Je sodelovanje s kriminalci božji dar?

6. oktobra mineva pet let, odkar je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnika Jožefmarija Escrivá, ustanovitelja Opusa Dei, najmočnejše cerkvene organizacije. Tedaj je v nagovoru zbrani množici je dejal: "Sveti Jožefmarija je bil poklican, da bi oznanil vsesplošno poklicanost k svetosti in dokazal, da so vsakdanje življenje in običajna opravila pot posvečenja. Lahko bi rekli, da je bil svetnik vsakdanjosti." Vir: http://si.opusdei.org/sec.php?s=376

Deset let prej, 17. maja leta 1992 je pokojni papež pred več kot 200.000 romarji na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil Jožefmarija Escrivája za blaženega. "Z nadnaravnim uvidom," kot je to izrazil papež v svoji pridigi, "je blaženi Jožefmarija oznanjal celostno poklicanost k svetosti in apostolatu". Vir: http://si.opusdei.org/sec.php?s=376

Papež Janel Pavel II: »Opus Dei je božji dar cerkvi našega časa!«

Papež je med drugim ob beatifikaciji dejal: Cerkev z zelo velikim upanjem posveča svojo pozornost in materinsko skrb Opusu Dei, ki ga je po božjem navdihu ustanovil Escriva de Balaguer, tako da bo lahko za vedno primerno in učinkovito orodje v odrešitvenem poslanstvu, ki ga Cerkev izvaja v življenju vsega sveta.« (vir: knjiga Njegovo kraljestvo Opus Dei prihaja, str. 276 – 277). Izjava je potrdila, da se papež strinja, da Opus Dei ni Escrijeva domislica, temveč božja volja. Ob tem dogodku ga je papež označil kot »božji dar cerkvi našega časa«.

Na uradni slovenski spletni strani Opusa Dei prav tako lahko preberemo veliko informacij o ustanovitelju. Med drugim piše: »Sveti Jožefmarija Escrivá je bil v prvi vrsti učitelj duhovnega življenja. Jedro njegovega sporočila je globoko dejstvo, da so prav vsi ljudje poklicani k svetosti. Svetost pomeni biti v vsem podoben Jezusu Kristusu: v mislih, čustvih, besedah in dejanjih. Bistvo svetosti je ljubezen (ljubiti Boga bolj kot vse stvari in bližnjega kakor samega sebe), ki oblikuje vse kreposti: ponižnost, pravičnost, delavnost, čistost, pokorščino, veselje ... Kaj pomeni posvečevati delo? To pomeni delati po duhu Jezusa Kristusa, delati dobro, kakovostno, s pravičnostjo in spoštovanjem zakonov, z namenom ljubiti Boga in služiti drugim ljudem.«

Ali je Escriva res delal po duhu Jezusa Kristusa in si prizadel biti v mislih, čustvih, besedah in dejanjih podoben njemu? Ali pa je ime največjega preroka vseh časov le zlorabljal za svoje nekristjanske, nepoštene namene? Ali je Opus Dei res ustvarjen po božji volji, kot je ob beatifikaciji dejal bivši papež? Na ta in še mnoga druga vprašanja daje odgovor knjiga Njegovo kraljestvo Opus Dei prihaja, v kateri je Robert Hutchison razkril mnogo šokantnih dejstev o Opusu Dei in njegovem ustanovitelju.

Resnično poslanstvo Opusa Dei je reševanje cerkve
Avtor pravi, da je Opus Dei globalna in najmočnejša cerkvena organizacija visoko usposobljenih, v strogo hierarhijo povezanih profesionalcev, z milijardami dolarjev kapitala in člani na najpomembnejših položajih v vladah, državni upravi, medijih ter poslovnem svetu. Njegovi člani so bili vpleteni v prevare, državne prevrate, orožarske posle, v sodelovanje s kriminalci in vojaškimi diktaturami. »Vodstvo Opus Dei se je še kako dobro zavedalo, da denar upravlja s svetom in da je prevlada cerkve v neki državi ali na neki celini odvisna od njene finančne pomoči,« je potrdil profesor Javier Sainz Moreno.

Opus Dei spodkopava lastno verodostojnost, ko trdi, da živi od božje previdnosti – kot da je vse njeno finančno bogastvo nebeška mana. Začeli so izkoriščati svetovni finančni in denarni sistem za širjenje »božje besede«. Toda v javnosti je Opus Dei rad govori: Opus Dei je revna družina z množico otrok.« Zato po njegovem prepričanju poslanstvo Opusa Dei nima kaj dosti opraviti z reševanjem duš posameznikov. Namenjeno je reševanju ustanove, ki ji je pripadal Escriva – rimskokatoliške cerkve. Vendar tega niso nikoli javno razglašali. Sporočilo je bilo namenjeno le vrhovom. Za široko javnost razlagajo, da je njihovo poslanstvo širjenje svetosti, ki jo človek lahko doseže ob delu.

Trditve, da bi Escriva zanimalo le duhovno blagostanje njegovih učencev so nesmiselne. Po besedah Hutchinsona je njega zanimala oblast. Bil je božji spletkar. Hotel je dobiti nadzor nad visokim šolstvom in kasneje tudi nad vladnimi ministrstvi. O političnem poslanstvu je celo sam Escriva dejal: »Veliko bolje se mi zdi, da imamo množico visoko usposobljenih katolikov, ki se sicer ne predstavljajo kot »uradni« katoliki, ki pa delujejo znotraj političnih struktur na najodgovornejših položajih in s svojo iskreno ljubeznijo do sodelavcev zagotavljajo resnično prisotnost katolicizma.

Escriva je »obljubljal nebesa« vsem članom, če bodo svoje resnično poslanstvo opravili vzorno – če bodo z naborom novih članov v svoje odrede ubranili Cerkev. In da bi zavaroval Cerkev, je Opus Dei želel z zasedanjem »najbolj odgovornih položajev« v posvetnih ustanovah zagotoviti »resnično prisotnost katolicizma«. To je bistvo delovanja Opusa Dei od leta 1939 dalje. Vodilni ideolog Opusa Dei, Juan Bautista Torello je dejal, da je osvajanje pomembnih položajev »tipično krščansko poslanstvo«.

Escriva je papežu Piju XII. predlagal, da mu zagotovi čete bojevnikov hladne vojne, ki bodo sposobni na diskreten način uveljaviti katoliški vpliv na ključnih gospodarskih področjih in ministrstvih po vsem svetu. (str. 101) Ko se je preselil v Rim in prvič videl, kako zares deluje Cerkev, je ugotovil, da oblast temelji na osvajanju vplivnih položajev. Opus Dei je svoj rastoči vpliv gradil na dostopu do ljudi na pomembnih položajih v šolstvu, financah ali politiki. Njegovi člani, bodi kot vladni ministri ali direktorji podjetij, so veliko bolj podrejeni duhovnemu vodstvu kot katerikoli drugi katoliški laiki. To kaže denimo primer podjetnika Ruiz Mateosa iz holdinške družbe Rumasa, ki je dajal prispevke v povprečnem znesku 1.65 milijona dolarjev v Opusovo blagajno. »Denar mi je poklonil Bog, zato ga tudi Bogu vračam,« je dejal. (str. 212) Še en primer: na poslovni šoli IESE v Barceloni, ki je v lasti Opusa Dei, so vzgojili vrsto prodornih španskih poslovnežev. Po diplomi je Opus Dei spremljal razvoj svojih študentov, in kadar se je zdelo primerno, tudi pomagal pri napredovanju. (str. 119)
Escriva: »Če želite postati svetniki, umazano perilo perite doma!«

Escriva je bil prepričan, da je za zagotavljanje močne katoliške prisotnosti – se pravi prisotnosti Opusa Dei – v vrhovih družbe dovoljene, včasih pa celo nujne umazane zvijače. »Naše življenje je en sam boj za ljubezen, v ljubezni in vojni pa je vse dovoljeno«, je dejal. Pri tem se je opiral na prepričanje, da se tisti, ki so v politiki in velikih poslih najbolj uspešni, nenehno zatekajo k umazanim zvijačam, zato so te še toliko bolj upravičene za tiste, katerih izključni cilj je delo za Boga. (str. 108) Da gre za duhovnega diktatorja je Escriva, je potrdil v dveh odstavkih Cronice, zaupne publikacije prelature: »Nauk je jasen, popolnoma jasen: vse, kar naredim, je zakonito, ni pa vse tudi koristno. Umazano perilo peremo doma. Najvišji dokaz tvoje predanosti Opusu Dei je, da z umazanim perilom ne odhajaš v javnost – seveda če želiš postati svetnik. Če tega ne želiš, potem te ne potrebujemo.« (str. 386)

V svoji predrznosti si Opus Dei dovoli marsikaj: uporablja enaka orožja, kot jih uporablja njihov sovražnik. Za svoje potrebe najema ljudi, ki zanj niso vredni nobenega spoštovanja, in ti opravijo najbolj umazane posle. Na ta način uresničuje cilje, ne da bi se neposredno vpletal. Potem jih Opus Dei zavrže, tako kot človek odvrže umazan robček. Tako Opus Dei denimo najema odvetnike, ki mu svetujejo, kako naj se izogne plačevanju davkov – kasneje bodo seveda trdili, da je bil tako prihranjen denar namenjen širjenju vere. Najemajo arhitekte, ki se znajo izogniti gradbenim omejitvam in mu pridobijo lokacijska dovoljenja, npr. za šole. Najemajo lahke ženske, ki izzivajo škandale in spravljajo ob dober glas politike, ki nasprotujejo Opusu Dei.
Opus Dei in orožarski posli

Eden od numerarijev Opusa Dei, ki naj bi bil zavezan krščanski morali, je v prostem času proizvajal vojaška vozila in drugo orožje. Vojaško oklopno transportno vozilo so v svojo oborožitev sprejele vsaj tri vojske. V Čilu so transporter po licenci izdelovali v podjetju Explosivos Industriales Cardoen, kjer so med drugim proizvajali tudi klasterske bombe, ki jih je Cardoen med prvo zalivsko vojno prodajal Iraku. Ob tem nas ne sme vznemiriti dejstvo, da je numerarij Michael Adams pomagal pri terorističnih bombnih napadih irske republikanske armade. Njegova uradna izjava je bila, da je metanje bomb opravičljivo, če prispeva k temu, da Britanci sedejo za pogajalsko mizo. Takole je zapisal: »Nihče – vsaj upajmo, da je tako – od gverilcev na Severu (se pravi v Ulstru) ne uživa v pobijanju britanskih vojakov, pa vendar vsaka smrt britanskega vojaka prinaša neko zadoščenje, saj je smrt, kot kaže, edini jezik, ki ga razumejo Britanci. (…) Kaže le, da učinkujejo bombe.« Ustanovitelj pa je leta 1972 dejal: »Če kateri od mojih otrok zapusti spopad in odide iz vojne ali pa nam obrne hrbet, mu dajte vedeti, da je izdal vse nas, Jezusa Kristusa, Cerkev, svoje brate in sestre in Delo.« (str. 190) Bankir Roberto Calvi pa je leta 1992 dejal: »Po vsej Latinski Ameriki sem zagotovil financiranje za nakupe bojnih ladij in druge vojaške opreme, ki bo služila v boju proti dobro organiziranim komunističnim silam. Zahvaljujoč tem operacijam, lahko Cerkev danes povsem drugače nastopa v državah, kot so Argentina, Kolumbija, Peru, Nikaragva…« (str. 239)
Bivši član: »Opus Dei nima nobene zveze z Bogom!«

Escriva je v svojem življenju izdal več knjig, med drugim tudi knjigo Pot. Gre za zbirko 999 duhovnih pravil, v kateri je ponujal duhovno pomoč tistim, ki želijo na pot odrešitve. Pot je v resnici priročnik avtoritativnega klerikalizma. V 387. pravilu piše: Mera svetosti, ki jo Bog zahteva od nas, je določena s tremi točkami: s sveto nepopustljivostjo, s svetim nasiljem in s sveto predrznostjo. Da je lahko še bolj prepričljivo vezal nase ljudi, govori 377 pravilo: Kako naj vstopim v »naš red«, kako naj zadržim »našega duha«? Tako, da sem zvest pravilom, ki ti jih nalaga in razlaga tvoj voditelj: bodi mu zvest in postal boš apostol. V pravilu 941 je šel še korak dlje, ko je zapisal: Nedvoumna pokornost vsakomur, ki je nad teboj. To je pot do svetosti. 623 pravilo pravi, da mora biti posameznik poslušen v »sleherni, tudi najmanjši podrobnosti«.

Vladimir Felzmann je Opus Dei zapustil po triindvajsetih letih je takole razlagal svoj odhod: »Ugotovil sem, da Opus Dei nima nobene zveze z Bogom«. Bil je prepričan, da je vsak, ki dalj časa živi v Opusu Dei intelektualno tako »ohromljen«, da postane čustveno odvisen in popolnoma zavezan organizaciji. Začne se v trenutku zaprisege, potem pa utrjuje z »vzgojnimi prijemi«, ki se jim je prisiljen podrejati. Sistem prisili visoko inteligentne ljudi, da lastne sposobnosti etične presoje popolnoma podredijo višji avtoriteti in se v posameznih primerih popolnoma odrečejo moralni odgovornosti za svoje ravnanje v zunanjem svetu. (str. 167) Opus Dei v svoje šole vabi predvsem otroke staršev srednjega razreda, ki zmorejo plačati razmeroma visoko šolnino. Duhovni razvoj svojih učencev usmerjajo in spremljajo od samega začetka. S tem jih pripravljajo na njihovo članstvo v Opusu Dei. Opus Dei zanika, da bi novačil med mladimi, toda človek si more le ogledati primerna gradiva, pa bo razumel kolikšen pomen pripisuje mladim: »Mladost je čas, ko se izoblikuje posameznik. To je čas idealov in ljubezni, ko je njegova duša odprta – in nadvse dovzetna – za luč spoznanja… To je najbolj primeren čas za sejanje… (uvodnik v Cronica VII, 1962). S široko mrežo šol je Opus Dei v osemdesetih letih pridobil bolj zanesljive in predane člane, ki jih je od otroštva dalje vzgajal v duhu interesov Opusa Dei. (str. 175 – 176)

Kaj ima torej cerkveni Opus Dei opraviti z Bogom in Kristusom? Kajti ne pozabimo: totalitarni malikovalski kult se ne ne imenuje samo »katoliški«, ampak tudi »krščanski«. O tem je Mahatma Gandhi, znan Nobelov nagrajenec za mir govoril 8. septembra leta 1920: »Trdno sem prepričan, da današnja Evropa ne uresničuje Božjega Duha in kristjanstva, ampak satanov duh. In satan ima največji uspeh tam, kjer se pojavi z Božjim imenom na ustnicah. Menim, da evropsko krščanstvo pomeni klevetanje Jezusovega kristjanstva.« Vir: Gandhi, Christus und die Christen« (Gandhi, Kristus in kristjani), 1931.

Veliko pa pove tudi izjava znanega cerkvenega zgodovinarja Karla Heinza Deschnerja: »Po intenzivnem raziskovanju zgodovine krščanstva v antiki, srednjem veku in novejšem času, še posebej v 20. stoletju, ne poznam nobene organizacije na svetu, ki bi se obdržala tako dolgo in neprekinjeno in bi bila tako strahotno obremenjena z zločini kot je Rimskokatoliška cerkev.« Vir: Karl Heinz Deschner, Die beledigte Kirche, s.42.

Borislav Kosi, Križevci pri Ljutomeru