Je možen porod brez anastezije in brez bolečin?
Je možno življenje brez trpljenja in brez bolečin?
Odgovor je vsekakor DA. Pa si poglejmo ....

Zelo kmalu po tem, ko sem zanosila sina, sta se v meni prebudili dve močni čustvi. Eno je bilo, močen strah, drugo čustvo pa še močnejša želja, da ta strah premagam. Prvič se je v meni pojavila želja, da na svoji lastni koži izprobam teorijo, ki so me jo učili na raznih duhovnih vajah in tečajih.

Teorija pravi:
Nisem žrtev tega kar se mi dogaja. Prav nasprotno, sem popolnoma odgovorna za vse kar se mi dogaja, tudi tistega, kar mi »ni po godu«. V tem je moja rešitev, saj lahko le tako uplivam na to kar se mi dogaja in to tudi spremenim.

Kako?
Vse kar se dogaja je le odsev mojih misli. Če spremenim misli, se spremeni tudi ta odsev (torej zunaje okoliščine). Zunanje življenje je le ogledalo v katerem gledamo naše misli. Postane povsem nepomembno »kdo mi kaj stori in kako«, saj so vsi udeleženci le igralci mojih misli.

Sprva me je ta teorija močno razjezila, saj je zahtevala od mene popolno odritost, tudi v stvareh, ki meni niso bile po godu. Ko sem prvo fazo jeze nad sabo preživela, je prišlo obdobje konstruktivnega razmišlanja. Spomnila sem se, da sem že od malih let govorila svoji mami, da »jaz bi že imela otroke, a le če ne bi bilo potrebno roditi«. Zanimivo, kako so naši miselni vzorci vtisnjeni v nas že od samega začetka in še tako mlad otrok kaže vse kar misli. Ko zato pride čas, to tudi podoživi. Kot se je meni to zgodilo v času nosečnosti v zvezi z mislimi o nosečnosti in porodu.

Odločila sem se rešiti ozadje tega glasnega stavka, ki sem ga v več kot eni priložnosti »podarila« svoji mami. Okoliščine so me spomnile tudi na našo muco, ki smo jo imeli v otroštvu. Ta je rojevala v moji prisotnosti kot bi ji bilo to v užitek. V popolnem miru je ležala na kupu umazanih cunj in čakala na to da prvič obliže svojega malčka. Ni se slišalo nobenega jokanja ne stokanja. To globoko doživetje mi je petnanjst let kasenje pomagalo, da sem začela razmišljati, zakaj pa potem ženske rojevajo z bolečinami in po porodu pravijo »ko se enkrat rodi otrok, na vse pozabiš«. Zame ta odgovor ni bil dovolj močan, da bi me prepričal v to, da je Božja volja za ljudi (ženske ali moške) to, da bi trpeli (in nato pozabili). Če je Bog res poskrbel za vse Stvarstvo, je dal možnost za neboleč porod tako mačkom kot ljudem. Torej je tudi ženska zmožna roditi brez trplenja in bolečin in to brez anastezije in epidorale – torej po naravni poti.

S to mislijo, ki sem jo bila pripravljena preizkusiti na lastni koži se je torej začela pot »odrešenja«. Moj prvi korak je vodilo vprašanje: Katere so tiste moje misli, ki trdijo tako absurno idejo kot je to, da je nemogoče roditi po naravni poti brez bolečin in trpelnja? In teh se ni manjkalo ...

- Je Bog res tako krivičen, da mi »privošči« trpenje? Če ni, zakaj si ga torej privoščim jaz sama?

- Je svet res tako agresiven ali ga napadam jaz sama in se mi to vrača kot odsev v ogledalu?

- Bom res zmogla porod brez bolečin, če pa me vse ženske, ki me obdajajo spominjajo na njihov boleč porod? Ene so se zvijale od bolečin, druge so dobile epidoralo in jih je kljub temu bolelo, ker so ji morali dati kar trikrat epidoralo (pa se porod še vedno »ni hotel« začeti), pa spet tretje, ki so zašite sedele po en mesec na »šlaufih« ...

- Je res mogoče, da se končajo moje notranje stiske in nemirnost, ki posledično povzročajo, da jem »brez meja« in posegam po »prazni hrani«?

- Kako je to mogoče doseči? Prosim te Bog, pomagaj mi.

Predvsem ta zadnja fraza mi je pomagala, da sem našla Luč. Okoliščine so me vodile preko svetlih poti, ki so mi pomagale, da sem spoznala svet tudi drugače. Bog je kot vedno odgovoril na mojo prošnjo in mi odprl pot do Centra za naravni porod Migjorn v Barceloni, kjer sem živela. Tam so mi med drugim pokazali video o porodih žensk ... vseh vrst in nam razložili, da ima porod dva dela: prvi je odpiranje kanala, ko se vse telo pripravi, da gre lahko čezenj glavica novorojenčka; in drugi del, ki so porodni krči, ki skrbijo za to, da potisnejo ven otroka. Zelo me je prevzel eden od videov, kjer je bila vidna ženska, ki je ob porodu doživljala pravi orgazen (kot je to opisala ona sama).To mi je pomagalo, da sem si sploh lahko predstavljala porod (ki je bil moj prvi porod) in tudi dobila voljo, da je mogoče doseči prav neverjetne stvari. Iz tega sem si naredila sama svoj »mentalni« posnetek o mojem porodu in si ga »predvajala« vsak dan po deset minut. Vsako jutro sem si vzela malo časa in si globoko v meni odprla vrata v svet »Čudežev«, kjer je vse mogoče.

Tam sem se spomnila na našo muco in si predstavljala, kako je moj porod povsem tekoč in neboleč, kako mi porod ohranja moje telo v svoji popolnosti (brez raztrganja, ki so mi ga omenile številne ženske, brez šivanja ...). V istem centru so mi okoliščine namenile tudi seznanjanje z Arte Terapijo, ki mi je pomagala, da v sebi iščem vse oblike strahov in miselnih procesov, ki me ovirajo pri dosegi mojega cilja. Umetnost mi je tako pomagala, da so moja »neotipljiva« čustva, ki so dobivala v življenju obliko kreganja s partnerjem, jedenja brez meja, ... dobila svojo »določenost« in besede v povsem konkretnem miselnem vzorcu, ki je vse to povzročal. V tem času sem »bila tudi bitko« s svojim notranjim Glasom, ki mi je govoril naj opustim določene dejavnosti in naj se posvetim drugim.

Moj strah pred tem »kaj bodo pa rekli« in »kako bom pa potem živela, če ne bom ne študirala ne delala«, sta me držala nekaj časa »vkleto« v svojo lastno zanko. A sem ju kljub temu premagala in se predala notranjemu Glasu. Opustila sem vse ideje o delu, opustila sem študij (pa čeprav na sredini ... kar je zame pomenilo velik korak, saj sem bila vedno »zelo dobra učenka«). Začela pa sem hoditi povsem redno na sprehode do morja in se predajati njegovi sinfoniji zvokov in modrosti. Pogled na valove me je spomnil, da so vsi valovi le začasni, saj se slej ko prej izlijejo in vrnejo v morje. Enako kot moja čustva in notranja nemirnost. So le stanje, ki prej ali slej usihne, ko se na obzorju pojavi Sončna in Mirna misel, ki se je v meni že rojevala, saj sem si vsak dan predstavljala neboleč porod. Misel je res kot morje. Ko je dan, torej misel, vetroven, oblačen, mrk, so tudi valovi veliki in neprijazni, enako kot to kar se nam dogaja v življenju. Ko se naše misli umirijo v Svetlih mislih, se tudi dan razjasni in je morje mirno in popolnoma nedolžno, kot bi nikoli ne poznalo valov sunamija.

Začela sem se aktivno ukvarjati z Arte Terapijo, kar na meni sami. Vsak dan sem risala slike. Tiste, ki so bile plod mojega nemira in sem jih tako lahko izrazila, sem zažgala v zavesti, da se vse misli, da spremenili. Vedno pa sem nato narisala še eno Sončno misel: največkrat ZAUPANJE. Predala sem se čutenju in pustila, da so me sami svinčniki vodili. Te slikice sem dostikrat tudi podarila, kar mi je dajalo veliko moči in veselja, saj so bili ljudje zelo presenečeni, da sem jim podarila »tako lepo slikico« ravno na dan, ko so jo rabili.

Začela sem tudi voditi dnevnik pogovorov z Benetom. Ves čas sem se pogovarjala z njim in ga spraševala kaj prinaša na ta svet, katere so njegove vrline in česar se prihaja naučiti. V čem mu lahko tudi jaz pomagam ... Res neverjeten dnevnik, ki mi je leta pozneja pokazal, kako zelo resnični so bili ti pogovori.

Po enem od malo daljših sprehodov na morju sem se vrnila domov in se kar naenkrat »polulala«. A voda je bila povsem čista. Nekaj zatem sem klicala v Center za naravne porode, da mi pomagajo objastniti, kaj se dogaja (saj je manjkako še cel mesec in pol do porodnega roka).

Odločila sem se, da se odpravim v bolnišnico, saj v Centru ne morejo opravljati prezgodnih porodov. Svet je hotel tako, da sem imela dano vso pomoč, ki sem jo prosila. Bila je ravno sobota in Segijo je bil doma. Odpeljal me je v bolnišnico, kjer so mi oznanili, da mi je odtekla voda in da se je porod začel. Prosila sem jih, za naraven porod (čeprav to tam ni običaj in dajo vsem ženskam epidoralno). Zdravnica je to sprejela in mi le rekla, da če si premislim, naj jo obvestim. S Sergijem so nas premestili v eno od čakalnih sob, kjer sva se dodobro nasmejala. On mi je govoril razne vice in kar dvakrat so mi mogli namestiti merilne trake, ker so mi od smeha padli dol s trebuha. Ves ta čas sem se ob vsakem trenutku krča »obrnila« le navznoter. Tako je bilo vse manj zunanjega smejanja in vse več notranjega čutenja. Ob vsakem krču sem čutila, kako se moje kosti počasi premikajo in širijo ... popolnoma nežno in neboleče. To je trajalo kar nekaj časa in takoj sem vedela, da je temu bolje tako, saj se vse stvari premaknejo nežno in neboleče, če jim damo čas.

Ko je prišel »pravi« čas so me premestili v porodno sobo. Hoja med popadki, priznam, ni ravno najbolj prijetno opravilo, saj prekine stik z notranjim čutenjem in s tem, da sledimo notranji poti. A stvari so bile v tej bolnici tako urejene, saj bi nasprotno rabili več porodnih sob (za kar bi sicer bile mi ženske, ki rojevamo, zelo hvaležne). Ko so me postavili na porodni stol so mi najprej namestili noge na dve držalki: narazen in navzgor. To je bil moj prvi trenutek odločnosti. Zelo glasno in odločno sem zatrdila, da bom jaz rodila z nogami na tleh, ker imam tako moč in oporo. Sestra me je povsem preplašeno pogledala (saj je bila verjetno vajena, da vse ženske rojevajo pri njih z nogami v zrak .. kar priznam je lažje za zdravnike, da bolje vidijo ... a jaz sem se pač odločila poskrbeti za samo sebe in za porod, in ne za vidnost zdravnikov). Malo se je upirala, pa je ob moji odločnosti le popustila.

Naslednji pomembni trenutek je bil, ko so me začeli pregledovati koliko sem že odprta in so mi rekli naj nič ne pritiskam, ker bo tako bolje. Ob prvem naslednjem krču sem čutila potrebo po pritisku a sem sledila temu, kar mi je rekla sestra ... in glej si ga no ... bolelo je kot vrag. Takoj sem se odločila, da spremenim svojo »taktiko« in da poslušam sama sebe in ne druge. To je bil res eden od glavnih kritičnih trenutkov, saj so mi ponovno ponudili epidoralno. A jaz sem le zbrala dovolj moči, da sem ponovno zaupala svojem notranjem čutu, ki mi je rekel naj vztrajam do konca. Ob naslednjem krču sem sledila le svojemu notranjemu čutu in pustila prosto pot, da krči potiskajo navzdol. Zdravnica je to takoj zaznala in oznanila porod. Okoli deset do petnajst zdravnikov je brž steklo v sobo in zaprli so vrata. Prvi krči širjenja kosti, so torej prešli v porodne krče, ki so Beneta pritiskale navzven.

Čutila sem, da preko mene teče neverjetna moč in sila. Jaz sem se ji popolnoma predala, kot bi plavala na valovih. Vedela sem, da če se ne upiram, ne bo nič bolelo. In res je bilo natančno tako. Vsa ta sila je kot široka reka tekla preko mene in mi pustila, da čutim, kakšna je Moč Življenja. To je bil moj prvi trenutek, ko sem lahko na lastni koži čutila kaj je Res Božja Moč in Volja, ki živi v vseh nas. Nikoli ne bom pozabila pogleda oči enega od anastezistov, ki je bil prisoten za vsak slučaj. Medtem ko sem ga gledala je rekel: »Izgleda, da ta ženska uživa v porodu.« In jaz sem si rekla sama sebi: »Da, Gospod, natančno tako.« Porodni krči so trajali natančno deset minut. Zunaj ga je oznanilo petje ene od ptic, kar je bilo res lepo darilo za oznanitev rojstva. Po porodu so me odpeljali na vozičku, pa čeprav sem jim jasno in glasno povedala, da sem popolnoma v redu in da imam Moč, ki je še nikoli prej nisem poznala. Zdravica me je pregledala in povedala, da nisem popolnoma nič raztrgana. Porod je stekel po mojih pričakovanjih in mi pri tem pustil še koš modrosti:

- Ženske lahko rojevajo brez bolečin in trplenja.

- Ko damo prednost željam drugih je verjetnost za bolečino in trplenje velika. Splača se zaupati svojem notranjemu čutenju, saj je to tisto, ki najbolje pozna začrtano Božjo pot do uspeha. Ko skušamo izpolniti želje drugih (kar je le odsev naših notranjih misli o tem »kaj bodo pa drugi rekli?«) kot prvo izgubimo stik z notranjim »Božjim« glasom, ki bi mu lahko rekli tudi intuicija. Po drugi strani pa obstaja tako možnost, da zadanejo v črno kot v belo, torej, da nam pravijo enako kot notranji glas, ali drugače.

- Stvarem je treba prepustiti svojemu naravnemu toku. Če hočemo kaj »izsiliti«, se pojavi »upor« in bolečina. V tem primeru se nanaša na prvi del krčev, ki odpirajo kanal; enako velja tudi za prepuščanju se Moči Življenja ob porodnih popadkih, kjer je treba spoštovati njihov – in torej ne naš - ritem. Oksitocin, ki se pogosto daje za pospešenje poroda (ob epidoralni) ima ravno nasprotni učinek ... podobno kot mi sami ... hoče doseči ta-svoje kar se najbolj hitro da (pa naj stane kar hoče!!!). Torej ni čudno, da se pri tem »raztrgamo« ... pa naj si bo to fizično ali duševno.
Torej stvari ne moremo ne prehiteti ne upočasniti. Vse ima svoj naravni tok in če ga ne spoštujemo se pojavi nepotrebno trplenje.

- Vztrajanje je lepa in potrebna vrlina, saj nas nauči, da nobena črna misel – pa četudi pridejo vse naenkrat – nimajo dovolj moči, da bi se zoperstavile resnici Luči v nas samih.

- Če nikoli ne probamo stvari drugače kot smo jih poznali do sedaj (ne glede na to kaj bodo rekli drugi, in ne glede na naše notranje strahove ali bomo »preživeli«), ostanejo vrata za Večjo Srečo in Notranji Mir zaprta.

- Ko dosežemo »nemogoče« s poslušanjem »Božjega« glasu, se v nas porodi novo čustvo Radosti in Polnosti, ki ga jaz do trakrat še nisem poznala. Vse življenje dobi drugačno luč in dimenzijo, saj postanemo prepričani, da so le naše misli tiste, ki nam povzročajo eno ali drugo obliko čutenja: radosti in miru; ali pa strahu in jeze. In vemo najpomembnejše: VSE MISLI SE DA SPREMENITI in za to lahko postorimo le SAMI. Kar naenkrat postanemo hvaleženi vsem okoliščinam, tudi našim navideznim »sovražnikom«, saj so le ti odsev naših misli in vir našega odrešenja.

Nisem žrtev tega kar se mi dogaja. Prav nasprotno, sem popolnoma odgovorna za vse kar se mi dogaja, tudi tistega, kar mi »ni po godu«. V tem je moja rešitev, saj lahko le tako uplivam na to kar se mi dogaja in to tudi spremenim.

Kako?
Vse kar se dogaja je le odsev mojih misli. Če spremenim misli, se spremeni tudi ta odsev (torej zunaje okoliščine). Zunanje življenje je le ogledalo v katerem gledamo naše misli. Postane povsem nepomembno »kdo mi kaj stori in kako«, saj so vsi udeleženci le igralci mojih misli.

Bog mi je podaril sina, ki me je in me v svoji Luči vodi prav do njega. Hvala ti Benet, kot tudi hvala tebi Sergijo, ki si me spremljal na moji prvi pravi poti odrešenja. Naj vama moja zahvala kot darilo poboža vajino srce in odpre vse sončne poti odrešenja, saj je to vedno mogoče. Hvala vsem okoliščinam, ki so mi kazale, kaj je tisto, kar je potrebno v mojih mislih spremeniti. In hvala vsem Božjim silam, ki so me vodile v »črni noči« z močno lučjo, ki je kot hišna svetilka izblinila vso temo in mi pokazala pravo pot. V tej luči mi je Bog poslal ljudi kot so Gloria, ki je s svojimi prvimi koraki arteterapije nežno božala mojo dušo in ji kazala pot, kot tudi zdravilko Ano Vegas, pa Montse in sestre iz Migjorna, Esther, dr. Garcia in ekipo bolnice Sant Pau, in številne druge. Naj vas prav vse oblije sreča mojega notranjega doživetja, ki se je tudi zahvaljujoč Vam lahko zgodila.

Naj se očistijo prav se poti trplenja in bolečin, tako za moške kot za ženske, saj je volja Boga za nas le Mir in Ljubezen. Brez opuščanaja naših temnih misli, Božja luč nima prostora, da vstopi. A le drobec naše volje lahko odpre vrata v drugačni svet, kjer so vsi Čudeži mogoči, torej tudi to, da živimo v Miru in Ljubezni. Naj se torej zgodi le Tvoja – Božja - Volja. Oče, jaz bom tam kjer si to želiš Ti. Vodime v besedah in dejanjih in mi kaži Luč tudi v mojih trenutkih teme. Hvala za tvoje vodstvo in Radost, ki nas čaka prav VSE.

O Avtorici: Saša Tasevski je ustanoviteljica šole Življenje Tudi Drugače© in avtorica Novic Tudi Drugače©, namenjenih širjenju tehnik za samouresničevanje, duhovno rast in pomoč v življenskih preobratih, da bi bila večja sreča in mir možna pot za vsakogar.
sasa.tasevski@gmail.com