Piše: Aurigo

Ko zapisujem ta tekst se jesen počasi že prelevi v zimo. Kje je tisto sončno poletje?
Poslušam in si prepevam:
Bog nima razloga, da te obišče.

In v tistem trenutku me prešine tisti srh, tisti bliss v angleščini,  tista blaženost, kajti prevod bi bil resnično pravilen: prebliskajoča  se blaženost. V želji, da postanem ena sama vibracija.
V teh miklavževskih decembrskih dneh sem potegnil eno svojo pesem iz ropotarnice, napisano še na pisalnem stroju in tistem porumnelem listu, po več kot dvajset letnem beganju med nebom in zemljo iščoč resnico in krivdo v ČAS-u PO IZGUBLJENEM ČASU, morda prava za ta trenutek, ali vse trenutke sveta.

Tam nekje v davnini,
ostaja okus po slani koži,
vonj po znoju med nogami,
čas po izgubljenem času.

Veter vizije razpihuje stare grehe
in čas po izgubljenem času
se utaplja v nasladi.

Strast se prelevi v starost,
starost v vodo, voda v vino,
vino v kri, kri v meso.

Meso se izgubi v besedah
in besede lovijo, morijo.

Kriki bolečin morilcev,
se razvijajo  v sinapse nad teboj
in obležiš pod truščem med nogami,
ter čakaš čas po izgubljenem času.

Morda je ta pesem dober opis za naše tavanje po samsari.
Bilo je morda popoldne dan pred učiteljevem odhodu. Atmosfera je bila takšna, kakor da je vse življenje odšlo z njim. Rahla soparica se je vzdigovala v provansalskem pogorju. Sem pa tja je zapihal topla sapica. Kakor tisti zgodnji jesenski ali poletni fen, ki tudi jemlje življenja ljudi. K meni prisedejo tri Nemke s Francozom Michaelom. Ena od njih ga je ujela. Klasična plavolasa Nemka iz nemškega filma -  z rdečo ruto okoli glave, z zagorelim s pegastim obrazom. Živita na Azurni obali. Mihael je dolgoletni praktikant. Preko dvajset let. Sprva je bil v Kagyu liniji. Povsem miren. Vdano spremlja nas in svojo svetlolaso Nemko, ki se kar razgovori. Voda in les. Vidi se, da Michael obvlada poglobljeno meditacijo. Potem se razgovori, kako in kje v Franciji so Tibetanci postavljali svoje kampe. Katera imena krajev so jih napeljala, da so kje izbrali in postavili retreat centre. Dosti izvem o tem, a morda še kdaj drugič več.

Odhod. Še preden z N. odideva, zjutraj odpeljem starejšo gospo na vlak v bližnje mesto. Na postaji se mi zahvaljuje in mi želi dati denar za vožnjo. Odvrnem ji, da bo dala naslednjič v Nemčiji za pijačo. Vrnem se nazaj po N. Zapakirava stvari v avto in se odpeljeva proti neznanemu. Ura je že 9.00. Ne vem še ali bova z N. šla samo do Aix-en-Provence ali bova nadaljevala do Avignona. Avignon je še kakšnih 50 kilometrov naprej. Po eni strani me prav nič ne mika ta papeški Avignon. Po drugi strani pa me zanima, le zakaj so papeži iz Rima silili v času velike shizme na ta jug Francije. Dokončno se bom odločil med vožnjo.
Pred Les Penitents des Mees se ustaviva le toliko časa, da poslikam te impozantne več 100 metrske skale v dolžini dveh kilometrov, ki štrlijo proti modremu nebu. Skale so kakor kakšni osamelci. Legenda pravi, da so to v skale spremenjeni pregnani menihi iz procesije. To so menihi iz gore Lure, ki so si poželeli lahkoživke. Sveti Donat, ki je prebival v bližnji votlini, pa je kaznoval njihovo nesramnost, tako, da jih je spremenil v skale.

Odpeljeva se proti Prieure de Ganagobie. V deset minutni vožnji od glavne ceste se vzpenjava  proti vrhu manjše gore. Za obisk tega samostana s cerkvijo iz 12. stoletja me je prepričala slika talnega mozaika iz vodnika. Vitez, ki zabada kopje v gobec zmaja. Samostan je zaprt za obiskovalce. Cerkev ni nič kaj posebnega, a odprta. Če se ne  motim gotska in mračna. Črno-beli mozaik mi ne uspe poslikati najbolje, pa tudi ta del je ograjen z vrvjo, tako, da svojega zmajčka ne ulovim. Vendar tukaj na vrhu te ploščate gore odmeva. V cerkvi ni nič kaj posebnega čutiti, kakor, da zmajeva črta počiva. Samo mir. Blaženi mir v poletnem soncu.

Drugi cilj teh kratkih popotovanj po Franciji je bil tudi spoznavanje starejših francoskih samostanov. Predvsem v smislu, koliko so kaj ti samostani postavljeni na zmajevih črtah? Koliko so kaj vedeli ti stari menihi o teh zadevah in kakšne energije vejejo v teh samostanih? Samostan de Senanque zgrešiva. Tako in tako je ura že dobro čez poldan. Planirava kratek obisk Avignona. Iz predmestja se pripeljeva v stari del mesta, ki je obdan z obzidjem. Po enosmernih ulicah se loviva in nikjer ni niti enega prostega parkirnega mesta. V tem mestu očitno vedo parkirati svoje avtomobile na milimetre. Narediva že en krog in končno odkrijeva garažno hišo. Pločevinasta garaža je od zunaj obdana z rastlinjem, ruševnato travo. Dober primerek za naše arhitekte. Ne pa da gledamo tisto robotsko zamreženo kockasto stavbo ob kliničnem centru v Ljubljani. Kasneje izveva, da je ta dan državni praznik. Dan revolucije. Peš se odpraviva iščoč avignonske znamenitosti. Vietnamski fast foodi ob sinagogi. Dozdeva se mi kakor, da teče zmajeva energija ob židovski sinanagogi. Pristopiva k avignonski papeški palači od zadaj. Na vratih napis, da ni vstopnine. Ko prehodiva dvorišče in si ogledujeva od zunaj trg, kjer se dogajajo avignonski koncerti, naju vodiča napotita na nakup karte. O so ti Francozi prefrigani, sprva napišejo, da ni vstopnine, seveda za vhod, potem pa te napotijo po karto za ogled gradu. Pa še poceni ni ta karta 12 evrov. Vendar nama potem ni žal, čeprav se ogled skupaj s kavo kar zavleče. Dobimo še mikrofone, tako, da lahko poslušamo v angleščini, ko nas vodijo po posameznih prostorih.  V Avignon je prišel prvi papež Klement V leta 1309, potem se je v 67 letih zvrstilo še pet papežev. Gradnja palače se je začela leta 1335.

Prostor za peko kruha, prostor za služinčad. Ej, »baš me to briga«. V sobi Grand Tinel, slaba energija, očitno je izžarevajo tisti kipi »gorgonzol« in spačeni obrazi. N. se kar jezi, zaradi teh energij. Malo jih pobožam. No na vrhu je restavracija z dobro kavo in prekrasnim razgledom. Potem začutim energijo v sobi pred veliko cerkvijo Klementa VI, (Great Chapel of Clement VI.) ki so jo kasneje prizidali h papeški palači. Zmajevi črti lahko slediš nato preko oltarja v veliki cerkvi Klementa VI (narisano), v stolp svetega, če se ne motim Lovrenca (Tower of Saint Lawrence). V tem stolpu imajo grobnice tudi nekateri  dostojanstveniki. Zaključujemo obisk palače. Spustimo se še do notarske zbornice in tam začutim močno, v levem zgornjem kotu te sobe. Močno zmajeva črta. Žarišče.

Vodič po mikrofonu razlaga, da so v tem prostoru podpisovale vse pomemben listine, pogodbe, vse dokumente. Ha, si mislim, izbrali so si prav kraj in ti francoski papeži so nekaj vedeli. Le uboga raja ne, pa tudi kakšni plemiči. Tukaj, v tem prostoru, kar so podpisali, pogodbo, obvezo, ni držala samo enkrat, ne samo desetkrat, ampak stokrat, tisočkrat. Ni jih držal za vrat samo papež ali njegov odposlanec. Držal ga je za vrat zmaj, Mati Zemlja, karma in bog ne da, da na takšnemu mestu prelomiš stvari in si verolomen. Uboga neumna raja. Ne vedo, kaj so delali. Na nasprotni strani te sobe, čez dvorišče stoji baročna stavba. Konservatorij za glasbo ali po domače glasbena šola. Na fasadi imamo na eni strani plastiko orla, na drugi strani stavbe pa zmaja. Zmaj, ki sedi na sadju. Pod brado pa ima zmaj izrastek. Dva leva pa z gobcema držita to obilico sadja. Grozdje, hruške, buče. V prizoru te plastike gre verjetno za asociacijo roga, ki je napolnjen s sadjem ali t.i. roga obilja. Rog sadja, ki ponazarja obilje. Tudi ta zmaj na konservatoriju je poseben. Bolj je podoben bazilisku. Nogici ima pač takšne. Tistemu zmaju, ki naj bi se izlegel iz petelinjega jajca, ki naj bi ležal pod gnojem.

V grbu med obema angelčkoma, pa relief orla, ki stoji nad zmajevo glavo. Nad njima pa papeška krona s prekrižanima Petrovim ključema, ki odpirata vsa nebeška vrata. Roxanina slika mi preblisne um, ali sta morda ta dva prekrižana ključa svetega Petra simbol za križanje dveh zmajevih črt. Je to tiha in prikrita govorica simbolov?

Nekoč, ko sem N. razlagal o zmajevih črtah, je v bistvu ugotovila, da je živela na zmajevi črti. Da je blizu njenega rojstnega kraja zmajevo žarišče črt. Potem me je povprašala, kako da so na drugi hiši, ki tudi leži na zmajevi črti, dogajale čudne stvari. Kako sem jo razumel: »Ni šlo vse po sreči«. Pojasnil sem ji, da življenje na zmajevi črti, še ne pomeni, da boš živel v blagostanju ali miru. Vse je odvisno od tebe. Lahko pa ti zmajeva črta vse potencira.
Še nekaj me preseneti v tej papeški palači. Zbirka keramičnih ploščic z ornamenti. Ptički, lilije in kar nekaj simbolov sveta. Križ, osemkraka zvezda. Ponazarjanje osmice v različnih podobah. Škoda ker nisem napravil nobene fotografije teh ploščic, ki so narejene precej po domače. Seveda, v 14. stoletju še ni bilo takšne tehnike kakor jo imamo danes.

(Potek zmajevih črt so označeni z dvema puščicama.) Preden zapustiva notarsko sobo, po mikrofonu povejo, da se je tukaj v teh prostorih na stopnicah dogodila tudi velika morija ob francoski revoluciji.  Revolucionarji so pobili vse plemiči skupaj z ženami, otroki. Ob tem pomislim, le ena je zapoved: »Ne ubijaj.« Ali se je lahko držim ob vseh grozotah? Ali se lahko držim tega gesla, ki ga poznajo vse veroizpovedi. A na koncu se te zapovedi verniki, pa tudi pridigarji le malo držijo!
Na vrhu stopnišča je kip in okoli krogle je ovit zmaj.
Pred cerkvijo razpelo s križanim, okoli njega pa angeli. Na trgu spodaj pod palačo se odvijajo igre. Ples.

Vstopiva v katedralo Notre dames des Doms. (Cathédrale Notre-Dame des Doms d'Avignon)

Romanska katedrala je bila sezidana v 12. stoletju (1150). Sliko si na internetu sposodim od Roxane, saj mi ob temi ni uspelo najbolje zajeti kupolo. Na vrhu katedrale oziroma stolpa je bila leta 1859 postavljena pozlačena figura Device Marije.  V cerkvi imajo mašo in prepevajo. Poljaki. Odkar hodim po teh zmajevih črtah, opažam, da tam, kjer se začne kaj dogajati so maše s slovanskim prebivalstvom – migracije. V Salzburgu Srbi, v Hamburgu Rusi in tukaj v Avignonu Poljaki, a kaj to pomeni. Potem se premaknem na desno stran cerkve, tik pred vhodom k oltarju in o  moj Bog začne delati. Začne tako delati, vibrirati, da se mi zdi, da celo prekaša Brezje pop vibracijah. Gledam v kupolo in skorajda mi polzijo solze sreče. Tudi kupola je zaznamovana z osemkrakimi trakovi. Z osemkrako potjo. Pot vseh poti, simbol te Zemlje. In na vrhu je luč. Popolnoma sem zadovoljen s tem obiskom Avignona. Sedaj mi je tudi jasno zakaj so se papeži priselili sem.

Tri zmajeve točke sem danes odkril. Za postavitve poteka bi potreboval zemljevid Avignona. Ne vem ali tečejo čez zgoraj navedene tri zmajeve črte ali samo dve. Ena čez konzervatorij in potem naprej čez notarsko  dvorano v papeški palači. Druga čez cerkev svetega Klemna, morda gre naprej čez katedralo? 

Most svetega Benezeta, fotografija po kateremu je Avignon v svetu najbolj poznan si ne ogledava, kajti priti morava še do samostana Frigoyet. V garažni hiši potiskam listek v avtomat in zapornico se ne odpre. Pošljem N. naj gre povprašat zakaj se ne odpre zapornica. Izstopi že ven iz avta in po nekaj korakih se vrne nazaj. »A ti veš kaj si rinil v avtomat«, me povpraša? »Ja, parkirni listek«, ji odgovorim. »Ne« mi odvrne. »Rinil si vstopnico za ogled gradu.« »O moj Bog, ta bi bila pa dobra, ko bi prišla do prodajalca parkirnine«, ji porečem,  se zasmejim in se odpeljeva proti Frigoyetu.

ZAKLJUČEK DOMA
Pred odhodom poslušam znano pesem: »Common baby light my fire.« Ja prižgi ogenj v meni, kajti v teh dneh ga potrebujem in se odpeljem na ogled zajtrka, a namesto njega dobim Beowulfa. Sem mislil, da bodo bolj ponazorili tematiko legend in zmajev. Na koncu samo ena legenda, zmajevke rojevajo zmaje. A morda na zmajevih črtah.  In kje je ogenj?

Končno dobim knjigo o tibetanski astrologiji. Po hitrem pregledu vidim, da se tematika bolj navezuje na kitajsko astrologijo, kakor na indijsko astrologijo. Ali še premalo vem? Evropska astrologija, čeprav marsikaj zadane, se mi zdi preveč racionalna in preveč usmerjena na tistih 12 znakov. Posplošena in zracionalizirana. Za širše ljudske mase v zadnjih 30 letih. Še najbližja mi je indijska astrologija. Za kitajska astrologijo se mi zdi, da se spušča še v ostale strukture – od odnosa neba, vse premeša, nastane pa rezultat, ki je včasih pravilen, včasih ne. V knjigi je opisana astrološka legenda o Manjušriju in veliki zlati želvi. Manjušri kot bodisatva in zaščitnik znanja. Še pred to legendo o želvi je v knjigi zapisano:
»Vsako jutro menihi in lame recitirajo Manjušrijevo molitev, da bi pregnali nevednost in neznanje in razvili razum in modrost, spomin, govorništvo in razumevanje (Cornu, 2002:31)«. Ko preberem ta stavek, mi postane takoj popolnoma jasno, zakaj že več kot dve leti, zjutraj zmolim to molitev. Tara, hvala ti za poslano molitev Molitev Manjušriju, Bodisatvi Modrosti. Po učenjih mi je tudi potrjena njegova  upodobitev. Podoba Manjušrija, ki na srcu drži začetek vrvice, na koncu vrvice se nahaja knjiga. Kajti vse izhaja iz srca.

Priklanjam se svojemu Guruju in zaščitniku Manjušriju,
ki drži na svojem srcu besedilo,
simbol njegovega videnja pojavov takšnih kot so,
čigar inteligenca sije kot sonce,
nezamračeno z iluzijami ali sledovi nevednosti,
ki uči na 60 načinov, z ljubečim sočutjem očeta do njegovega
edinega otroka vsa bitja, ujeta v ječo samsare,
zmedena v temi svoje nevednosti, premagana s svojim trpljenjem.

Pri pisanju tega članka odkrijem še nekaj na internetu. Eno slikico. Kip antropomorfnega monolita (predstavlja človeka). Izviral naj bi iz leta 4000 pred našim štetjem ali drugega stoletja pred našim štetjem. Chalcalithic kultura. Odkrili so ga leta 1961. Spravljenega ga imajo v bližnjem muzeju. Če ga zelo  dobro pogledate, boste nekaj opazili.
Če bom še kaj hodil tod okrog, bo še potrebno malce laziti in raziskovati. Prav zaradi tega kipa.

Key words: ley lines, dragon lines - zmajeve črte, Prieure de Ganagobie, St. Mary line, Avignon, papeška palača, popes palace, Palais des Papes, Notre dames des Doms.