Kako čudovito zmogljiv je naš um.
Od kod le mu navdiha za vse te iznajdbe?
In vse čudovite knjige, ki so napisane.
Življenje smo si poenostavili,
skoraj imamo krila kot ptice.
Ne bomo pozabljeni,
dela bodo o nas govorila.
Nihče ni prav praznih rok,
nihče ni izvržek življenja,
nihče ni nevreden…

Isto sonce nas greje,
isti zrak vdihujemo,
isto zemljo posedujemo,
a vsak po svoje si usodo kujemo.
Kar vsi potrebujemo,
je toplina iskrene ljubezni,
in če jo premoremo,
smo neskončno bogati.
To je dobra naložba –
brezpogojno ljubiti,
brez primesi samoljubne sebičnosti.
Le tako moremo nekaj za seboj pustiti.

Srce nas bo sodilo poslednji dan:
sem imel dovolj ljubezni tudi za druge
ali pa sem to ljubezen ljubosumno čuval le za se;
kaj sem naredil z življenjem;
sem bil dovolj odprt in plemenit;
sem duhovno zorel,
sem za dušo skrbel,
sem duha negoval,
sem se večnosti oklepal;
sem prav zastavil svojo pot,
sem se varoval vseh zmot,
sem Te iskal prav vsepovsod;
sem Ti odstopil častno mesto v svojem srcu;
sem Tvojo Besedo spoštoval in spolnjeval,
jo ljubil in ji vselej pritrdilno odgovarjal?

Sem sploh kdaj zares ljubil, Gospod?

Danijela Premzl