Kozolci so zagotovo ena najpomembnejših prepoznavnosti slovenskega kulturnega prostora. Nikjer drugje po svetu niso tako razširjeni kot prav na območju slovenskega etničnega ozemlja, saj jih srečamo na avstrijskem Koroškem v Zilji, Rožu in Podjuni, v Sloveniji pa na Gorenjskem, Dolenjskem, v okolici Ljubljane, severovzhodnem delu Notranjskega, vzhodnem in severnem Primorskem, na Koroškem in v večini pokrajin Štajerskega.

Pojavljajo se tudi v dolini zgornjega toka reke Drave, na Vzhodnem Tirolskem, v Švici in kot preproste sušilne naprave tudi v Skandinaviji in drugod po svetu. A v najpopolnejše tipe in konstrukcijske izvedbe se je kozolec razvil le na našem ozemlju.

Kdaj so se kozolci pojavili na naših tleh lahko samo domnevamo. Zelo verjetno so preproste oblike sušilnih naprav s stebri in nosilnimi latami začeli postavljati kmalu po oblikovanju prvih stalnih naselbin, torej nekje po 11. stoletju, ko sta bila poljedelstvo in živinoreja že na razvojnem pohodu. Kozolec je namreč tesno povezan prav s tema dvema primarnima gospodarskima panogama, saj je rabil predvsem za sušenje in shrambo živinske krme in žit, v poznejših razvitih oblikah dvojnih kozolcev pa kot prvovrstno konstruirana arhitektura tudi za shrambo najrazličnejših kmečkih orodij in naprav, gradbenega materiala in redkeje rabljene opreme.

Povsem zanesljivo pa vemo, da so kozolci obstajali že v 17. stoletju, saj so obširno predstavljeni v znamenitih delih Janeza Vajkarda Valvasorja, Sodobna topografija vojvodine Kranjske, ki je izšla leta 1679, in v Slavi vojvodine Kranjske, iz leta 1689. Kozolci so na več bakrorezih upodobljeni kot obrobni motiv, kot osrednji prikaz zlaganja žita v kozolec pa v 3. knjigi omenjene Slave.

Kozolci so dopolnilni motiv ostajali tudi na vedutnih upodobitvah pokrajin in krajev zlasti iz prve polovice 19. stoletja, ko so začele izhajati znamenite suite različnih vedutnih slikarjev tistega časa. To je bil čas razsvetljenskega radoživega spoznavanja domačih in tujih dežel, ki so jih spretni umetniki upodabljali v koloriranih in nekoliriranih izvedbah in s tem širili zanimanje za vsakdanje življenje in raznovrstnost pokrajin v veliki avstro-ogrski monarhiji. Tudi za naše ozemlje so nastajale imenitne suite ali serije upodobitev krajev, med katerimi so najbolj poznane Runkova (1800), Kunkijeva (1810-30) in stara Kaiserjeva suita (1824-33), ki kot obroben motiv pogosto prikazujejo tudi kozolce. Po letu 1840 je pomen vedutnega slikarstva upadel, saj se je uveljavila nova sodobna tehnika zrcaljenja naravnega in kulturnega okolja na steklene plošče in papir – fotografija.

Po tem obdobju so tudi kozolci vse pogosteje postajali predmet fotografiranja, kar se je še posebej uveljavilo po letu 1931, ko je geograf Anton Melik napisal prvo monografijo o tej pomembni gospodarski stavbi. Pozneje je kozolec doživel številne obravnave etnologov, zgodovinarjev, geografov in arhitektov, ki so z zornega kota svojih strok razširili vedenje o njem. Kozolce so popisovali, klasificirali, tehnično dokumentirali in fotografirali.

V preteklosti je kozolec pomenil predvsem utilitarno zgradbo znotraj kmetijskega obrata. Ljudje ga niso razumevali kot nekaj lepega, ampak predvsem funkcionalnega. Zato tudi nikoli ni postal predmet opevanja ljudskih in narodnih pesmi, pa čeprav so se na njem ljudje ljubili, pod njim pa zabavali, uprizarjali gledališke igre in prirejali veselice in propagandne mitinge. Ljudskim pevcem so bile ljubše hišica, kamrica in izbica, kjer so pregrešne reči pač bolj vabljive.

V več stoletni zgodovini nastajanja in razvoja so razvili različni tipi kozolcev. Raziskovalci so jih natančno interpretirali in klasificirali, a v osnovi vendarle poznamo le dva glavna tipa: starejše enojne ali stegnjene kozolce, poznane že v srednjem veku, in mlajše dvojne kozolce, ki so se na Slovenskem pojavili v prvi polovici 18. stoletja, o čemer pričajo različni pisni in slikovni viri. Vsekakor pa najzanesljivejše podatke o svojem nastanku hranijo kozolci sami. V vasi Čače pri Čajni v Ziljski dolini stoji najstarejši ohranjeni toplar na slovenskem etničnem ozemlju. Na opečni plošči, ki je vgrajena v zidan nosilni steber, je vrezana letnica 1764. Le nekaj let mlajši je kozolec v vasi Kaplanovo v Mišji dolini zahodno od Velikih Lašč. Na prečnem tramu ima vrezano letnico 1772 in velja za najstarejši datirani toplar v Sloveniji.

Ob koncu 18., zlasti pa v 19. stoletju, je nastala večina danes ohranjenih slovenskih kozolcev. Dokaj pogosto so jih gradili še v 40. leta 20. stoletja, nato pa je zanimanje za njihovo gradnjo upadlo. V drugi polovici 20. stoletja se je pomen kozolcev zmanjševal, saj se je tehnološko posodobila žetev žit, v zadnjih letih pa tudi spravilo sena, ki ga vse pogosteje tlačijo v s polivinilom ovite bale. Zato so na marsikateri kmečki domačiji kozolci postali »tehnološki višek« in životarijo le še kot zelo priročno skladišče za najrazličnejša orodja, stroje in gradbeni material. Ponekod so jih celo podrli, prodali za počitniško bivališče, ali preuredili za turistično dejavnost, kjer kot popačene pokveke največ povedo o miselnosti svojih lastnikov.

Strokovnjaki ocenjujejo, da so kozolci danes ogrožen del naše kulturne dediščine. S propadanjem kmetij izginjajo tudi kozolci, zato se redko porodi potreba po nakupu starega ali gradnji novega kozolca. Tak primer poznamo le v vasi Klanec pri Škofljici, kjer so se pri Ruskovih odločili za ekološko kmetovanje in uvrstili kozolec v jedro programa te vse bolj uveljavljene in privlačne dejavnosti. Žal se je pred dobrim letom pod težo snega podrl stari in v marsičem dotrajani kozolec – toplar (triba), ki ga je lastnik želel temeljito obnoviti in v njegovem osrednjem hodniku namestiti sušilne lese za sadje in ležišča za vse bolj priljubljeno spanje na senu. Ker stari podrti kozolec ni bil več uporaben, se je lastnik odločil za postavitev njegove kopije. V hribovski vasi Butajnova nad Horjulom je poiskal izvrstnega tesarja Celarec Srečka, ki je v dobrem letu pripravil les in izdelal že večino sestavnih delov kozolca. Kupi obdelanega lesa so trenutno zloženi pod napuščem njegove delavnice in čakajo, da jih dobro posušene spomladi 2007 prepeljejo na Klanec in sestavijo v mogočen toplar.

Stari toplar je bil sestavljen iz dveh delov. Starejši je domnevno nastal kmalu po letu 1810 saj je že vrisan v mapni izris franciscejskega katastra iz leta 1825. Osem močnih hrastovih stebrov, ki so stali na kamnitih podstavkih, je tvorilo po tri okna na vsaki strani. Imel je osrednji hodnik ter vzdolžne in krajne brane, sestavljene iz mreže smrekovih tramičev. Okrog leta 1903 so kozolec podaljšali za dve okni in novi del oblikovno prilagodili staremu. Od takrat je kozolec imel pet parov oken in je bil dolg približno 25 m, kar ga je uvrščalo med največje in najdaljše kozolce z obrobja Ljubljanskega barja. Na zadnji strani se je podaljševal še v enojna kozolca s po dvema oknoma na vsaki strani. Enojna kozolca so podrli leta 1981 zaradi uvoza ceste k novi osnovni šoli.

Prvotni obliki iz dveh delov sestavljenega toplarja so sledili tudi pri načrtovanju nadomestnega kozolca. Za njegovo izdelavo je tesar porabil že 70 m3 hrastovega in smrekovega lesa. Izpostavljene dele je s tesarskim orodjem spretno ročno in strojno obdelal in zaključne vogale pobarval v rdečkastem barvnem tonu, prav tako kot je bil okrašen stari kozolec. Rekonstrukcija ne predvideva postavitve para enojnih kozolcev, saj zanju zaradi omenjenega uvoza ni dovolj prostora. Konstrukcijske člene bodo povezali v enovito zgradbo s petimi pari oken in z le za spoznanje razširjenim osrednjim hodnikom, da bodo povečali njegovo uporabnost.

Danes se različne stroke navdušujejo nad pojavnostjo in razširjenostjo kozolcev. Občudujejo njihove konstrukcijske člene, arhitekturno raznovrstnost, mojstrstvo tesarjev, ki so jih zgradili, in predvsem neizčrpno večnamembnost kozolcev. Toda ob vseh strokovnih vrednotenjih in ugotavljanju pomenov kozolca je zagotovo najbistrejša ocena kmeta, ki nam je pred leti povedal tole: »Kozolec je najlepši takrat, ko je poln!«. In na domačiji Klanec 13 bo novi kozolec prav v tem pomenu izpolnil to svoje osnovno poslanstvo.

Horjul, 12. 12. 2006
Prof. dr. Vito Hazler
www.gibanje.org