Z naravo se je prisiljen spreminjati tudi človek. Globalne ekološke spremembe, ki vsakogar bodejo v oči v zadnjih letih, so nas le nekoliko prebudile, ali bolje rečeno, prestrašile. Tako je letos Dan Zemlje po vseh koncih naše dežele minil opaženo. Pozornost mu je namenilo veliko nevladnih organizacij in drugih skupin ljudi, ki jim za naš planet ni vseeno. Čistilo se je okolje, sadilo se je drevesa, vrstila so se predavanja, širila so se ekološka sporočila, dajalo se je vzgled.

Sicer se odpirajo vedno nova in nova spoznanja o tem kje smo, bolj ko gredo spoznanja o stanju našega okolja v globino. Skorajda neizbežne so depresivne misli. Tako mnogi pravijo, da je za naš planet že prepozno, da smo storili nepopravljive korake in jih njihovo stališče tolaži, ker ne storijo niti drobcenega koraka h kakšni spremembi, ki bi ga sicer lahko. Veliko pa je danes posameznikov, ki raje delujejo, kot se utapljajo v temnih scenarijih.

Tako se je  zgodila tudi vseslovenska akcija »Vsak po svojo vrečo smeti«, katere cilj je bil vključiti v čiščenje svojega okolja vsaj tretjino Slovencev.

Pobudnik akcije, Aleš Pevc: « Cilj sicer ni bil dosežen, vendar smo z akcijo zadovoljni, pridružilo se nam je okoli 700 ljudi, iz osemnajstih slovenskih mest, med njimi je bilo največ sodelujočih iz osnovnih šol. Za akcijo na Dan Zemlje prihodnje leto imamo že veliko zamisli, lotili se ga bomo še bolj ambiciozno.«

Svoj prispevek akciji je dalo tudi Društvo prijateljev mladine Mavrica iz Vrhnike, kjer so s prireditvijo »Mama Gaya« poskrbeli za širjenje zelenih informacij, zabavno druženje ob glasbi, igrah in ustvarjalnih delavnicah, povezanih z naravo. Kot ponekod drugje po Sloveniji so delili vreče za smeti in motivirali k čiščenju okolice.

Tatjana Kržič:« Dan Zemlje smo v društvu že lani vzeli za svoj praznik in na ta dan želimo obiskovalcem predstaviti in približati naše dejavnosti, s katerimi skrbimo, da bi naša zemlja ostala taka, kot je. Prav tako želimo tudi popestriti dogajanje na Vrhniki, predvsem v smislu zdravega in ozaveščenega druženja.« Da je bilo zares pestro, se je vse dogajalo v parku, edini zeleni zaplati sredi mesta, kjer so postavili indijansko vas. Zasadilo se je drevesi ginko, prisluhnilo se je indijanskim legendam in pobiralo se je smeti. Žal so bili le otroci tisti, ki so za delo takoj poprijeli in nam pokazali, kako se gre »od besed k dejanjem«.

83-letna Francka Brenčič je na praznovanju dneva Zemlje z drugimi podelila svoje spomine: «Zemljo zastrupljamo. Z  njo umiramo tudi mi. Dobro se spominjam mladosti, veselja ob vsakem letnem času. Dala nam je vse, kar smo potrebovali za dušo in telo. Pozimi radosti na snegu, spomladi veselje na njivah, ko smo sadili, poleti čofotanja v bistrih potokih in jeseni plezanja na hruške in jablane. Vsega smo imeli dovolj za zdravo življenje. Živeli smo skromno in se imeli radi. Po težkem delu brez strojev in vozil na bencinski pogon, smo imeli čas za petje in veselo zabavo. Danes pa vsi izumitelji težke šole iščejo srečo nad oblaki, ki je ni. In avtomobili – dušimo se v izpušnih plinih in poslušamo o nesrečah. Marsikdaj bi lahko šli nekaj metrov peš, a se raje peljemo z avtomobilom. Naučiti se moramo Zemljo spet bolj spoštovati in se bolj zavedati, da jo moramo ohraniti za svoje vnuke in vnukinje.Vsega naenkrat ne moremo narediti, lahko pa se trudimo in delamo korak za korakom. Enega naredimo, ko zasadimo drevo. Naj bo simbol našega dobrega odnosa do Zemlje, zato naj ima globoke korenine in bogato krošnjo.«

V zadnjih letih je Dan Zemlje eden izmed novorojenih praznikov, ki se jim namenja vse več pozornosti. Kako bi bilo, če bi to bili dela prosti dnevi? Veliko bi lahko postorili za prijetnejše okolje, v katerem bivamo. Predvsem bi tako imeli čas za premislek, kaj je v življenju za nas zares pomembno. Za takšna razmišljanja pa v kolesju vsakdanjih ritualov in obveznosti ni prav veliko prostora, saj komaj dohajamo dan za dnevom. Sicer pa, naš svet bi res vrgli iz utečenih tirnic, če bi vsi začeli častiti živo namesto nežive materije.

T.T.