Ko tako ob morju sedim,
občutek imam, da zares živim.
Vetrič slan iz morja nosi duh njegov,
pljuča moja polni zvok valov.
Ko hrup iz mesta v mislih mi buči,
ko v moji duši že vse kriči,
ubranost valov in kriki galebov privabijo me,
ob morju ponovno najdem se.
Tukaj misli si zbistrim
in dušo umirim,
najdem smisel za živet
in vem, da vrnila se bom spet. |
Ob morju
Prispeval/a: Weirdness dne nedelja, 22. april 2007 @ 12:19 CEST
Pri meni je zelo podobno... Čakam in čakam, da bom zavohal morje in bore, užil sonce in veter, poslušal utrip morja in žuborenje valov...
Da bom končno ob morju spet,
vzel si čas za duše polet,
šel na čolniček sredi morja
in gledal vzhod prečudovitega sonca...
Ob morju se duša moja pomiri, da lažje potem spet s srečo zaživi...
Lep pozdrav, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...