»Življenje nas vodi skozi razne preizkušnje z namenom, da bi izkoristili vse potenciale, ki jih premoremo. Je življenje tisto, ki nas oblikuje, ali smo morda mi tisti, ki oblikujemo življenje, skozi izražanje oz. ne izražanje lastnih potencialov? Je morda pot srednja in je to eno in isto?«

Vsak od nas, vsako živo bitje je obdano z energetskim poljem (aura) po katerem se pretaka življenjska energija. Življenje. Da, življenjska energija, ki je življenje, »tisto« naše življenje, ki komaj čaka, da izrazi svoj potencial, da se razkrije svetu v vsej svoji luči.

Življenje, ki brezpogojno ljubi svoje materialno telo, ki brezpogojno ljubi to kar počne in način na katerega to počne, brez zadržkov. Brezpogojno daje svojemu fizičnemu telesu na razpolago energijo, da izrazi svoj potencial, svoje bistvo, zaradi katerega obstaja, zaradi katerega živi in je tu in zdaj.

In brezpogojno teče, brez zadržkov in zavor, ki bi ga omejevale… To je naša prava narava!

Sprejema nas brezpogojno, tudi ko nočemo, da tako močno teče. Tudi, ko zaustavljamo izražanje tistega, kar prihaja skozi nas. Včasih močno čutimo, kaj bi radi, pa nas pri tem zaustavijo naučeno pogojevanje in pogoji »zunanjega« sveta.

Življenje samo, razmišljanje o njem in o samem sebi spremeni našo zaznavo o tem kdo in kaj smo. Pogled nas samih na nas same se spreminja vedno in povsod. In če to sprejmemo ali ne, življenje teče in nas potiska proti izražanju naših lastnih potencialov na za nas najboljši način.

Mi smo njegov del, njegov izraz, ki se udejanja skozi pot, ki si jo je izbral posameznik, da bi pokazalo, kako lep zna biti edinstveni vidik življenja, ki je lasten samo njemu. Da bi svetu pokazal svojo veličino, da bi svetu pokazal, da iz čisto vsake kali zraste najlepša roža.

Življenje, življenjska energija, polje vseh potencialov se izraža skozi naš um, našo zaznavo resničnosti, pa kakršnakoli naj si že bo. In ne glede na njen izraz, ne glede na to kako želimo, da se izrazijo naša darila, naši potenciali, nas življenje, življenjska energija v tem brezpogojno podpira. Če hočemo stvari videti belo, jih vidimo belo in belo vidimo tudi vse kar je povezano z belim, če pa jih hočemo rdeče, pa je naša zaznava usmerjena na rdeče.

Med vsem kar delamo in kar zaznavamo, med življenjem, je življenjska energija v procesu nenehnega gibanja in se giblje v smeri, ki nas podpira v vsem kar hočemo narediti. Ko stvari gredo v smer naših potencialov in tistega, kar bi lahko v življenju postali, teče po našem telesu Či (kitajsko - življenjska energija) v prostem teku, ko pa se resničnost začne odmikati od naših potencialov, se Či v delu našega telesa, ki je odgovorno za ravnanje z zaznano situacijo začne vrtinčiti in zastajati.

Takšni skupki zastale energije so ovire pri prostem pretoku življenja skozi naše telo, ki ovirajo naše potenciale, da bi se izrazili in spreminjajo zaznavo nas samih o sebi. V samem procesu vrtinčenja se ta energija začne vpisovati v jedro celic in v sam njihov celični spomin, kar potem ne glede na to, če smo odpravili vtinčenje na trenutni energetski ravni, sčasoma pripelje do ponovitev vrtinčenja in zastajanja energije in s tem ovir v samem izražanju lastne resnice.

Bolj ali manj se odmikamo od samih sebe, bolj ali manj se čudimo resničnosti kakšna le-ta je. Zaznava resničnosti z vidika materialnih stvari je zaznava našega uma. Mnogokrat se z njo prepletajo tudi čustva, ki imajo lahko materialni in sebični pridih. Vendar pa je mnogokrat to le zaznava resničnosti iz vidika našega uma in ne zaznava z vidika naših potencialov. Um dostikrat hoče doseči nekaj, kar je naučen, vendar pa se življenje hoče izraziti drugje.

Bolj, ko ne pustimo proste poti življenju, bolj ko se ne poslušamo, bolj ko se nočemo izraziti tam, kamor nas spontano vleče in kjer naši potenciali pridejo do izraza, večje in globlje postajajo zapore, ki ovirajo prosti pretok življenjske energije in izražanje našega svobodnega življenja.

Vendar pa ne ostane vse le na nivoju energetskega telesa. Življenje nas opominja, da se ne izražamo, tam kjer bi se morali, ne živimo aktivno in ne pustimo prostega pretoka življenjske energije skozi nas. Pa se začne vrtinčiti in zastajati. Večkrat zatremo svoj lasten izraz, več zakrčene energije je v našem telesu in bolj ovira prosti pretok življenja skozi naše telo. Ko je energetski vtis v spominu celic dovolj velik se začne kot kakršne koli druge organske težave v celicah kazati na telesnem nivoju in se izrazi v obliki napetosti in pritiska, ki ga zaznamo v obliki simptoma na fizičnem telesu kot stres, bolečino, bolezen…