Tako nesrečna sem te dni, da mi srce po šivih poka…
Verjemi, trudim se nadeti nasmeh na obraz,
a na trenutke vseeno opaziš, da sem na robu joka.

Odkrila sva nov okus čaja. Mmm…cimet prežene misel na bolečino.
Prepustim se opojnem vonju s skodelico med dlanmi in te gledam.
Ne zanikaj, da s svojo potrtostjo še tebe ovijam v sivino.

Zdi se da solza v kotičku očesa samo čaka,
kdaj bo spolzela po licu. Tako zelo boli…
Srce po tesnem objemu hrepeni, pa ga ni.

Vem kaj hočem in obenem me je strah.
Ponudil si mi oporo, ramo na kateri se lahko zjočem,
a morda se bodo pričakovanja, tvoja in moja, sesedla v prah.

Rada bi se ti približala in solze nate zlila.
Brisal bi slane bisere in me v svojem objemu tolažil.
Povej, ali bi tedaj usodna iskra preskočila?

Nisi tip človeka, ki bi situacijo izkoristil.
Praviš, da tega ne bi nikoli naredil.
Toda, ali lahko izbiraš, kdo se ti bo v srce vtisnil?

Ali lahko v hipu ranljivosti in nemoči pozabiš na dotik?
Dotik vedno vodi v vnovični dotik. Iskreno si odgovori,
bi vse to privedlo do točke, kjer bi se zgodil najinih ustnic prvi stik?