Grem domov.
Ponovimo večkrat, skoraj vsak dan, ko nas kdo vpraša, ko se pogovarjamo, ko razmišljamo. Kaj je dom? Tam, kjer imamo hišo ali stanovanje, tam kjer stanujemo, spimo, počivamo, tam, kjer naj bi se počutili lepo, varno in res kot »doma«.

Domače ognjišče je včasih pomenilo tisto varnost, mir, ljubezen, kamor se je številčna družina rada zatekala, saj so občutili vse tisto, kar je duša potrebovala. Drug do drugega so bili naklonjeni, vsak je po svojih močeh prispeval svoj delež za skupno dobro vseh. Doma se je našla ljubezen in z ljubeznijo so vsi hodili domov.

Danes je beseda dom postala nekaj povsem drugega. Niti približno ne moremo začutiti doma tisto, kar je včasih pomenilo preprostemu človeku. Kot bi izgubili dom, kot bi izgubili ljubezen in sami sebe. Hodim spat, se umivat in nahranit v nek zaprt prostor, kjer se srečujemo z drugimi ljudmi, ki jim pravimo sorodniki. Včasih se z njimi tudi kaj pogovarjamo, vendar le toliko, da lahko funkcioniramo: ali je kaj za popraviti, kdo ima ključe, kam bo kdo koga peljal, kdo bo plačal servis, čistilko, da bo počistila »dom«, kdaj mora kdo kam iti…

Živimo v zaprtih prostorih, nezavedno dihamo, razmišljamo kaj moramo narediti, da bo vse funkcioniralo, kako bomo naredili, da bo čimprej in najceneje narejeno. Mnogo stvari opravimo po mobilnih telefonih, sporočimo ljudem s katerimi stanujemo v istih prostorih kaj naj naredijo, kako naj naredijo in zakaj naj naredijo. Še dobro, da je vsak dosegljiv v vsakem trenutku, da mu lahko to kar hočemo točno takrat, povemo. Življenja si ne moremo več zamišljati brez gsm-jev, ki so ves čas vklopljeni in v naši bližini. Avtomobili, računalniki nas ravno tako »povezujejo«, ker smo tako zasedeni, da moramo hitro kaj sporočiti, kam iti, kaj narediti. Hitimo, da naredimo vse kar »moramo« v službi, hitimo, ko pridemo domov, da pospravimo, uredimo kar mislimo, da je prav in pozno zvečer gremo hitro spat v sveže preoblečeno dišečo posteljo, kar se nam zdi samoumevno in sploh nepomembno. V mislih nam hitijo misli, morda imamo na nočni omarici list in svinčnik, da si še celo pred spanjem ali ponoči napišemo kaj »pomembnega«, da ne pozabimo. Zjutraj nas zbudi budilka in dan se začne isto kot prejšnji dan v naglici, hitenju, površnosti, da ne bomo zamudili službe….

Kje je moj dom? Kje je moj pravi dom, kjer imam ljubeče vzdušje, kjer se počutim varno in lepo, kjer mi je toplo pri srcu, kjer ima ljudi, ki jih imam rada in oni me imajo radi. Kje je ta dom o katerem so pisali v knjigah, o katerem so govorile zgodbe in bajke?

Vse je postalo resnično le to kar vidimo in kar nam drugi rečejo, da je realnost. Ni pomembno kaj čutimo, ni pomembno če smo srečni, ni pomembno, da razmišljamo o »domu«, saj od tega nimamo koristi. Pomembno je, da naredimo hitro, več in da čimprej mine dan….

Au, boli….
Boli, ker nimamo doma, ne vemo tega, da nas zato boli. Pravijo nam, da imamo dom v sebi, vso ljubezen, varnost in sprejetost lahko najdemo v sebi. Seveda, v sebi imamo Boga, saj so ga tudi včasih že imeli, pa so radost, srečo in ljubezen lahko delili med svojimi in to doma. Človek je isti, vrednote so se spremenile, ker to kar iščem zunaj ne najdemo zunaj, moramo poiskati najprej v sebi, obuditi »dom« v sebi, ga negovati in izžarevati varnost in ljubezen v prostore, kjer jim pravimo, da smo doma. Vsak lahko prispeva le to, da bomo lahko hišo ali stanovanje oblikovali v dom. Naša je odgovornost in le mi imamo to moč, da kar je v nas ljubezni, posredujemo najprej najbližnjim, nato širšemu svetu. Tako lahko prispevamo, da se tisti, ki še ne vedo, lahko naučijo in spoznajo, da lahko sami iz ljubezni oblikujejo prostor, kjer živijo, kjer spijo in kjer naj bi se počutili toplo in doma.

Če želimo posodo napolniti z nečem, je potrebno najprej izprazniti staro vsebino, narediti prostor za novo. Torej dajmo srce osvoboditi strahu in ga napolnimo z ljubeznijo. Počasi, vztrajno, korak za korakom v zaupanju, da vse kar delamo, je dobro in prav. Ljubezen ne more nikogar raniti, nikomur škodovati ali mu povzročati težav. Lahko le uči, varuje, spodbuja in kaže pot v moči, ki jo mora človek imeti, da bo lahko prehodil pot življenja v časih, ki so in ki prihajajo. Vedno težje nam bo, če v srcu ne bomo prižgali luči in svetili sebi in drugim dovolili, da bodo hodili v naši svetlobi vse dokler ne bodo zmogli pregnati svoje teme in hoditi samostojno in brez strahu v svetlobi in ljubezni skozi življenje. Pokažimo ljudem, ki iščejo svoj dom, da ga lahko sami najprej ustvarijo v svojem srcu, potem pa vso to ljubezen in toploto prenesejo v prostore, kjer jim pravim stanovanja. Spoznali bodo, da imajo tudi oni svoj dom, kjer se počutijo varne, sprejete, ljubeče, tudi če prebivajo sami. Spoznali bodo, da je to »njihov dom«.