S tem pismom se obračam na gospoda ministra Iztoka Jarca, ker je v tem trenutku najmočnejša moška oseba pri oblikovanju evropske kmetijske politike in zato tudi še kako odgovoren za vse posledice in vplive, ki jih kmetijstvo povzroča.
Milan Rus, kmet vegetarijanec, ki je opustil živinorejo in se sedaj ukvarja samo s poljedelstvom.

Neskončno sem radoveden, kaj se bo zgodilo s tem mojim poskusom reševanja planeta Zemlje. Najverjetneje iz moje pobude ne bo nič, ali skoraj nič, pa vendar glede na morebitni ugoden rezultat ne smem ostati tiho, v primeru neuspeha pa ne  miren. Dejanje sicer išče podporo tudi v javnosti, vendar ne z namenom pridobivanja popularnosti, temveč v smislu pomoči do ugodnega rezultata in hkratnem vplivu na javno mnenje.

Na tihem celo upam, da bi lahko tale moja pobuda predstavljala zgolj pomoč pri vašem enakem prepričanju o potrebi po odločnih spremembah ter radikalnih odločitvah. Konec koncev si ta moja poteza zasluži obravnavo tudi zaradi poziva in vabila komisarke Boelove, da v okviru zdravstvenega pregleda evropske skupne kmetijske politike iščemo rešitve in dajemo predloge.

Na vas, gospod  minister Iztok Jarc, se obračam, ker ste v tem trenutku najmočnejša moška oseba pri  oblikovanju evropske kmetijske politike in zato tudi še kako odgovorni za vse posledice in vplive, ki jih kmetijstvo povzroča. Razen v morebitnem prevelikem tveganju, oziroma nevarnosti, ampak zgolj le na določenih najbolj konfliktnih lokacijah nima prebivalstvo razvitega sveta (kar smo tudi mi) prav nobenega opravičila in uporabnega izgovora, da je razsežnost lakote, bolezni, nesreč in posledično tudi množičnih pomorov prejšnjih, sedanjih in prihodnjih generacij človeške rase dopustno in sprejemljivo.

Za opisano stanje zanesljivo ni krivo pomanjkanje hrane, dokler je večina rodovitne zemlje v službi živinoreje. Ja, tudi meso je hrana. Vendar sporna. Ne samo zaradi tehnike reje, premikov ampak tudi zaradi končnega postopka – zakola. Še več. Izkoristki krme pri reji živine so v najboljšem primeru zgolj četrtinski. Če bi priračunali subvencije oziroma vse proračunske direktne in posredne vzpodbude namenjene živinoreji, bi dobili dokaj presenetljivo visoko ceno mesa. Ne smemo pozabiti tudi, da so bili kadri, ki sodelujejo pri proizvodnji mesa (kmetje, svetovalci, veterinarji, mesarji…) usposobljeni ter so še vedno podprti iz javnega vira, da ne govorimo o izdatni podpori (50%) pri gradnji objektov, opreme, infrastrukture tako v rejski kakor tudi v predelovalni smeri in še, o stroških preprečevanja in reševanja posledic epidemij ter vpliva na okolje. Ravno tole področje, vpliv reje živali na nam vsem dragoceno naravo, je še pri tem najhujše. Dobesedno katastrofa.

Novica, da živinoreja povzroča več škode v okolju kot ves svetovni promet skupaj, ni več novica. V tem trenutku bi že morala potekati občutna sanacija dosedanje kmetijske politike, katere cilj je lahko samo eden. Namesto povečevanju prireje mesa je potrebno skrb usmeriti ukinjanju živinorejskih zmogljivosti. V prvi fazi bi bila sprememba s prenehanjem finančnih vzpodbud za novogradnje tako manjših kakor tudi velikih farm že velik korak. S prihranki bi z lahkoto izpeljali tudi naslednjo fazo – pomoč in financiranje pri opuščanju reje in predelave. Najmanj, kar se mora zgoditi, je, da porabniki mesa, ki so tudi direktni krivci za povzročeno okoljsko škodo, sami v celoti plačajo vse stroške, ki v zvezi s tem nastajajo. Še več.

Povsem logično bi bilo, da se na meso kot veliko družbeno zlo obesijo tudi trošarine, podobno kot že, pa  prav gotovo še premalo, to velja za nekatera fosilna goriva, alkohol in tobak. Inflacija je malenkost. Žrtvovana bo zgolj požrešnost in krvoločnost. Izgubljena delovna mesta, ki se v trenutku izkažejo kot do sedaj nekoristna, se da usmeriti v produktivnejšo smer. Seveda je okoljsko etični vidik za večino prebivalstva razvitega sveta na žalost še vedno premalo, da bi pristalo na izrazite spremembe na dosedanji politiki zagotavljanja prehranske varnosti. Zato bi tudi uradno zdravstvo (ne vem, kaj čakajo na našem Ministrstvu za zdravje?!) moralo priznati najnovejša znanstvena dognanja o škodljivosti uživanja mesa.

Rastlinski svet človeku ponuja neverjetno paleto najrazličnejše hrane, katera vsebuje vse potrebne sestavine tako za našo rast in razvoj, kakor tudi za gibanje in delo. Žal ni časa za čakanje na pomoč krščanskega sveta, ki bo prej ko slej moral priznati svojo zmoto in s tem tudi odgovornost za posledice napačne razlage pete božje zapovedi, kakor tudi Jezusovih naukov.

Predlagam torej povsem stvarno rešitev, tako v boju proti tragičnim posledicam izzivanja naravnega ravnovesja, kakor tudi precej verjetnim spopadom naslednjih generacij, če že ne za prostor in energijo, pa zagotovo za hrano. Orožja in uničevalne tehnike je na tem nesrečnem planetu že več kot dovolj, da bo naslednji spopad večjih razsežnosti verjetno tudi zadnji.

Verjamem in vem, da na vaše odločitve vplivajo predvsem najrazličnejši lobiji, pač zaradi koristi v dosedanjih ustaljenih razmerah. Pogubno bi bilo dopustiti, da pohlep premaga razum. Rešitev, ki ni moj izum, ponuja odgovor tudi za dosedanje površine, namenjene živinoreji. Če bomo kmetje zmanjšali intenzivnost poljedelstva, ker za tak model obdelave tal ne bo potrebe, se več ukvarjali s vrtnarstvom, sadjarstvom, gozdarstvom… ne bo prav nobene škode. Vabim vas torej k razumnemu pristopu, ki pa ne dopušča omahovanja. Prebivalstvo v razvitih ponuja območjih bo moralo sprejeti model življenja z omejitvami.

Vegetarijanstvo dejansko rešitev pri zagotavljanju prehranskih potreb za vso prebivalstvo, ki trka na vrata našega planeta (rejne živali so zaradi slabega izkoristka krme v pretvorbo mesa velik konkurent človeštvu), vedno večjih potreb po obnovljivih virih energije, manjšim izdatkom za hrano in s tem povečanju standarda, proračunskim razbremenitvam, varovanju tal in podtalnice, zmanjševanju nevarnosti katastrof ter konfliktov ter, kar je najpomembneje, bistvenemu varovanju planeta Zemlje.

Milan Rus
Mota 25
9240 LJUTOMER
Tel.: 041-914-247
V Ljutomeru, 02. 01. 2008