Spomnim se, da sem tudi sam počel podobne stvari. Lepo je bilo poslušati glasbo, ki jo sam izbereš, poslušaš ko sam hočeš. Zelo enostavno je, daš slušalke na ušesa in se odklopiš iz življenja okrog tebe.

Zapreš se v sobo in poslušaš tisto glasbo, ki jo ti želiš. Greš po ulici, zakaj bi poslušal ves ta hrup, ljudi okrog sebe, ni lepše v eni izmed številnih trgovin izbrati ''dobro mašino'', ki ima veliko spomina, naložiti željeno glasbo iz interneta in se odklopiti.

Hodim po ulici, številni imajo na ušesih slušalke, kaj nam sporočajo. ''Hej ti (vi vsi), jaz lahko izbiram, ne potrebujem te, jaz sem odklopljen, sem v svojem svetu, ne moti me, ne zanimaš me, ne želim te srečati sedaj, ampak mogoče enkrat kasneje, ko mi bo všeč, ko bom sam želel''. Vendar ali ni tudi v tem zate nekaj pozitivnega, nekaj mladostnega, nekaj norosti, nekaj, kar te pritegne, v skrivne igre ega, ki ti pravi, jaz vem, jaz sem, jaz lahko izbiram...

Naprestano na ulici srečujem ljudi, ki nekam telefonirajo, pa pošiljajo sms sporočila, kupujejo vedno znova nove - še sodobnejše ''igračke'', samo da bi lahko bili na razpolago. Kaj nam želijo povedati? ''Rad bi ti služil, sem ti na razpolago, imam čas zate'', a po drugi strani vedno znova, kljub prepovedi, gledam telefoniranje v avtu med vožnjo, v sredini križišča, pa sporočilo ''sem lahko odklopljen, nisem tukaj - ampak tam, no, rad bi ti bil (moram ti biti) vsepovsod na razpolago, tudi med vožnjo'', sodobna tehnologija nam to seveda omogoča. Vendar ali ni to le služenje lastnemu egu, ki nas uklešča, dela nesvobodne, kljub vsej svobodi?

Vseeno, vsemu temu rečem da, naj se zgodi, naj potem pride že enkrat tisti mir, ki ga iščeš, do tvojega srca. In verjemi mi, poti so različne, cilj pa je isti za vse. Cilj je mir srca.

Zgodi se torej tvoja volja v vsem, ker vsemu rečem da. To je moj prispevek, da ti pritrdim, da te sprejmem, čudovito sporočilo si, življenje, še ne napisana zgodba skritih sporočil, ki so prisotna vse okrog nas.

Nisem te želel življenje, a samo si prišlo do mene - življenje, česar bi me torej lahko bilo še strah?

Čemu torej moje želje - da si sami ustvarimo strah v našem srcu? Ali pa so najprej želje, da bi potem enkrat resnično nekaj občutili - ne pa se vedno znova odklopili? Bojimo se občutiti vseprisotne resničnosti tega življenja, ne zavedamo se da živimo le ta trenutek, zato pa danes tako bežimo, zato iščemo, zato je enostavno dati slušalke na ušesa...in se odklopiti, v svoj svet, s svojo glasbo, v svojo zgodbo...ali pa se samo zato odklopiti - samo, da sedaj ne bi nič več čutili?

Pa lepo si življenje, ne znamo te enostavno sprejeti takšnega kot si...Mogoče pa le v teh prihajajočih dneh zasveti iskrica od zgoraj in potem se ne bo potrebno odklopiti, nič več, ker boš zmeraj tukaj. Čudovit dar si temu svetu.