Se bo zalivski tok ustavil ali ne? Novembra pred dvema letoma je črni scenarij celih deset dni postajal resničnost. Na 25. stopinjah severne zemljepisne širine, tri tisoč metrov pod površjem Severnega Atlantika, je globinski tok ohromel. Velik mrzel tok, ki prihaja s severa, in ki se hrani z zalivskim tokom, se je v severnem delu oceana nepričakovano ustavil.

Dolgih deset dni. Tri stopinje mrzla vodna površina, ki se je znižala za 700 metrov, je ovirala  globinski tok nad morskim dnom. Ampak to ni bil prvi sapojemajoči dogodek, ki se je zgodil na 25. stopinjah zemljepisne širine. Harry Bryden iz univerze v Southamptonu in njegovi kolegi poročajo, da se je topel zalivski tok na površini med letoma 1992 in 2004 upočasnil za 30 procentov. Številka, ki je presegla tudi najbolj črne scenarije.

Pred nekaj leti je bil scenarij o ustavitvi zalivskega toka po podnebnih modelih še možen, ampak z leti ni več realističen – predvsem, če pogledamo aktualne podnebne napovedi naslednjih 100 let. Odločilna predpostavka za usahnjenje zalivskega toka bi bil ogromen dotok sladkovodnih voda, katerih višek bi po podatkih meteorologov lahko nastal, zaradi topljenja ledenikov v Grenlandji.

Najmanj ena šestina grenlandskih ledenikov bi se moglo v krajšem času steči v morje, da bi se naravna obtočna črpalka v Severnem Atlantiku ustavila. Velikanska obtočna črpalka deluje kot sesalec na tokovni površini subtropskega Atlantika, predvsem v predelu Labradorskega in Grenlandskega morja ob robu Severnopolarnega morja. Na tem mestu se z zalivskim tokom topla dotekajoča voda močno ohladi in potone v globino, kjer priganja »dovajalni trak« morskih tokov.

Nižanje na teh dveh točkah pa ni odvisno samo od vodne temperature – hladna voda je bolj gosta in potone – ampak tudi od slanosti. Če doteka sladka voda iz tajajočih se ledenikov v velikih količinah, se površinska voda razredči, počasneje se potaplja ali celo obvisi na zgornjih površinah. Lahko bi se dobesedno nabirala. Vse to je bilo preračunano in objavljeno v času, ko še opazovalni podatki s tega področja niso bili znani.

Pred nekaj meseci je Bryden popravil interpretacijo svojih takratnih podatkov. Lažni alarm torej. Hitrost očitno niha bolj, kot so mislili. Tudi sedaj prihaja, tako kot v tistih desetih dneh, do zastajanje. Ampak to ni spremenilo smeri zalivskega toka. Ta je mirno tekel naprej in naravna obtočna črpalka dela neoporečno. A vprašanje vseeno ostaja, kdaj in kako je ta obtočna črpalka lahko ovirana.

V preteklosti je že večkrat kolaborirala, v Dansgaard-Oeschger-ciklih ledene dobe in pred nenadnimi temperaturnimi poskoki proti koncu ledene dobe mladega triasa. Tudi takrat so bili verjetno krivci dotoki raztopljenih voda. Dandanes smo lahko pred takšnim scenarijem več kot varni. Tudi toplogredni plini niso zadosten razlog za zrušitev Severnoatlantskega toka.

Med drugim se tudi predvideva, da bi se zalivski tok v naslednjem stoletju morebiti postopoma opomogel, ko bodo površinske vode zaradi ogrevanja izhlapele in se bo tako tvoril bolj slan tok, ki se bo lažje potopil. A ideja o ponovni ledeni dobi še vedno živi! Oceani so ogromni shranjevalci toplote kot tudi delilci. Že zgolj iz tega vidika igrajo centralno vlogo pri podnebnih spremembah.

Vir: http://www.rootz.net