Besede, ki jih pišem so vinjete,
ki odpirajo oči in nosijo v sebi
mali sij, ki jim osvetljuje pot.
So bose noge otroka v nalivu,
ki bredejo veselo po vodi
in se dotikajo regratovih semen,
plavajočih sanjavo po ribniku.
So kot v igro zatopljene deklice,
ki se igrajo mame in zibajo
celuloidne punčke, snežno bele
kot žarek s čutom Device Marije.

S svojo težnostjo se te male magnetke
privlačijo ena k drugi
in mešajo karte usod kresnicam
s svetlikajočimi se krili.
Rada imam te hiperbole
s prebliski zelene trave v zlatem dežju
in rdeče jagode, visoke kipeče kupole,
ki rastejo erotično iz srca
in mi spesnijo veselo dušo
nedolžne harmonije.
Na vrhu jezika plešejo in rajajo
s peno hrepenenja, zlomijo temo
in pobarvajo luni obraz.
So delovne kot mravljice
in prihajajo zadihano
s slapovi veselja,
v presledkih kakor sinkope
svetlobe z velikega sonca.
Čutim jih kot seme,
ki pada iz mene.