Televizija je oglaševanje. Je medij, katerega namen je prodajanje, oglaševanje kapitalizma. Leta 1977 je Jerry Mander, vodja oglaševalskega oddelka v San Franciscu, objavil knjigo Four Arguments For The Elimination Of Television (Štirje razlogi za odstranitev televizije). V knjigi Mander razkriva, kako televizijske mreže in oglaševalci uporabljajo ta prodoren video medij za prodajanje.

Mander ne napada samo vsebin televizijskih podob, ampak govori o vplivih le teh na človeško telo in um. Govori o indukciji alfa valov, hipnotičnem učinku, v katerega vstopi negibni um, o navidezni resničnosti, hitrih premikih kamer, hitrem menjavanju podob, itn. Opisuje predvsem učinke, ki ga ima gledanje televizije na otroke.

Namen televizije po Manderju ostaja oglaševanje. Po definiciji je prodajanje proces nekoga prepričati, da kupi, česar ne potrebuje. S pomočjo izdelka se reši problem in izpolni želja.

“Kot primer vzemimo besedo “potreba,” ki pomeni nekaj osnovnega za človeško preživetje – hrana, zatočišče, obleka ali osnovne človeške potrebe – mir, ljubezen, varnost, družba, intimnost, občutek izpolnjenosti. Ljudje te stvari iščejo in jih najdejo z ali brez oglaševanja, piše Mander.
“Ljudje morajo jesti, ampak hrana, ki jo oglašujejo je predelana hrana, predelano meso, pijača, zaslajeni kosmiči, sladkarije. Hrane v svoji naravni obliki ni potrebno oglaševati,” pravi. “Lačni ljudje bodo prišli do hrane, če je dostopna.”

Televizijski oglasi in televizija pospešujeta kupovanje teh dobrin. Oglaševalske in televizijske mreže ne želijo, da gledalci gredo ven in sami najdejo odgovore. Odgovore želijo postreči na televiziji. Če vas boli glava: kupite Aspirin (ali katero koli drugo zdravilo proti bolečinam). Vam kruli v želodcu? Zavijte do najbližjega McDonaldsa. Je posoda umazana? Kupite Pril z dodatkom balzama.

Televizija oglašuje življenjski stil. Je virtualna resničnost, ki jo oglaševalci iščejo, da zaslužijo. “Mogoče obstaja potreba po čistoči. Ampak te oglaševalci ne prodajajo,” razlaga Mander. “Čistoča se lahko doseže z malo vode in naravnih sestavin. Kar za oglaševalce pomeni belina, je vrlina onkraj čistoče; sterilnost, izogibanje vsem mikrobom, […]”

Gledalec vidi svet, ki ga ustvarja oglaševanje. Televizijski programi so zavestno sestavljeni tako, da pospešujejo in razvijajo potrošniško družbo.
“Če štirideset milijonov ljudi vidi oglas za avto, potem ima štirideset milijonov ljudi v glavi oglas za avto, vsi ob istem času, pravi Mander.

Kar razlikuje televizijo od ostalih oblik oglaševanja je to, da gledalec nima nobenega nadzora nad podobami. Seveda lahko zamenjate program, a v resnici gledate podobnega. Podobe prihajajo iz rok oglaševalcev, gledalec jih samo pasivno sprejema. Med branjem časopisa, vam ni treba gledati oglasov, enostavno obrnete list.

Ko gledate televizijo, je edini način, kako ubežati podobam, da ugasnete televizijo. Televizijo nadzira pošiljatelj, ne gledalec. Podobe se  spreminjajo, ena za drugo.
“Če se odločite gledati televizijo, potem nimate izbire, ampak morate sprejeti tok elektronskih podob, kot prihajajo,” pravi Mander. “Ker podob ni mogoče ustaviti, se jim predamo. Še več kot to, potrebno je izprazniti recepcijske kanale, da jih vidimo jasneje. Razmišljenje je le v napoto.”
“Ker se televizijske podobe premikajo hitreje, kot se lahko gledalec odzove nanje, jih mora gledalec loviti v umu, “piše Mander v knjigi.

Gledanje televizije ni aktivno početje, ampak pasivno. Gledalčev um in telo se ne odzivata, ne moreta se odzvati. Mander imenuje televizijske podobe oblika učenja v spanju.

Raziskovalec, ki ga je Mander spraševal, razlaga: “Groza televizije je, da informacije gredo v nas, ampak mi se ne odzivamo. Poniknejo v spomin in mogoče se nanje odzovemo pozneje, ampak ne vemo, na kaj se odzivamo. Ko gledate televizijo, se vadite v neodzivanju in pozneje delate stvari, ne da bi vedeli, zakaj jih delate ali od kod so prišle.”

10. maja 1995 je o prihodnosti televizije spregovoril John Malone, predsednik Tele-Communications Inc. (TCI) in povedal naslednje: “In ne bo nam treba razmišljati tako močno.”
“Televizija ne ponuja ne počitka in ne stimulacije,” pravi Mander. “Televizija zavira zmožnost razmišljanja, ampak ne vodi v osvoboditev uma, sprostitev ali obnovitev. Vodi v bolj izčrpan um.”
“Um ni nikoli prazen, um je zmerom poln. Kar je hudo je to, da je zapolnjen z obsesivnimi mislimi in podobami nekoga drugega.”
Zakaj menite se imenuje programiranje?
http://www.netreach.net/~kaufman/Jerry.Mander.html; Ron Kaufman