Piše: T. P. v novih Misterijih www.misteriji.si

Ali je današnji človek sposoben preživeti v pogojih iz kamene dobe?
Skupina trinajstih udeležencev je dva meseca preživela v pogojih, kakršni so vladali v kameni dobi. Njihovo življenje je ves čas spremljala ekipa zdravnikov, dietetikov in snemalcev. Izsledki kažejo, da bi bil človek ne samo sposoben preživeti, temveč da spremenjeni pogoji tudi ugodno vplivajo na njegovo telesno in duševno počutje.

Si v času (pre)obilja sploh lahko predstavljamo, kaj bi se zgodilo, če bi današnjo družino časovni stroj nenadoma prestavil v kameno dobo? Da bi dobila odgovor, je skupina nemških raziskovalcev v bližini mesteca Konstanz ob Bodenskem jezeru ustvarila naselbino, podobno tistim iz neolitika.

Trinajst prostovoljcev, sedem odraslih in šest otrok, je v poletju leta 2006 dva meseca preživelo v pogojih, v kakršnih je pred približno 5.300 leti živel Ötzi – najstarejši človek-mumija na svetu, ki so ga našli na alpskem ledeniku Similaun v Ötztalskih Alpah na avstrijsko-italijanski meji.

Izsledki eksperimenta, ki je stal kar dva milijona evrov in ga je prenašala tudi nemška televizija, so z znanstvenega vidika zelo pomenljivi. Skupino prostovoljcev je namreč ves čas spremljala skupina zdravnikov in strokovnjakov za prehrano.

SKRBNE PRIPRAVE
Pred pričetkom eksperimenta so bile potrebne zelo natančne priprave, ki so vključevale gradnjo pravega malega naselja: postaviti so morali hlev in vanj pripeljati koze, krave in prašiče; zasejati polja s piro, pšenico in drugimi žiti; postaviti kaščo, v kateri so bile zaloge žita, graha, masti in posušenega mesa; izdelati čoln (pirogo) in izpeljati številne druge podrobnosti.

Informacije o času, ko človek sicer še ni znal pisati, a je obvladal številne druge, presenetljive stvari so znanstveniki dobili iz izkopanin kosti, kamnov, ostankov iz lesa in usnja. Potem ko je človek tisočletja živel izključno kot lovec, ki se seli za svojim plenom, se je njegovo življenje počasi ustalilo, saj je postal pastir in graditelj. Omenjene spremembe so se najprej, približno enajst tisoč let pred našim štetjem, zgodile v Mezopotamiji, kakih pet tisoč let pozneje pa tudi v Srednji Evropi.

Pri gradnji naselja iz neolitika se je ekipa spopadala s precejšnjimi težavami. Resda je bilo iz obdobja, v katerem je živel slavni Ötzi, na voljo kar precej informacij, številne podrobnosti pa žal ne. Tako na primer niso imeli na voljo podrobnosti o tem, kako je potekalo vsakdanje življenje – kako so v kameni dobi pripravljali hrano, kakšna točno so bila oblačila, koliko so dejansko ščitila pred mrazom in mokroto, kakšna je bila obutev?

PRIVAJANJE NA ŽIVLJENJE V PRADAVNINI
Odrasli udeleženci skupine, ki je sodelovala pri eksperimentu, so opravili enotedenski tečaj. Naučiti so se morali na primer izdelave orodja iz materialov, ki so na voljo v naravi, netenja ognja s kresilno gobo, izdelave vrvi, pletenja ribiških mrež, mletja žita … Eksperiment, ki naj bi podal odgovor na vprašanje, če je skupina v danih pogojih sposobna preživeti, je zahteval izjemno skrbne in natančne priprave.

Iz izkopanega posodja in ostankov hrane, ki so jih našli ob Bodenskem jezeru, so znanstveniki razbrali, da sta bili v starodavni kuhinji zelo razširjeni juha iz moke in gozdnih sadežev ter neke vrste enolončnica v obliki žitne kaše s koščki mesa. Peka kruha iz otrobov, ki se je ženskam na začetku zdela skoraj nemogoče opravilo, je po urah in urah mukotrpnega dela ob nenehnem otroškem javkanju le uspela.

Udeležencem se je zgodilo mnogo zanimivih peripetij, ki se nam zdijo zabavne, udeležencem podviga pa se najbrž niso zdele; od tiste, ko nek moški udeleženec ni hotel jesti (malce nenavadne) čorbe iz graha in lovorja in si je potem (zaman) poizkušal ujeti ribo, do prebavnih motenj nekega drugega člana skupine, ki ponoči nikakor ni uspel prebaviti neolitske večerje in je edini na glas povedal tisto, kar so mislili vsi: »Le zakaj še vztrajamo in se ne vrnemo domov?«

POHOD ČEZ ALPE
Ena najtežjih preizkušenj pa je nedvomno bil tristo kilometrov dolg pohod čez Alpe (do Bregenza), ki sta se ga na šestnajsti dan lotila dva udeleženca. Pohod je več ali manj potekal po poteh, ki jih je pred približno 5300 leti in s približno enako opremo prehodil Ötzi. O tem pričajo ostanki kresilnih kamnov, ki so jih arheologi našli ob poteh, ki potekajo od Bodenskega jezera in vodijo v severno Italijo in Slovenijo, od tam pa se obrnejo nazaj in nekatere vodijo do jezer v zahodnem delu Švice ter v druge smeri.

Po teh visokogorskih poteh so v času kamene dobe redno potovali lovci, trgovci in cele družine, vključno z živino in vso opravo, raziskovalci pa so s to nalogo želeli dobiti odgovor na vprašanje, ali bosta 52-letni Ingo Schuster in 35-letni Henning Fenner na začetku tretjega tisočletja sposobna izpeljati zahtevno nalogo. Pri tem je treba reči, da sta ta udeleženca izmed vse »predzgodovinske« tekstilne opreme, izdelane pod nadzorom strokovnjakov iz Mednarodnega centra za tekstilne raziskave kamene dobe, resnično pohvalila le tople in trpežne zimske čevlje iz krzna, medtem ko sta se v oblačilih enkrat znojila, drugič, ko ju je namočil dež, pa se je obleka na njunih telesih ure in ure sušila.

ROBINZONSKO ŽIVLJENJE
Pobliže je bilo njuno potovanje videti takole. Prebujala sta se ob svitu, ves dan pešačila, pred sončnim zatonom pa je sledilo mukotrpno prižiganje ognja s kresilnim kamnom. Tisti, ki tega nismo nikoli poizkusili, si zadeve sploh ne moremo prestavljati! Nato pa je bilo treba poiskati še zasilno naravno zatočišče ali iz trave in vejevja zgraditi zasilno streho nad glavo in si vsaj malo spočiti in nabrati moči za naslednji dan.

Začetno navdušenje je sedmi dan hoje povsem splahnelo. Zamenjali so ga utrujenost, živčnost in nešteti žulji na nogah. Inga in Henninga je zdaj čakala najtežja preizkušnja: hoja po skalnati »puščavi« brez vsakršnega drevesa ali zavetja. Med Vorarlbergom in Kleinwalsertalom se je pred njima odprlo prostrano področje polno razpok, ostro zašiljenih skal in več deset metrov globokih prepadov.

Krzneni čevlji so se v teh pogojih izkazali ne samo za neuporabne, temveč celo silno nevarne, zato sta si bila pohodnika prisiljena izdelati neke vrste mokasine iz jelenje kože. Za nameček vsega pa niti sledu o vodi, »čutarica« iz svinjskega mehurja in usnja pa je po Ingovih besedah »povsem prazna smrdela kot mrhovina«.

Tedaj pa je Henning na vrhu kakih sto metrov visoke neprehodne skale zagledal potoček. Ob misli, da bi se moral povzpeti tja gor, se je Ingu dobesedno zameglilo pred očmi in od silne žeje in utrujenosti je skočil proti snemalcu in mu izpulil plastenko vode iz rok. S tem je seveda prekršil stroga pravila, ki bi ga lahko stala izključitve, a se to vendarle ni zgodilo. Junaka sta po petindvajsetih dneh pasje vročine čez dan in prav toliko hladnih nočeh, po vsem prestanem strahu in utrujenosti, le prispela v Hauslabjoch, kraj, kjer so na višini 3.200 metrov našli Ötzija.

VRNITEV V NASELJE IN PRESENEČENJE
Ko sta se 32 dni po začetku eksperimenta s helikopterjem, ki je poletel iz Bolzana, vrnila v bazo, ju je tam čakalo precejšnje presenečenje. Njuni prijatelji so mleli žito, moški in otroci so redno prinašali domov velike ribe, ena od udeleženk se je naučila delati odličen kozji sir, ki je zorel – obešen v lanenih krpah …
In kako so neustrašni junaki prestali dvomesečni preizkus življenja v kameni dobi? Po besedah dr. Dirka Manuela Bültermana, specialista za medicino dela in športa iz univerzitetne klinike v Freiburgu, zelo dobro. Vendar Bülterman dodaja, da je treba priznati, da so vsi udeleženci, odrasli in otroci, od vsega začetka dobivali pomoč, ki je njihovo življenje v primerjavi s pračlovekovim precej poenostavila. Ves čas so imeli na voljo svežo pitno vodo, ki so jim jo sproti dostavljali v koče. Po potrebi so jim bila na voljo tudi dezinfekcijska sredstva (da bi preprečili morebitne okužbe), ženske pa so imele na voljo higienske vložke. Te podrobnosti pa v ničemer ne zmanjšujejo znanstvene vrednosti eksperimenta, v katerem so udeleženci živeli na način – tako drugačen od današnjega.
An. T. P.   

SPANJE DOBRO, ZOBJE GNILI
Poglejmo si pobliže, kako je 60-dnevno življenje vplivalo na posamezne organe in psiho udeležencev ekspserimenta:
PLJUČA – Kljub temu da vremenske razmere niso bile ves čas ugodne, nobeden od udeležencev ni zbolel za pljučnico, niti za prehladom. Ingu, ki je skupaj s Henningom prehodil Alpe in je pred tem dolga leta bolehal za kroničnim bronhitisom, se je stanje po eksperimentu (in po tem ko je nehal kaditi) občutno izboljšalo.
SPANJE – Najbrž ni treba posebej poudarjati, da spanje na postelji iz suhih vej ni preprosto, a so tako odrasli udeleženci kot otroci za približno eno uro podaljšali predvideni čas za spanje. In prav vsi so se dan za dnem uskladili in odhajali spat ob isti uri ter več ali manj ob isti uri tudi zaspali.
GLAVOBOL – Ene od udeleženk, ki so jo prej pogosto mučili glavoboli, v dveh mesecih življenja v neolitskem naselju ni niti enkrat bolela glava. Seveda ni mogoče reči, da je njena težava dokončno rešena, zagotovo pa je primitiven način življenja glavobole vsaj omilil.
ZOBJE – Zobje so najbolj kritična točka. Pri nekaterih odraslih udeležencih eksperimenta in pri otrocih se je nepričakovano razvila zobna gniloba. In to kljub temu, da so si zobe vsak dan čistili s paličico iz brezovega lesa. Sladkorji, ki so jih vsebovale jedi iz žita (eno najbolj pogostih živil), so očitno načeli zobno sklenino.
GLIVICE – Pri nekaterih udeležencih so se zaradi vlage na nogah pojavile glivice. Vseh trinajst udeležencev je namreč ves čas, tudi po razmočenem terenu, hodilo bosih nog. Vendar pa so omenjene težave z lahkoto odpravili.
PSIHA – Skupinsko življenje, razen nekaj začetnih težav, se je za vse udeležence izkazalo kot pozitivno. Še več, za nekatere člane skupine je bil povratek v vsakdanje življenje dobesedno boleč. Dejstvo, da niso imeli televizije, radia, telefona, računalnika in interneta, za nikogar ni predstavljalo najmanjše težave. Namesto tega se je med vsemi udeleženci razvil zelo poglobljen dialog, ob dolgih večerih so si pripovedovali zgodbe, kar je medsebojne odnose še dodatno okrepilo. Podroben psihološki pregled, ki so ga na koncu eksperimenta opravili z vsakim posameznim udeležencem, je pokazal, da izkušnja na nobenem od njih ni pustila prav nikakršnega negativnega vpliva. Nasprotno.