Gospa Irena lepo pozdravljena,
Dober članek, ki na kratek in jedrnat način pove, da je življenje resnično lahko lepo, če se zato odločimo. Velikokrat sem tudi sama že pisala, da je vsak svoje sreče kovač, če le želi, če se odloči za srečo in ljubezen (lahko rečemo tudi moč, ki jo ima vsak v sebi) in to živi.

Strah, ki je nasprotje ljubezni, nas dela nemočne. Nezaupanje v sebe, v jutri, v ljudi in situacije, ki jih želimo predvideti, splanirati in določiti do podrobnosti tako, kot smo si zamislili, nas dela nesrečne takoj, ko se stvari začnejo odvijati malo drugače, kot želimo. Postanemo prestrašeni, zmedeni, lahko tudi agresivni ali pa se počutimo žrtve in krivimo druge za naše slabo počutje. Hitro najdemo pri sebi izgovor, da ne moremo narediti nič, ker nas delajo drugi nesrečne, ker so nas užalili, ponižali, razočarali.

Morda je ravno iskrenost tisti korak, ko ga naredimo pri delu na sebi, da se vprašamo kaj lahko naredim za SVOJE dobro počutje. Vsak dobro ve za sebe, da je bil v podobni situaciji že nekoč, ko se ni tako zelo razburil, ko ni bil tako razočaran, pa je bila situacija veliko bolj nasprotujoča od naših pričakovanj. Torej je od nas odvisno, v kakšni »koži« smo, koliko si jemljemo »k srcu«, ali nekaj ponotranjimo, da se to nam dogaja in zaradi nas.

Malo je stvari, ko se dogajajo zaradi nas, pa vseeno mislimo, da smo tako zelo pomembni, da se svet vrti okoli nas, da je ta ali oni nekaj rekel zato, da bi nas užalil, nekaj hotel od nas. Pozabljamo, da je vse kar nekdo reče ali naredi odsev njega, njegovega subjektivnega videnja, ki pa ne pomeni, da je tako kot naše.

Tekmovalnost je lastnost, ki jo danes vcepijo že v otroštvu, v vrtcih, na otroških igriščih in spremlja človeka skozi življenje, da želi biti več, kot je, biti opažen in boljši kot…kot mu govorijo da je. Sploh pa ne potrebuje potrjevanja oseba, ki se zave, da je dobra, vredna ljubezni in poštena. Torej vzgajamo že otroke, da morajo biti vedno boljši kot so v resnici, saj niso dovolj dobri, da bodo slišali pohvale (če jih bodo), da so dobri, ko dosežejo neke družbeno sprejemljive ideale, ki so težko dosegljivi.

Pa se vprašamo, je to res smisel življenja, da se borimo za nekimi ideali, ki jih morda ne bomo nikoli dosegli, da nam bodo drugi rekli, da smo dobri, da nam bodo ploskali, nas hvalili? Takoj, ko ne bomo več dosegali nadstandardov, nas bodo poniževali in govorili, da nismo za nobeno rabo, se bodo odvrnili stran… bla, bla, bla .. verjeli jim bomo, da smo slabi, namesto, da bi poslušali svoje srce, da smo dobri že zato, ker smo – brez vsega kar počnemo in brez vsega kar imamo. Vrniti se moramo zavestno v stanje samega obstoja, da imamo v sebi vse, za kar se lahko cenimo in da smo spoštovanja vredni.

Tudi vsaka situacija nam je le priložnost, da se odločimo kaj iz nje naredimo. Lahko tarnamo, da nas življenje tepe, da je kruto, sami pa ne spremenimo pogleda na stvari tako, da bi videli težavo kot iziv iz katerega se lahko naučimo nekaj in drugič ravnamo drugače, tako, da ne bomo nesrečni.

Sami si kreiramo življenje v tolikšni meri, da lahko spremenimo pogled na situacije, na ljudi in na sebe. Odnos do nepredvidene situacije v kateri se znajdemo lahko ocenimo kot možnost, ki jo imamo, da gledamo na način, kot ga sami želimo, tudi če smo imeli v otroštvu in mladosti drugačne vzorce, jih lahko spremenimo, če le hočemo in se zato odločimo.

lep pozdrav, Melita

[ Odgovori na to | # ]