čustev. Vsakodnevno življenje je težko, polno muk, zato so ljudje navajeni na trpljenje, vajeni so po-trpeti in podobno. Prijetna čustva (in dogodki) so izjema in ne pa pravilo, torej nekaj, kaj je prihranjeno za redka skupinska slavja in podobno.

V coni preživetja je zakonska zveza potreba, kajti posameznik ne more samostojno vzgojiti otrok. Moški in ženska dejansko potrebujeta eden drugega. Zaradi tega se tudi združita: da lahko rodita in vzgojita otroke. Nobenemu ni lahko, smisel te združitve pa tudi je v preživetju otrok.

V coni užitka
Če družbena skupina ali družba kot celota obogati, če torej preživetje ni več problem, pride do velike spremembe v miselnosti. Skupina ni več potrebna, zato za posameznika izgublja pomen. To, čemur narašča vrednost, je on sam. Posameznik je pomemben sam sebi, pomembno mu je, kako se počuti. Želi si živeti prijetno, lagodno in kakovostno življenje. Obstaja več opredelitev kakovosti življenja, toda vsekakor je najpomembnejši občutek, da človek živi dobro. Sprememba v čustvenem smislu je v tem, da posameznik v coni kakovostnega življenja želi biti zadovoljen, srečen, uživati … Povsem nepripravljen je na neprijetno počutje, trpljenje, nezadovoljstvo, frustracije … Enako nepripravljen je na žrtvovanje, saj v coni kakovostnega življenja ni junakov. Takšni se v tej coni imenujejo neumneži. Povedano z drugimi besedami, posameznik se podaja v iskanje užitkov na različnih področjih življenja. Ne dela več zato, da bi zaslužil za življenje, ampak zato, da bi se samouresničil, da bi bil ustvarjalen, da bi se dobro počutil.

Torej v coni »kakovostnega življenja« posameznik ni samo postal pomemben sam sebi, ampak je tudi njegov odnos s skupnostjo in drugimi ljudmi postal manj pomemben. Ko ni več čustvene povezanosti z drugimi ljudmi, če jih posameznik doživlja zgolj kot objekte, s katerimi zadovoljuje svoje potrebe, govorimo o nastanku pojavov, kot so narcisoidnost, individualizem, odtujitev, hedonizem in infantilizacija, kajti odrasli ljudje nočejo odrasti. V tem sobesedilu je treba razumeti tudi »ljubezenske« odnose. Druga oseba je za posameznika pomembna samo toliko, kolikor prispeva k njegovim prijetnim čustvom − in dokler to počne. Značilen primer je zaljubljenost.

Zaljubljeni osebi je ljubljena oseba pomembna samo, dokler v njej zbuja intenzivno »ljubezensko« čustvo, dokler v njej podžiga spolno poželenje, strast …  Da bi uresničila ali ohranila odnos strastne zaljubljenosti je oseba v tej fazi zaljubljenosti pripravljena tudi na samožrtvovanje. Toda kaj, ko se kmalu začne »ohlajati« … Takrat začenja razumeti, da to ni to − in se začenja »odljubljati«. Upam si reči, da zaljubljenost ni odnos do drugega, marveč odnos do lastnih prijetnih čustev, do katerih oseba prihaja ob pomoči drugega. Torej je drugi samo objekt, ki služi svojemu namenu – ljubezenskemu užitku. Ko se oseba ne odziva več na zaželen način, hitro izgubi svojo pomembnost. To torej ne more biti odnos ljubezni, saj drugi ni pomemben in je zgolj sredstvo. V tem smislu zaljubljenost ne more biti nikakršen začetek ljubezni, saj je po psihološkem in čustvenem mehanizmu pravzaprav zanikanje ljubezni oziroma oblika narcisoidnosti.

Odvisnost od užitkov
Če je to razmišljanje o ljubezni in zaljubljenosti pravilno, je jasno, da je naša kolektivna predstava o ljubezni onesnažena z zaljubljenostjo. Jasno je, da iščemo ljubezen v zaljubljenosti, torej tam, kjer je ne moremo najti. Mnogi menijo, da je kakovost življenja v prijetnem počutju. Zaradi tega se poleg sreče in zadovoljstva razvija iskanje vse močnejšega in dolgotrajnejšega užitka v partnerskih odnosih, seksu … Znano je, da dandanes vse več ljudi poskuša povečati svoj užitek z drogami. Zaljubljenost in seks nista samo precenjena kot sredstvi, kako po naravni, nekemični poti priti do užitka, ampak je tudi vse več ljudi, ki so odvisni od teh virov užitka. Tudi zato želim spomniti na klasične poskuse na podganah, ki so jim v možgane, v tako imenovani »center za užitek« vstavili elektrode. Ko so podgane med sprehodom po kletki slučajno pritisnile na pedal, s čimer so dosegle, da so dobivale blage električne impulze, so spodbujale ta center. Takrat so podgana začele brezglavo pritiskati na pedal, s čimer so si povzročale ta električni užitek. Toda težava, ki se je pri tem pojavila, je bila v tem, da podgan ni več zanimalo nič drugega − ne hrana in ne pijača, ampak samo ta stimulacija. Naposled so podgane na tem pedalu umirale, lahko bi rekli, da »od užitka«.

Kaj je kaj!
Sodobni posameznik, usmerjen na »kakovost«, ki ga meri s čustvi in ne s smislom, je v podobnem položaju. Ne pozabimo, da ima beseda strast isti koren kot beseda stradanje. Tudi zato menim, da je za začetek pomembno vedeti, kaj je kaj, biti usmerjen. Da takrat, ko praznujemo praznik svetega Valentina, vemo, kaj v resnici praznujemo.

Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog

Ljubezen je odnos do osebe in ne do njenega obnašanja, ravnanja …

Brez čustvenega navezovanja ni ljubezni, saj ni odnosa, v katerem nastaja ljubezen.

Dandanes številni ljudje sklenejo zakonsko zvezo zaradi zaljubljenosti, kar je pripeljalo do krize zakona.

Prav beseda »razočaranje«, ki ima v svojem korenu magično besedo »čar«, kaže, da je bila oseba prej očarana ali začarana, da torej ni videla stvarnosti.

Zaljubljenost ni odnos do drugega, marveč odnos do lastnih prijetnih čustev, do katerih oseba prihaja ob pomoči drugega. Torej je drugi samo objekt, ki služi svojemu namenu – ljubezenskemu užitku.

Zaljubljeni osebi je ljubljena oseba pomembna samo, dokler v njej zbuja intenzivno »ljubezensko« čustvo, dokler v njej podžiga spolno poželenje, strast …