Ban Ki Moon, generalni sekretar ZN o podnebnih spremembah in nalogi konference na Baliju.

Slišali smo znanstvena poročila. Podnebno segrevanje je resnično in mi smo njegovi izvirni krivci.

Slišali smo svarila. Če ne bomo začeli delovati, se bomo soočali z resnimi posledicami. Polarni led se utegne stopiti, višina morja dvigniti. Tretjini rastlinskih in živalskih vrst že zdaj grozi izumrtje. Po svetu bo razsajala lakota, predvsem v Afriki in Srednji Aziji.

Vendar proti temu lahko ukrepamo – je enostavneje in ceneje kot si večina izmed nas to predstavlja.

Zgoraj navedeni sklepi zadnjega poročila Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC), ki si je skupaj z gospodom Gorom delil Nobelovo nagrado, so trezno branje, vendar ne smemo izpustiti optimistični noto: da ponovim, imamo moč in  poceni načine, ki bi razširili blaginjo.  

3. decembra 2007 so se zbrali svetovni voditelji, da bi prisostvovali konferenci v Baliju. Čas je za preboj: splošen sporazum o podnebnih spremembah, ki  ga lahko sprejmejo vsi narodi. Postaviti moramo agendo – zemljevid za boljšo prihodnost, skupaj s časovno omejitvijo, ki bi do leta 2009 imela za rezultat sporazum.

Zaenkrat še ni poznano, kako bi to soglasje naj izgledalo. Ali bi mogli razpisati davek na izpuste toplogrednih plinov ali ustvariti mednarodni sistem za trgovanje z emisijami? Ali bi naj sporazum opremili z mehanizmi za preprečevanje krčenja gozdov, kar prispeva 20 odstotkov vseh emisij ali s pomočjo, ki bi manj razvite države prilagajal na neizbežne vplive podnebnega segrevanja, vplive, ki so nesorazmerno porazdeljeni? Ali bi naj ležal poudarek na zaščiti in obnovljivih virih kot sta biomasa ali jedrska energija ali bi morali poskrbeti za promoviranje novih “zelenih” tehnologij po svetu?

Odgovor, seveda, je variacija zgoraj naštetega – ampak še veliko, veliko več. Če se bodo dogovarjanja utapljala v prostranosti in kompleksnosti predmeta razprave, bomo izgubili najbolj dragocen vir: čas. 

Pri tem pomaga, da si predstavljamo, kako bi naj naša prihodnost izgledala, če uspemo. To ni zgolj predstava o čistejši, bolj zdravi in varni prihodnosti za vse. Če se z njo pravilno rokujemo, bo naš boj zoper podnebne spremembe, postavil oder za okolju prijazno preobrazbo globalnega gospodarstva – ki spodbuja rast in razvoj in je ne ovira kot se mnogi svetovni voditelji bojijo.

V prejšnjem stoletju smo bili priča trem ekonomskim preobrazbam. Najprej je nastopila industrijska revolucija, nato tehnološka, sledila ji je sodobna globalizacijska doba. Sedaj stojimo na pragu naslednje velike spremembe: to je obdobje zelenega gospodarstva.

Dokaze srečujemo pogosto na nepričakovanih mestih. Ko sem pred kratkim obiskal Južno Ameriko, sem imel moč videti, kako je Brazilija postala ena izmed večjih igralcev na polju zelenega gospodarstva, tako 44% potrebne energije potegne iz obnovljivih goriv. Svetovno povprečje: 13%. Številke v Evropi: 6,1%.
Kitajska bo tako kmalu prekosila Ameriko, doslej največjo izpustnico toplogrednih plinov. A manj poznani so njeni zadnji napori, da bi se soočila z resnimi okoljevarstvenimi problemi. Kitajska bo letos vložila 10 milijard USD v obnovljivo energijo, tako bo druga za Nemčijo. Postala je vodilna država na področju sončne in vetrne energije. Na nedavnem srečanju vzhodnoazijskih voditeljev v Singapurju, je minister Wen Jiabao zajamčil zmanjšanje porabe energije (na enoto BDP-ja) za 20% v naslednjih petih letih – s tem ne zaostaja daleč za duhom Evrope, ki se je zaobljubila, da bo do leta 2020 zmanjšala emisije toplogrednih plinov za 20%.

To je pot prihodnosti. Glede na nekatere ocene, bi lahko porast, glede zahtev svetovne energije, v naslednjih petnajstih letih prepolovili, preprosto z razvojem obstoječih tehnologij, vložek bi bil povrnjen z več kot 10% rastjo. Nova IPCC reportaža razkriva praktične načine, vse od bolj nepopustljivih standardov za klimatske naprave in hladilnike, glede izboljšanja učinkovitosti v industriji, gradnji in prevozu. Ocenjeno je, da bi premaganje podnebnih sprememb zahtevalo komaj 0,1% svetovnega BDP-ja na leto v naslednjih treh desetletjih.

Rast ne bi trpela pomanjkanja, v bistvu bi doživela pospešitev. Znanstveniki iz kalifornijske univerze na Berkeleyu so namignili, da bi ZDA lahko ustvarile 300.000 služb, če bi samo 20% elektrike ustvarjali iz obnovljivih virov.

Vodilno svetovalno podjetje v Münchnu napoveduje, da bo več ljudi zaposlenih v nemški industriji za okoljevarstveno tehnologijo kot jih bo do konca naslednjega desetletja zaposlenih v avtomobilski industriji.

Okoljevarstveni program ZN ocenjuje, da bi globalni vložki v ničelne izpuste toplogrednih plinov (zero-greenhouse energy), torej v zeleno energijo, dosegli 1,9 trilijard USD do leta 2020 – denar za veliko prerazporeditev globalne industrije.

Že mnogo podjetij/poklicev po svetu zahteva jasne ter javne zakone o podnebnih spremembah, ne glede na njihovo obliko  - urejevanje, omejitev izpustov, učinkovite kažipote. Razlog je očiten. Podjetja potrebujejo osnovna pravila. In pomoč pri ustvarjanju le-teh je naloga Združenih narodov. 
Naša naloga v Baliju in za naprej, je oblikovanje te nastajajoče globalne preobrazbe – odpreti moramo vrata obdobju zelenega gospodarstva in zelenega razvoja. Kar manjka je globalno ogrodje, znotraj katerega bi lahko mi in ljudje z vsega sveta, usklajevali naprezanja in dosežke v boju zoper podnebne spremembe. 

Znanstveniki so svojo nalogo opravili. Sedaj je na politikih. Bali je preizkus njihovega vodstva. Na kaj še čakamo?

Generalni sekretar ZN
Ban Ki Moon

http://www.ecologicalhope.org
prevod: Valerija Hozjan