Piše: mag. Samo Pitamic v novi Vivi www.viva.si

MEDITACIJA V GIBANJU
Na Zahodu mnogi opisujejo taiji kot meditacijo v gibanju. Filozofski temelji veščine, ki zanimivo in enkratno opisujejo proces nastanka in razvoja vsega manifestnega, ponujajo možnost razmišljanja o življenju in naši vlogi v tej igri polarnosti. Formo taiji lahko razumemo kot nekajminutno življenje v malem.

Podobno kot resnično človeško življenje se namreč tudi taiji začne z vdihom ter nadaljuje v ritmu izmenjave in prepletanja polarnih nasprotij, jina (vdih) in janga (izdih). Vadba veščine omogoči, da se umaknemo iz vsakodnevnega kaosa misli, informacij in občutij, ki − žal − vse preveč nakazujejo smer, v katero hiti moderni, storilnostno in potrošniško naravnani sistem zahodnega sveta. Ob pomoči vadbe taijija se lahko za nekaj minut "izklopimo" in poskusimo prebuditi. Taiji nas vedno znova zbliža s procesi, ki so v sozvočju z naravo, in nas opomni, da bi bilo prav nekoliko spremeniti smer plovbe ali vsaj spustiti jadra ter upočasniti vrtoglavo dirko za denarjem in dokazovanjem.

Intimnejše občutenje
V meditativne namene izvajamo taiji zelo počasi in v enakomernem ritmu. S tem prekinemo naglico, ki nas praviloma obvladuje vse od stresnega jutranjega prebujanja naprej, in tako telesu ter možganom vsilimo novi ritem. Zanimivo je, da že zgolj preklop na takšen slow motion, torej počasnejše gibanje fizičnega telesa, pripelje tudi do upočasnitve toka misli. To pa je že prvi korak do uspešne meditacije.

Seveda je ponudba tudi na področju najrazličnejših tehnik "duhovnega" razvoja zelo široka. Tudi meditativnih tehnik je veliko, tradicionalnih in takšnih z novejšim datumom. Posebnost taiji forme je v tem, da meditiramo v gibanju. Prednost takšne tehnike je v veliko intimnejšem občutenju lastnega telesa in njegove interakcije z okolico. Prek zraka, ki ga ob gibu roke občutimo na koži dlani, se zavemo povezanosti z ljudmi, ki se gibljejo v istem mediju in so ga (hote ali nehote) prisiljeni tudi dihati.

Vpliv na zdravje
S širjenjem veščine v dežele zahodnega sveta je taiji spodbudil zanimanje znanosti, zlasti medicinske. Prvo eksperimentalno raziskavo te veščine v angleškem jeziku je leta 1981 objavil Gong, ki je preučeval vpliv vadbe na srčno frekvenco in EKG. Že leto pozneje je sledila prva objava v mednarodni znanstveni publikaciji, raziskave tega področja pa so bile pozneje vse bolj privlačne.

Zdravilni učinek redne vadbe taijija je celosten, zato ga je z objektivnimi znanstvenimi metodami zelo težko celovito ovrednotiti. Največ podatkov znanstveno zasnovanih raziskav o vplivu vadbe taijija na zdravje se nanaša na srčno-žilni in skeletno-mišični sistem, ugotavljajo pa tudi ugoden učinek tovrstne vadbe na stres, mentalno zdravje, imunski odziv ter okrevanje po akutnih srčnih in rakavih boleznih.

Redna vadba
Zanimanje za taiji na Zahodu je razumljivo, če upoštevamo staranje populacije in izredno visoke stroške, ki jih državam prinašajo številne kronične bolezni starajoče se populacije. Redna vadba namreč ugodno vpliva na večino organskih sistemov in tako ščiti pred številnimi kroničnimi obolenji, ki spremljajo staranje in se praviloma začnejo pojavljati že po štiridesetem letu.

Vpliv na srčno-žilni sistem
Starejši podatki kažejo, da pride pri vadbi do zmernega povečanja srčne frekvence, ki pri običajni, počasni vadbi taijija, ne preseže 60 odstotkov posameznikove maksimalne frekvence. Kar nekaj avtorjev je preučevalo vpliv vadbe na krvni tlak, rezultati pa kažejo, da redna vadba zniža krvni tlak pri bolnikih z mejno hipertenzijo. V prispevku Koja piše, da je redna vadba zmanjšala tako krvni tlak kot tudi raven holesterola v krvi. Že po desetih tednih vadbe (dvakrat na teden po eno uro) se je namreč raven celokupnega in LDL-holesterola statistično pomembno zmanjšala.

Zanimiv je tudi podatek o vplivu vadbe taijija na variabilnost srčne frekvence, ki je pomemben napovedni dejavnik povečane smrtnosti. V finski raziskavi je namreč avtor (Vaananen) poročal o ugodnih rezultatih, izmerjenih neposredno po kratkotrajni vadbi taijija. Povečanje variabilnosti frekvence srca, do katere pride pri vadbi, je lahko pomemben zaščitni dejavnik, zlasti pri starejših osebah in diabetikih. Pri teh skupinah namreč zmanjšana prilagodljivost srčne akcije lahko vodi do smrtno nevarnih stanj, kot je srčni zastoj.

Poleg preventivnega učinka vadbe na pojav srčno-žilnih bolezni so taiji, v okviru kliničnih raziskav, preskusili tudi srčno-žilni rekonvalescenti. Ko so pri 79 bolnikih, ki so preboleli miokardni infarkt, primerjali učinek aerobne vadbe z vadbo taijija, se je samo pri bolnikih, ki so vadili taiji, zmanjšal tako sistolni (zgornji) kot tudi spodnji (diastolni) krvni tlak. Pri 47 bolnikih, ki niso bili kaj prida telesno dejavni, se krvni tlak sploh ni zmanjšal.

Kasneje so preučevali tudi učinek vadbe taijija na funkcionalno stanje srca in zmožnost fizične vadbe pri bolnikih s kroničnim popuščanjem srca. Bolnike so razdelili v dve izenačeni skupini, od katerih je ena, poleg običajnega farmakološkega zdravljenja in ustrezne prehranske obravnave, redno vadila taiji (dvakrat na teden po eno uro). Rezultati 12-tedenske vadbe so potrdili izboljšano kakovost življenja in zmožnost fizične vadbe pri bolnikih s srčnim popuščanjem, ki so vadili taiji. Zmanjšale so se tudi vrednosti natriuretičnega peptida B (BNP) v krvi, kar potrjuje ugoden učinek vadbe na srčno mišico.

Opisani rezultati raziskav navajajo na misel, da bi lahko vadba taiji quana oziroma podobnih body-mind tehnik v veliki meri zmanjšala pojavnost kroničnih srčno-žilnih bolezni, ki so posledica ključnih dejavnikov tveganja: povišanega krvnega tlaka, povečanih vrednosti holesterola in motenj v srčni prevodnosti. Vadbo bi bilo najbrž smiselno vključiti tudi v programe obravnave kroničnih srčnih bolnikov.

Osteoporoza?

Kar vadba taiji quana pomembno okrepi mišice nog, zlasti stegensko mišičje, izboljša stabilnost in zmanjša pogostost padcev. To potrjujejo rezultati številnih kliničnih raziskav, po izsledkih raziskave, objavljene letos, pa je vadba taiji quana pomembno izboljšala ravnotežje 270 starostnikov iz nizozemskih domov za ostarele. Poleg tega so pri skupini, ki je vadila taiji, zabeležili manj padcev, ki se v tej populaciji lahko končajo tragično. Pri starostnikih so namreč padci najpogostejša oblika nesreč in podatki navajajo, da letno doživi vsaj en padec približno polovica vseh ljudi, ki presežejo starost 65 let. Avtorji navajajo, da je vadba taiji quana ena od najprimernejših oblik telesne dejavnosti za starejše. Tudi dr. Lane, ki v svojem prispevku govori o metodah preventive in zdravljenja osteoporoze, navaja vadbo taijija kot najučinkovitejšo metodo za izboljšanje ravnotežja.

Vpliv vadbe taiji quana na mišično-skeletni sistem

Ta starodavna veščina je enkratna gibalna tehnika, ki je zaradi svojih posebnosti izredno primerna za populacijo, ki ji ne ustreza telesna dejavnost večje intenzivnosti. Taiji quan namreč premore značilnosti, ki vse po vrsti dobrodejno vplivajo na celoten gibalni sistem. Blagodejni vpliv vadbe na moč mišic nog in ravnotežje je posledica posebne drže, zaradi katere je težišče telesa nižje, mišice pa napete (zlasti stegensko mišičje). Dodaten pozitiven učinek na ravnotežje ima počasno* in usklajeno gibanje celotnega telesa.
Kako lahko vadba taiji quana poveča gostoto in trdnost kosti, pravzaprav ne vemo, seveda pa kakovost kostne substance izboljša vsaka telesna vadba, pri kateri so kosti izpostavljene obremenitvam. Zelo verjetno ima dodatno vlogo posebna drža medenice in ledveno-križnega predela hrbtenice, ki je pri vadbi taijija zasukana naprej (slika), zaradi česar je izboljšana prekrvitev kostnega in celotnega obkostnega (vezi, mišičnina) predela ledvene hrbtenice. Boljša oskrba kostnine ob hkratni zmerni obremenitvi je razlog za blagodejni učinek vadbe na kakovost kosti.

Zaradi tega redno vadbo priporoča večina avtorjev, ki se je znanstveno lotila preučevanja vpliva taiji quana na zdravje. Vadbo zlasti priporočajo starejšim, z njo pa se lahko ukvarjajo tudi osebe z že izraženimi kroničnimi obolenji gibalnega (osteoporoza, artritisi) ali srčno-žilnega sistema (kronično srčno popuščanje, ishemična obolenja srca).

mag. Samo Pitamic

Kaj je  taiji?
Veščina, ki se je razvila že v 13. stoletju kot učinkovita tehnika samoobrambe, je zdaj pretežno namenjena spodbujanju zdravja in razvoju osebnosti. Po prehodu iz Kitajske oziroma Tajvana v ZDA se je borilni vidik veščine v veliki meri izgubil, vendar zdaj spet pridobiva na veljavi. Tako se tudi v zahodnem svetu taiji spet zliva v svojo prvotno celostno podobo. Izmed številnih šol je zdaj prav gotovo najbolj razširjena šola jang. Ta forma taijija, ki nosi ime po družini, v okviru katere se je razvila v 18. stoletju, je verjetno najbolj zdravo in meditativno naravnana in kot takšna najbolj ustreza potrebam sodobnega človeka.

Beseda taiji quan je skovanka iz besede taiji, ki v stari kitajski filozofiji pomeni največjo (tudi popolno) skrajnost, predstavlja pa jo simbol dveh polov (jina in janga), ter besede quan, ki pomeni golo pest in označuje borilno veščino.