Piše: Nara Petrovič

Glasujem proti šminki na obrazu naše države (in sploh »demokratičnega« sveta). Pod mirnimi, resnimi potezami nad zategnjenimi kravatami se skrivajo pisana usta klovnov – na levo nasmejana, na desno razjokana. Zbrišimo šminko z oči in proti nam bo izpod zeleno-vijoličnih obrvi gledal škilavi norček.

Levi mežik – krohot, desni mežik – ihtenje. A tega ne vidimo, ker pravi izraz naše države skriva lažna faca, na prvi pogled podobna vaši ali moji, morda le malo bolj bleda (saj politiki morajo biti bledolični, da jih v težkih trenutkih ne bi izdala rdečica). Sem proti tako napudrani politiki. Naj bo vladanje odkrito klovnovsko ali pa nikakršno.

Glasujem proti glasovanju na osnovi propagande. In glasovanju za neke skonstruirane ideologije z zavitimi imeni, ki nimajo nič skupnega s tegobami državljanov in sveta. Na volilnih listkih lahko izbiramo le med nekaj ozkimi ideologijami, ne moremo pa se odločati med praktičnimi rešitvami realnih problemov. Glasujemo pravzaprav za reklamne spote in plakate. Izbiramo lahko le, ali bomo pluli po levi ali po desni strani smrdljive reke, ki se izliva v isto usrano morje vedno večjega dobička, ne glede na posledice. Propaganda nam naslika predstavo, da mi odločamo o smeri plutja, v resnici pa lahko izbiramo le, kakšna bo nova barva ladjice, in ali jo bodo sredi reke obračali vrtinci ali pa ji bodo ob obali grozili hlodi in čeri.

Glasujem proti vsej propagandi. Bolj ko je kaj oglaševano, bolj prazna vsebina se skriva za pisanim ovojem in bolj umazani posli so v ozadju. V povezavi s tem moram glasovati tudi proti konkurenci in »svobodnemu« trgu, saj sta to glavna vzroka masovnega oglaševanja, s katerim proizvajalci privabljajo kupce. Najpogostejše so reklame za nepotrebne izdelke udobja, od katerih smo postali odvisni: pralne praške, žvečilne gumije, ženske vložke, otroške plenice, parfume, kreme, nepotrebne prehrambne dodatke in zvarke, avtomobile itd. Danes se nakupi več ne krojijo po dejanskih potrebah, ampak po reklamah – pravzaprav se na podlagi njih oblikujejo potrebe potrošnikov. Pa izbira? Poskusite kupiti računalnik samo za tipkanje pisem in dostop do interneta. Nemogoče. Kupite lahko le stroj, na katerem lahko gledate filme, poslušate glasbo, urejate slike, igrate igrice z najboljšo grafiko ... No, če je že tako, pa bomo prilagodili potrebe, kajne? Boljše, novejše, lepše, lažje ... izdelke spremljajo sami presežniki. Potrošnik ima občutek, da gre ponudniku za njegovo zadovoljstvo, dejansko pa so na prvem mestu vedno dobiček, porast, uspeh, tudi če vas še tako glasno prepričujejo o nasprotnem. Merila o kakovosti se ves čas spreminjajo. Reklame tako onemogočajo objektivno primerjanje in presojo. Pa da ne pozabim – plačujete jih vi!

Glasujem proti selektivnemu medijskemu obveščanju. Mnoge novice, ki so v interesu človeštva, ne pa tudi v interesu oblastnikov in bogatunov, le redko najdejo mesto v časopisih in revijah, kaj šele na radiu in televiziji. Mediji so bodisi glasniki interesov pozicije ali pa opozicije, vse druge interese pa spuščajo zraven le, če se ujemajo z omenjenimi interesi, če ne zvenijo prav resno ali pa če javnost to zelo glasno zahteva. V slednjem primeru je objava čim bolj kratka in tako zavita, da preveč ne ozavešča. Prispevki, podobni temu, ki ga berete, se redko znajdejo na pomembnih straneh dnevnih časopisov, saj se ne ujemajo najbolje z množico reklam, od katerih ti časopisi živijo. V čigav časopis naj dam svoj prispevek, če sem proti poziciji in opoziciji? Ne bodo me marali, pa če pišem še tako samoumevne resnice.

Glasujem proti potratnemu monokulturnemu kmetijstvu. Pretresle so me ugotovitve sodobnih okoljevarstvenikov, da so klasična kmetijska zemljišča na ravni polpuščav, da smo sami sebe oropali prehrambne pestrosti, da zastrupljamo lastna živila, da na veliko uničujemo prst, od katere smo odvisni, da je kmetijska politika skrajnje kratkovidna in nespametna. Kmetijstvo dejansko ni več temelj gospodarstva, ki prinaša dobiček; prav nasprotno, danes državo veliko stane – vsako leto poslušamo o zvišanjih subvencij, o novih odškodninah zaradi naravnih nesreč itn. Sistema poljedelstva in živinoreje sta povsem zgrešena, potrebna korenitih sprememb. Ampak da bi te spremembe bile možne, je nujno spremeniti načela vodenja družbe, zamenjati glavo. Noge (kmetje in delavci) ne morejo nositi telesa v pravi smeri, če oči ne vidijo ali, še huje, nočejo videti.

Glasujem proti zakonodajnim organom, ki nimajo moči, da bi izdali zakone proti očitno škodljivim (a donosnim) snovem, živilom in izdelkom. Za tisoče kemikalij, ki so še vedno sestavni del naše prehrane, kozmetike in drugih izdelkov, je že zdavnaj dokazano, da ubijajo nas in naše širše okolje, pa vendar so še vedno dovoljeni, včasih celo obvezni. Že v kupljenem kruhu jih je kar nekaj, saj testo, ki ga pripravljajo v velikih pekarnah, mora vsebovati take in take dodatke. Ni zobne paste brez fluora, v zobeh nosimo živo srebro. Sledi pesticidov in škropiv, umetne arome in E-ji so v vodi, sokovih, instant juhicah, konzerviranih živilih, mleku, mesu ... Alkoholi in topila v dezodorantih, parfumih, šamponih, milih, topijo tudi naše notranje organe. Higienski in drugi standardi, zaradi katerih se vsi ti dodatki znajdejo v izdelkih vsakdanje porabe, so stokrat prenapihnjeni. Tudi zato, ker smo zaradi odraščanja v sterilnem okolju občutljivi že na najmanjši bacil. Ne potrebujemo teh kemikalij. Stotine generacij pred nami so preživele brez njih, zakaj ne bi mogli mi? Nekdo gotovo vleče iz tega mastne denarce in veliko moči. Tako veliko moči, da zanj zakoni ne veljajo več. Zato besede »odgovornost« ne potrebuje v svojem slovarju.

Ja, glasujem tudi proti neodgovornosti. Današnji civilizaciji vladajo zakoni, ki so jih s svojimi umetnimi pravili ustvarili brezvestni ljudje. Vrednote so zastavili po subjektivnih antropocentričnih protinaravnih merilih, tako da so se stopnjevale do skrajnje brezobzirnega izkoriščanja vsega, kar nas obdaja. Kot gospodarji tega sveta smo si prilastili pravico, da vsemu ostalemu, kar ne zna komunicirati enako kot mi, odvzamemo pravico glasovanja. Drevesa in živali se morajo udinjati naši volji, celo izumreti zaradi naših kapric. V dobrih štiridesetih letih smo mater Zemljo dva tisoč štiristokrat pičili z atomskimi bombami, posekali smo ogromne površine njenih gozdov, v okolje spustili na milijone ton strupov, dodobra okrnili pestrost življenjskih vrst. Kakšne bodo posledice, ne vemo. Kdo bo na koncu odgovoren za vse to? Naši otroci in otroci naših otrok se bodo lahko samo jezili na svoje nespametne prednike in trpeli posledice njihovih grehov (če jim bo še ostalo dovolj možganov, da bi se sploh lahko jezili). Med vsemi nami tukaj in zdaj bodo tisti, ki čutijo odgovornost, naredili vsaj nekaj. Tudi če vržejo majhen kamenček v kolesje gromozanskega stroja »demokracije«, ki rovari po tem čudovitem planetu, in koleščki le malo zašklepetajo, so naredili nekaj. Če tak kamenček vrže milijon ljudi, se bo že poznalo. Ko nas bo deset, sto milijonov, ga bomo morda le ustavili. Govorim o metanju kamenčkov, vendar s tem ne mislim na nasilno sabotiranje stroja; zame je kamenček vsak človek, ki se postavi zase in za svojo pravico do neodvisnega bivanja čim bolj izven uničevalnega mehanizma potrošništva. Samo tisti, ki so ujeti v pasti propagande, medijev in lažnega občutka svobode, dojemajo nasprotovanje današnji ureditvi kot nazadnjaško. Za nazadnjaško so imeli včasih tudi nasprotovanje fašizmu in socializmu, pa poglejmo, kako kilavo sta oba končala. In s tem se podobnosti med omenjenimi političnimi ureditvami še zdaleč ne končajo ...

Glasujem proti sodobnemu zdravstvu, ker izhaja iz bolezni, ne pa iz zdravja. Kakor politika temelji na ideologijah in se ubada s posledicami namesto z vzroki, je zdravstvo zasnovano na diagnozah in zdravi simptome, namesto da bi gradilo zdravje na podlagi naravnega ravnovesja in tako postopoma postajalo vedno manj potrebno. Čeprav je zdravstvo iz leta v leto vse bolj zapleteno, poglobljeno, razvito itn., ne dosega svojih temeljnih namenov – bolnišnice so prenatrpane (kar je dobro le, če jih pojmujemo kot hotele), zdravniki preobremenjeni. Ljudje so ob vsej sodobni opremi vedno bolj bolni, ne pa vedno bolj zdravi. Zdi se, da tisti, ki se nad uradno medicino povsem razočarajo in stopijo k (redkim) dobrim alternativnim zdravilcem, šele ugotovijo, katero bolezen so sploh imeli in kaj vse morajo narediti, da jo pozdravijo. Seveda, ko pa alternativci ne predpišejo tablet, ampak strogo rečejo: »Če res hočeš biti zdrav, nehaj kaditi, piti, jesti nezdravo hrano, začni se gibati ... sicer ti noben zdravnik ne bo pomagal.« Potem vzamejo trn in z njim izbijejo iz pete tisti trn, ki nas žuli, ter na rano položijo prežvečen listič, medtem ko bi medicina za to uporabila milijarde tolarjev vreden visokofrekvenčni resonančni laserski aparat, razkužen obliž in injekcijo s sintetičnim zdravilom proti infekciji. Poglejte, kam nas je pripeljal razvoj!

Glasujem tudi proti sedanjemu sistemu duševnega zdravljenja. Nasilje nad mnogimi »umsko motenimi« in »bolnimi« je prava svinjarija. Najlažje jih je nafilati s pomirjevali in spraviti v miren zavod, daleč od sveta. Pomislite: zdravnik lahko komur koli da injekcijo pomirjeval ali ne vem kakega zdravila, če se mu ta človek zdi duševno bolan. Za bolnega lahko proglasi tako rekoč vsakogar, ki je drugačen. Bolezni se definirajo glede na stopnjo nezmožnosti posameznikovega vključevanja v družbeno življenje. In kaj če je pravzaprav bolna družba, »bolnik« pa zdrav? Kako naj vso družbo strpamo v umobolnico? Ne, množica bo zdravje vedno definirala po sebi, bolezen pa po drugačnih. Neuravnovešenim in prezgovornim bo zaprla usta s tabletami, pa bo mir.

Graditi zdravje na zdravilih je kot graditi mir na orožju, zato glasujem proti vsaki vojni. Sodelovanje med politiki je očitno umazana igra z vzajemnimi koristmi; če se koristi prekinejo, se prekine »prijateljstvo«. Zaupanja pa itak nikoli ni bilo, zato mora država imeti vojsko, s katero se bo zavarovala v primeru spora. Pomislite: spreta se ta minister in oni predsednik zaradi ne vem kakšnih neumnih interesov, v vojni pa potem umirajo otroci naivnih državljanov. Vojna je najhujša zloraba naivnosti ljudi, napihnjeno spodbujanje patriotizma pa je bedarija. Sem absolutno za domoljubje, toda do prave domovine, t. j. ozemlja in skupnosti ljudi, ki mi jih predajo predniki, da me bogatijo, izpolnjujejo, hranijo, da mi dajejo. Domovina ni zgolj politično razmejeno ozemlje, ki me ograjuje kot kletka. Danes nam »domovine« v prvi vrsti jemljejo, nam postavljajo pogoje in obveze ter šele potem nudijo pravice in svoboščine. Nobena kapitalistična država ni zasnovana tako, da bi v prvi vrsti dajala. Voditelji se grebejo, da napolnijo državno blagajno, potem si najprej sami zagotovijo plače (zanimivo,da za to nikoli ne zmanjka denarja), potem pa so na vrsti razni skladi, ministrstva, razpisi ... Seveda je med prvimi na lestvici tradicionalno tudi vojska. Čemu?

Glasujem proti zastarelemu izobraževalnemu sistemu. Učni načrti so zasnovani, kot da bi mlade pripravljali na kviz, ne pa na življenje. Pa še to ne ravno najbolje, saj vse podatke, ki jih stlačijo v glave pod pritiskom nalog, testov in izpitov, že kmalu pozabijo. Veščine, spretnosti in sposobnosti, ki jih potrebujemo za življenje, smo prisiljeni pridobivati na podlagi osebnih izkušenj, pogosto mučnih in nepotrebnih, šole pa nam dajo ... Kaj pravzaprav? Koliko od naučenega dejansko potrebujemo v življenju, koliko pa je gola navlaka? Osnovne in srednje šole podajajo znanje o znanstvenih in humanističnih disciplinah, ne pa o življenju. Iz njih ne pridemo bolj modri, ampak le bolj učeni, z več znanji in manj sposobnostmi. Seveda je marsikaj koristno, moti pa me to, da nam devetdeset odstotkov naučenega v šoli pride prav pri (morda) desetih odstotkih življenjskih situacij, devetdesetim odstotkom konkretnega življenja pa je posvečenih le kakih deset odstotkov učenja. Tako nas izobraževalni sistem uči analitično razumeti svet, da bi ga lahko skupaj čim bolj izkoriščali v korist skupnosti in sebe (seveda pomen besede »korist« kroji trenutni sistem), ne uči pa nas o sožitju, naravnih ravnovesjih, zakonih vzroka in posledice ter skrbnem in spoštljivem gospodarjenju s svojo usodo in usodo Zemljo.

Glasujem proti uničevanju v imenu razvoja. Narava je obstala na milijone let, ker v njej nič ne gre v nič. Ima praktično 100 % reciklažo. Človek je po drugi strani neskončno potraten. Izkoristek naših dejavnosti je blizu 0 %, podobna pa je tudi naša reciklaža. Malomarnosti ni meja. In kdo proti temu ukrepa? Oblast ljudi veže na družbene mehanizme, ne dovoli jim obstajati v naravnem okolju. Celo lastijo si to okolje, kot da so kakor koli zaslužni za njegovo izobilje. Kdo si lahko lasti rodovitnost prsti, čistost gozdnega zraka, svežino dežja in sence v vročem poletju? Kdo mi ima pravico zapovedati pripadnost tej ali oni skupnosti, če je ta po mojih merilih neetična? Kdo mi sme prepovedati neodvisnost in samozadostno življenje v sožitju z naravo v neodvisnem bivališču? Kakšna demokratična država je to, v kateri je denar edina izbira? Če si s spoštovanjem do narave vzamem malo in živim ločeno od države, me bodo proglasili za tatu, tisti, ki jemljejo na veliko in ob tem za seboj puščajo opustošenje, pa so deležni hvale, ker kot delček sistema polnijo državno blagajno.

Glasujem proti grabežljivim davkom. Z veseljem bi prostovoljno dajal desetino ali celo petino svojega prihodka oblasti, ki bi ga znala vestno in s pridom porabiti. Ne sedim po ves dan pred TV, pa vendar mi že tistih nekaj utrinkov o finančnih mahinacijah vodilnih, ki jih včasih ujamem pri dnevniku, zadostuje, da vse moje zaupanje splava po vodi. Država, ki jemlje več, kot daje, je obsojena na propad. In današnji davki so taki, da – če seštejemo vse prispevke od plač, DDV, trošarine itn. – država dobi več, kot ostane posamezniku. Pri vračanju denarja državljanom pa ima zelo nejasne prioritete. Z veseljem bi plačal davek, če bi lahko izbiral, za kaj sme država ta denar porabiti in za kaj ne. Pa moram zaupati volji poslancev. Že po petnajstih minutah direktnega prenosa seje o kakem »pomembnem« vprašanju pa me vse skupaj mine. Ne morem verjeti, koliko otopelih obrazov je tam in mi tem ljudem zaupamo vodenje države. Sami krojijo finančno politiko, in sicer tako, da so njihovi žepi globoki in široki ter polni davkoplačevalskega denarja. Ostali se moramo nekako znajti, izkoristiti luknje v zakonodaji in poskrbeti, da nam država pobere čim manj. Pošteno!

Glasujem proti duhovnemu monopolizmu krščanstva. Svet pozna na stotine fantastičnih duhovnih izročil, celo bogatejših, pristnejših in bolj živih, kot je krščanstvo, a jih je prav slednje ošabno pomendralo. Kakor smo si na krožniku pustili le tri, štiri vrste žitaric, tri, štiri vrste zelenjave, tri, štiri vrste mesa, kaj več pa le za občasno popestritev, smo se duhovno omejili na tri, štiri krščanske interpretacije svetopisemskih doktrin, kaj več pa imamo predvsem za kulturno ali miselno (nikakor ne religiozno!) poživitev. Krščanstvo je primitivna religija, ki jo je človeštvo po zavedanju že preraslo. V isti družini z njim sta pravzaprav tudi ostali dve religiji z istimi koreninami – judovstvo in islam. Te religije so združile moči z bolno družbeno ureditvijo in bijejo obupan boj za obstanek, zanašajoč se na tradicijo in konservativizem neukih množic. Vendar tako ne bo šlo več dolgo, saj ljudje vse bolj odpirajo oči in se zavedajo iger v zakulisju. Vedno manj so poslušne ovčke in vedno bolj neodvisno misleči volkovi, ki jih ni mogoče kar tako ograditi in obriti.

Glasujem proti taki demokraciji, v kakršno smo vstopili. V veliki Evropi, v tem debelem dinozavru, je marsikaj laže, bolje, družneje, lepše, zato imajo veliko več moči tudi megalomanski izkoriščevalski mehanizmi, ki nam pijejo kri. O tem poslušamo v nekaterih medijih, a se menda sploh ne zavedamo posledic ... morda bo že kmalu vse umetno kot na Švedskem in bomo jedli le še plastično nizozemsko hrano. Na koncu bomo tudi sami vsi plastični in umetni. Naša slepa vera v blagoslov demokracije, skupnega trga in svobode temelji na obljubah idealistov, politikov, tistih na visokih položajih s polnimi žepi, ne pa na izkušnjah tovarniških delavcev, voznikov, medicinskih sester, železničarjev ... ki vedno pogosteje stavkajo iz tega ali onega razloga, če nič drugega, zaradi prenizkih plač. Združevanje brez solidarnosti je kot ples brez glasbe. Če bi se vsi direktorji odpovedali le eni svoji plači letno, bi s tem denarjem lahko za nekaj odstotkov dvignili plače stotinam delavcev. Ampak ne, pravila so pomembnejša od ljudi; strogi sistem je ustrojen drugače in denarja ni mogoče kar tako prerazporejati. Povrhu tega ima g. direktor novega BMW-ja, ki potrebuje nova alu-platišča, ker je na starih praska. Tisočaki se pokadijo iz avspuha pred fabriko in smrdljivi dim zaduši vzklike stavkajočih.

Povejte mi, prosim, kje je skrinjica, v katero lahko vržem svojo glasovnico? Kje je oblast, ki bo znala in zmogla prisluhniti tudi takemu glasu ljudstva, ne pa le krožcem okoli a ali b? Kje so voditelji, ki zmorejo modro pretehtavati probleme, priznavati lastne napake in voditi družbo na podlagi konsenza, ne pa na podlagi boja za 50,1 % glasov volivcev? Predstave o vladarjih, ki znajo začutiti in zadovoljiti potrebe podanikov tudi brez opozoril v obliki pekočih simptomov, se zdijo kot nestvarne sanje. Kljub temu povsod po svetu ljudje sanjajo o obljubljenih starih (ali bodočih) časih, ko je vse bilo (ali bo) čudovito – ljudje bogati, srečni in zdravi, družba brez kriminala, vreme lepo, narava bohotna. Naj bo to kralj Matjaž ali kralj Rama, nekje globoko v sebi hrepenimo po vladavini močnega vladarja s čvrsto, a pravično roko, z občutkom za državljana, ob dejanski svobodi, ki jo nudi poštenim podanikom in strogih kaznih za nepravičneže.

Toda kralji niso več popularni. Kvečjemu jih tu in tam še držijo kot nacionalne maskote. Še najpogosteje jih pravzaprav vidimo med igranjem kart, dostojanstvene, modre, pravične, a kaj ko si je nekdo izmislil tudi jokerje in jim dal neskončno moč nad ostalimi kartami, tako da so že vse veličastne kralje pospravili na kupček in se zdaj igračkajo z usodo ostalih kart. Včasih je bilo v špilu jokerjev le nekaj, trije, morda štirje, zdaj pa se mi zdi, da tudi mnoge druge karte spreminjajo lik. Bo vsaj veliko smeha, ne? In norosti.

In tako stojimo pod zastavo s smejočo se podobo norčka; z vogalov zastave cingljajo zvončki in nas vabijo k veselju. Jokerjevina slovenska (in od nedavnega tudi evropska) bo vsa vesela – dokler ji bo le Bog podarjal razcvet – bodite srečni, da ste del nje. Z odgovornostjo, lažmi, boleznimi, neetičnostjo in nepravičnostjo si nikar ne belite glave, saj sami itak ne morete ničesar spremeniti. In še to: v jokerjevini se morajo tudi nejokerji vesti kot jokerji. Ali vsaj tako izgledati. Pravzaprav niti ne vemo več, kakšne so druge karte, saj smo navajeni živeti le med napudranimi norčki. Hm, a s samimi jokerji se je težko igrati. No, hišico iz kart že lahko postavimo. Pravzaprav že raste ... in »jokerji« na dnu stokajo pod težo bremena nad seboj. Toda vsi smo zagledani navzgor, v napredek, zato ne slišimo ječanja klecajočih tam spodaj. Ne zanima nas, kako dolgo bodo še zdržali, kdaj se bo hišica (zdaj že velikanski nebotičnik, večji od rajnega WTC-ja) sesula. Če bo šlo še tako naprej, bodo lahko teroristi nad krhko stolpnico poslali kar muhe in nič več letal. Mislim, da je že skrajni čas, da spremenimo pravila igre.