Ko si bil še otrok,
sem ti obljubila pesem.

Ko sem jo začela pisati,
sem opazila,
da nimam dovolj nežne pisave.

Beseda je dvignila peruti,
a ti si se mi približal
in jaz sem stegnila
materinsko roko k tebi.
V očeh sem ti brala:
Saj je še čas!

Leta so tekla
in pesem je ostala
v skodelici cvetnih listov
in se spreminjala v vrt.
Misel nanjo je obmirovala.

Na obljubo si že malce pozabil.
Ne spominjam se več,
kako se je glasila prva beseda.
Tudi naslova se ne spominjam.
Vem le, da je bila to dolga
nenapisana pesnitev o ljubezni.