Nekoč so na severu Amerike na nekem otoku izvedli eksperiment. Na otoku so bile srne, jeleni in losi, ampak tudi medvedi. Lovca je prešinila ideja:«Ustrelimo medvede in ostale roparje, da se bodo lahko srne, jeleni in losi hitreje razmnoževali.« Idejo so uresničili.
Rezultat pri srnah: pred človekovim posegom jih je bilo tisoč na številu. Nakar so srne živele veliko dlje in kmalu je populacija od prvotnih tisoč zrasla na trideset tisoč. To so bili lovci veseli.

Ampak zemljo in celotno rastlinstvo so živali popasle v takem razmahu, da je prišlo do strahotnih erozij, torej poškodb rodovitosti tal. Posledica je bila množično umiranje srn. Od takrat živi na otoku le okoli sto srn. Pravzaprav je populacija vseh vrst pred eksperimentom nihala le za okoli deset odstotkov. Po posegu je bilo ravnovesje v naravi porušeno. In človek je bil tisti, ki je porušil to ravnovesje, ne narava.

Kar se je zgodilo na ameriškem otoku s srnami, se lahko kmalu zgodi tudi z nami. Mogoče bomo „rešili“ problem rasti prebivalstva na popolnoma drugačen način, kot si to lahko v tem trenutku predstavljamo. Ni mogoče, da Zemljo nekaznovano izkoriščamo do neskončnosti. Zemlja nas ne potrebuje, mi potrebujemo njo. In odzvala se bo. Na primer, kot trenutno, z vedno močnejšimi hurikani. Najbrutalnejši poseg si že desetletja dovoljujemo z našo katastrofalno energetsko politiko. V nekaj desetletjih pokurimo, kar je narava na premogu, plinu in nafti nabirala dve milijardi let.

Ali: za proizvajanje jedrske energije vzamemo - za obdobje ene same generacije - v zakup jedrske odpadke, ki bodo še naslednjih sto tisoč let za nami obremenjevali prihodnje generacije s strupenim sevanjem in finančnimi stroški. Sedaj se jim priključujejo še učinki genske tehnike.

Nasproti primitivne evforije glede genske tehnike (kot trditev, da bi z njo lahko premagali svetovno lakoto) veljajo naravni zakoni. Narave ne moremo izboljšati – nasprotno velja: Venomer se lahko od nje učimo in z njeno pomočjo ustvarimo boljši svet. Genetiki želijo naravo izboljšati. Želijo preseči Boga, ki je po njihovem mnenju storil nekaj napak.

Za gensko tehniko stojijo človeške blodnje in seveda pohlep po denarju. Možni posledični stroški se preprosto izključijo, podobno kot se je to storilo že pri jedrski energiji. Kdor vidi izkoriščano bitje, kdor si predstavlja, kaj lahko genska tehnika s posegi v zarodne celice življenja stori, mora enostavno nasprotovati novi zablodelosti.

Današnjo gensko tehniko lahko primerjamo z vožnjo po avtocesti skozi meglo s hitrostjo 220 km/h. Kdor tako vozi, ogroža lastno življenje kot tudi življenje sočloveka. Menimo, da ni nobenih ovir, ker jih v megli ni videti.

Naša Zemlja ni stroj, ampak organizem – živ sistem, ekosistem tako kot Vi ali jaz. Za Indijance so vsa življenja sveta in božja, vsaka žival, rastlina in vsak človek.
 
Če Indijanec poseka drevo, ker ga potrebuje za gradnjo čolna, potem prej s plesom in petjem prosi za odpuščanje. Na severnem Japonskem še dandanes ribiči prosijo ribe za odpuščanje, preden se zgodaj zjutraj odpeljejo na morje. Spoštovanje do življenja. To je verjetno tudi globlji pomen molitve pred jedjo.

Modrost narave je genialna. To podjetje deluje že nekaj milijard let in ni šlo v stečaj. Podjetju Narava bi lahko zaupali, če bi se do njega primerno obnašali.

Kakšna naravnanost bi nas lahko rešila?

Samo naravnanost, ki zaobjema vso naravo in vsa življenja, ne samo človeka. Kdor vidi v naravi samo človeka, zaigra tudi njegovo življenje. Južnoameriškim Indijancem  je  bila sveta koruza, avstralskim Aboridžinom voda, Indijcem do danes krave in Egipčanom pšenica, ker jih je hranila.

Tudi mi živimo od narave. Rastline in živali so naši starejši bratje in sestre. Ljudje potrebujemo svetovna morja in njihove koralne grebene, polarni led in zaščitena območja, prav tako kot tropske gozdove. Naravo potrebujemo, da razumemo in ljubimo sebe. Šele po tem lahko sodelujemo pri ohranjanju božje stvaritve.

V zadnjih petdesetih letih smo posekali polovico deževnih gozdov. Le kaj počnemo? Deževni gozdovi so pljuča Zemlje. Že sedaj živimo s samo enim pljučnim krilom. Če bo šlo tako naprej še naslednjih petdeset let, bo uničeno še drugo pljučno krilo tega planeta. Zaenkrat smo na dobri poti: Vsakoletno posekamo 16 milijonov hektarjev deževnega gozda.
 
Jezus, mladenič iz Nazareta, je verjel v naravne zakone, ker je v njih prepoznal zakone svojega nebeškega „očeta.“ Obstaja t.i. ekološki Jezus, v njegovi šoli bi se lahko marsičesa naučili. Kar nam ekolog iz Nazareta vse do danes ima za povedati, ni lanski sneg, ampak glasba za boljši svet.

Prevod: Valerija Hozjan 
Vir: http://www.sonnenseite.com/