Dana Ullman, M. P. H.

Ob prihodu Dana Ullmana v Slovenijo podajamo njegov krajši članek kot napoved  Seminarja o sodobni homeopatiji, ki  bo potekal od 29. 6. do  1. 7. 2007 na Fakulteti za šport v Ljubljani. Ullman je avtor pomembnejših knjižnih del o homeopatiji  v zadnjem desetletju. Predgovor v njegovo knjigo Discovering Homeopathy je napisal osebni zdravnik angleške kraljice Elizabete II, dr. Ronald W. Davey.

Paradigma konvencionalne/uradne medicine predvideva, da povečane količine farmakoloških substanc hkrati tudi povečujejo biološki efekt, kar pa ni vedno točno, saj povečana količina učinkovine ne pripelje vedno do izboljšanega  ali prvotnega zdravstvenega stanja obolelega.

Splošno velja, da prekoračene količine večine zdravil vodijo k številnim stranskim učinkom. Večina zdravil je bila narejenih z namenom, da nadomestijo, zatrejo, zmanjšajo ali da se vpletejo v specifično biokemično funkcijo, medtem ko je bilo odkrivanje farmakoloških sredstev, ki povečujejo imunski sistem večkrat prezrto.

Redke farmakološke substance, ki jih danes že uporablja medicina in delujejo v smeri povečanja človekovega imunskega sistema, so terapije namenjene imunizaciji in odpravi alergij. Obstajajo podobnosti med konvencionalno medicino in homeopatijo obstajajo pa tudi očitne razlike. Homeopatija predvsem uporablja izredno majhne količine substanc, ki so prilagojene posamezniku in zajemajo celostno zdravstveno stanje človeka in ne le lokalizacijo bolezenskega znaka in definicijo bolezni. Princip bistva homeopatske terapije je »koncept podobnosti«, ki pomeni, da se zdravilo uporablja v majhni količini in bi bil v večji količini toksičen.

Predvsem zaradi epidemije aidsa so se v zadnjem času pospešeno odvijale raziskave, ki so obravnavale sestavine za krepitev človekovega imunskega sistema in ne le tiste, ki zmanjšujejo različne individualne simptome, ki jih doživlja oseba. Večina znanstvenikov ni seznanjena s konceptom podobnosti in zato zmotno domnevajo, da majhne količine ne morejo imeti biokemičnega, kaj šele kliničnega učinka.

Skepticizem nekaterih znanstvenikov o učinkovitosti majhnih doz je iz racionalnega stališča povsem razumljiv in sprejemljiv, velik izziv pa predstavlja za tiste znanstvenike, ki spremljajo dokaze znanstveno nadziranih kliničnih poskusov, epidemiološke podatke in historičen pregled stroke.

Koristno je vedeti, da morajo homeopati najprej upoštevati, da njihova zdravila ne bodo imela nikakršnega biološkega učinka ali kliničnega rezultata,  če ne bodo upoštevala kompleksnih simptomov obolele osebe in jih primerjala s podobnimi simptomi, ki bi jih povzročala zdravila v toksičnih količinah. Ko izberemo pravo zdravilo zadostuje majhna količina le-tega; tako majhne količine bodo sprožile zdravilni proces samo v primeru, da je oseba hipersenzitivna na zdravilo.

Osnovni princip fizike je, da obstaja hipersenzitivnost tam, kjer je resonanca. Homeopatija temelji na resonanci (običajno temo rečemo 'princip podobnosti'). Tudi beseda homeopatija je sestavljena iz dveh grških besed homoios, kar pomeni podoben in pathos, ki označuje trpljenje in bolezen.

Homeopati navadno osebo v pogovoru natančno povprašajo o fizičnih, čustvenih in mentalnih simptomih, ki jih ima obolela oseba. Homeopati si prizadevajo, da identificirajo zdravilno učinkovino, ki ima moč v zdravem človeku vzbuditi enake simptome, ki jih občuti obolela oseba. Namesto, da bi se usmerili na lokalizirane simptome oziroma specifično obolenje, se homeopati usmerijo na celostno zdravstveno stanje človeka. Ko zdravnik konvencionalne medicine postavi diagnozo, išče homeopat še simptome, ki so specifični za obolelo osebo in se prilagodi obsegu simptomov posamezne osebe.

Na ta način homeopatska medicina predstavlja razločno razliko pri zdravljenju obolelih. Namesto, da bi uporabljala močne količine zdravilnih učinkovin, ki imajo širok spekter delovanja na večino ljudi s podobnim obolenjem, homeopati uporabljajo izjemno majhne količine zdravilnih substanc, ki so prilagojene osebi, njenim fizičnim in psihološkim sindromom bolezni in ne bazirajo samo na podlagi lokalizirane patologije.

Smotrno je, da homeopatska zdravila, ki predvidevajo tako majhne doze vključimo v novo definirano polje nanofarmakologije. Da bi razumeli naravo in stopnjo nanofarmakologije v homeopatiji, je potrebno, da navedemo naslednje lastnosti homeopatskih zdravil:

1. Večina homeopatskih pripravkov je narejenih z redčenjem zdravilnih substanc v prečiščeni vodi. Poudarjamo tudi, da fiziki, ki preučujejo značilnost vode, splošno ugotavljajo, da ima voda še veliko do sedaj neznanih lastnosti. Zdravilne učinkovine so navadno shranjene v 87% raztopini vode in alkohola. Vsaka učinkovina je razredčena, navadno je 1 del osnovne zdravilne učinkovine dodan 9-im oziroma 99-im delom prečiščene vode. Ta zmes je nato močno zmešana oziroma pretresena. Raztopina se redči dalje v razmerju 1: 9 ali 1: 99, ter je ponovno močno pretresena. Ta proces redčenja se nato večkrat ponovi.

1. Homeopatska zdravila z izjemnim redčenjem pridobijo ekstremno potenco. Pridobivanje potence se nanaša na proces postopnega redčenja in silovitega mešanja. Teorija ugotavlja, da je vsako zaporedno redčenje povezano z močnim tresenjem in  puščanjem sledi izvorne substance v vodi.

Nekatere vrhunske raziskave splošnega znanstvenega tipa potrjujejo trditve, ki jih homeopatija upošteva že 200 let svojega delovanja in sicer, da imajo različne izjemno nizke koncentracije bioloških sestavin možnost močnega biokemičnega delovanja. Feromoni - hormoni, ki se izločajo zunanje in jih proizvajajo živali ter nekatere žuželke bodo povzročili hipersenzitivno reakcijo, ko bo organizem zaznal le molekulo feromona (, kajti znanstveniki trenutno še ne predstavljajo učinkov, ki so manjši od molekule).

Splošno je ugotovljeno, da se organizmi odzivajo bifazno na različne kemične učinkovine; izjemno majhne količine substanc povzročajo različne in včasih nasprotujoče učinke od tistih, ki jih povzročajo večje količine iste substance. Na primer: običajne zdravilne količine atropina blokirajo parasimpatično živčevje - povzročijo, suhe sluznice, nasprotno pa izjemno majhne količine atropina povzročajo povečano izločanje sluznic.

Homeopatija je postala popularna v Evropi in ZDA prvenstveno zaradi neverjetnega uspeha, ki ga je imela pri zdravljenju ljudi v obdobjih različnih infekcijskih epidemij 19. stoletja. Stopnja smrtnosti v homeopatskih bolnicah za kolero, škrlatno vročico, tifusom,  rumeno mrzlico, pljučnico in podobno, je bila prepolovljena ali celo znižana na osmino v primerjavi z konvencionalnimi bolnišnicami.

Poudarjam, da nanofarmakološke količine ne bodo imele nikakršnega učinka, če oseba ni hipersenzitivna na določeno zdravilno učinkovino. Hipersenzitivnost je stanje, ko ostaja resonanca med zdravilom in osebo. Sistem homeopatije temelji na izbiri zdravil, ki lahko v večji količini povzročajo podobne simptome, kot jih doživlja obolela oseba. Homeopatija to imenuje »zakon podobnosti«, gre za preprosto metodo ugotavljanja učinkovine na katero je oseba hipersenzitivna.

V več kot 200 letni tradiciji homeopatskih zdravnikov je ugotovljeno, da je zdravilo močnejše in učinkuje dlje, če ima večjo potenco. Očitno je, da so visoko potenčne nanofarmakološke količine veliko bolj zmožne prodreti v celice in prehajati krvno-možgansko bariero, kot manj potenčna zdravila. Čeprav ne obstaja razlaga zakaj te zelo majhne količine delujejo bolj globinsko, obstajajo potrditve uporabnikov in uporabnic teh naravnih zdravil, da delujejo.

Ne morem si kaj, da se ne bi nadejal še veliko novih odkritij v homeopatiji prav z razvojem nanofarmakologije v novem tisočletju.

Dana Ullman, M. P. H je avtor devetih  knjig s področja homeopatije. Aktivno poučuje in svetuje na institutih za alternativno medicino na Harvardu, na Univerzi Columbia in Univerzi v Arizoni – na programu Integralne medicine. Več o avtorju si lahko preberete na njegovi spletni strani www.homeopathic.com.

Več o Dani Ullmanu
in homeopatiji na
www.homeopathic.com

Seminar sodobne homeopatije
Kdaj : Od petka, 29.6. do nedelje, 1.7.2007
Kje : Fakulteta za šport, Gortanova 22, Ljubljana
Več o seminarju: Seminar sodobne homeopatije