Piše: Jasta Prava

stisnjena zlata akrilna barva prav samozavestno pogleda iz tube. tako lepa mi je vedno izziv – kako naj jo najbolj primerno uporabim? ko jo mešam v nekaj milimetrih vode, se hranim s čarobnostjo njenega sijanja. tekoča se mi zdi še lepša. in potem z njo premažem debelejše platno. ni besed za to grobo prizemljitev, za to preobrazbo. katastrofa. lahko bi rekla, da s tem uničim vonj, teksturo in barvo zlate barve. zdi se, da še njen okus izgine, a nad platnom kljub temu ostane veselje. energija barvnega nanosa se spremeni, razvije se, pomeni razširi. barva postane bleda, nikakršna. in presenečena je.

z nagibanjem platna proti večji svetlobi na njem iščem delce prvotne barve. dojamem zvodenelost, osamljenost in na nekaterih delih platna šok. ostanki prelepe prvotne barve v surovem neznanem okolju... – kaj zdaj? pod čopičem dojamem do nespoznavnosti razredčeno identiteto, nobene smeri ali motiva, nobene stabilnosti. nevidni ostanki prvotne

zlate barve v totalni pozabi. a nad platnom se še vedno igra veselje.
ja! ja!, okrog mene skače Ženska energija. kako lepo, kako zanimivo! ah, ja!
ne! grdo! ni dobro - je slabo!, obenem godrnja Moška energija v meni.
mrmram si melodijo in naprej nanašam bledo vlago. koga naj poslušam?
Žensko, ki v vsem vidi popolnost ali Moškega, utrujenega od pritiskov, ki jih širijo pravila in pričakovanja?
naj poslušam Žensko v meni, ki kot Velika Mati resnično ljubi in sprejema vsako kreacijo, tako kot je?
ali naj upoštevam Moškega, ki komaj čaka, da nastalo da v okvir, še prej pa tako popravi in priredi, da ga bo okolica vsaj opazila, če mu že ne bo ploskala?
moja moja, diham v čopič, moja moja... ?! moja zlata barva, moja kreacija, moje karkoli bo že nastalo...
ne, ne! nehaj no, saj vidiš, da ti ne gre, zdaj reče Moški v meni. iz tegale pač nič ne bo...
ja, ja! mi šepne Ženska, ti se kar igraj! ne meni se zanj, ne more naju podpreti. žal tega že dolgo ne zna več, a poskuša in mu gre na bolje...
ja, jaz se dosti bolje počutim, kadar sem v družbi svoje Ženske.

ja! ja, me objame njena strast, ti kar slikaj. ostani odprta in..., kaj pa veš, mogoče boš čez pol ure plesala, pisala ali kuhala. ja! samo da te to igranje veseli, samo da te odpira!
zalijem rože in se poigram s psom, potem pa vzamem platno z radiatorja. na bledo rjavi podlagi ujamem majčken zlat lesk. zasmejem se in še več majcenih delčkov se zablešči. ko platno nagnem, na pusti podlagi oživijo vsi zlati drobci. uau! saj to je tako kot z ljudmi! ljudje smo majceni sijoči drobci. razredčeni delčki boga smo, ločeni od celote in posuti vsepovsod po planetu. to, kar v resnici rabi vsak človek, je samo podpora njegove svetlobe! ljudje smo nezavedni zlati delčki na potovanju v resnico o sebi, ki je izraz čiste popolnosti. potujemo v zavedanje svoje božanskosti, v svojo posamično izvirnost in samozadostnost! ja! in ko se bo vsak človek tega zavedel in stvarnika v sebi zaživel, bo zlata barva v tubi dobila nov sijaj...!

ja! ja! srečna zažari Ženska v meni, medtem ko Moški molče opazuje najino vzhičenje.
Moškemu v meni že dolgo ni najbolj prijetno, saj stalno nekaj procesira. no, zadnje čase se precej subtilno preobraža. pred leti že je stopil s trona, kamor ga je postavila kolektivna zavest, in uči se nove vloge. v bistvu se drugačnega odnosa z Žensko spominja, saj je davno tega že imel drugačno razmerje z njo. eone nazaj, ko sva ti in jaz bila/i zavest brez oblike. Moški v meni se spominja, kako podpirati moje ideje in navdihe, kako se z menoj veseliti vsega, kar je novo in drugače. kadar pozabim na Žensko v sebi, se Moški še zave navajene prevlade. takrat poskusi s kritiko in s svojim »prav«, zavije z očmi ali reče ne!, omalovažuje me pa ne več.  

v meni je nov odnos med Žensko in Moškim zato, ker negujem ravnotežje med njima. prav to ravnotežje je zame bistveno in samo v njem bi rada bivala. nobene prevlade, vplivanja in nobene borbe med Moškim in Žensko v sebi ne čutim dobro. ker Moški zdaj radovedno opazuje mojo zadnjo kreacijo, se mi nikamor ne mudi. tale zdaj je vse, kar imam in v njem je vse popolno, natanko tako kot je. če površno pogedaš, na platnu vidiš kodrlajsasto barvo. če pa si pripravljena videti resnico, na platnu dojameš res drobcene vesele zlate delčke. nič čudnega, saj to v resnici so sijoča gosta zlata barva, le da so v šoku nove izkušnje pozabili, kdo v resnici so. od boga pozabljeni pa niso, saj platno z menoj ogleduje Ženska; tista, ki rojeva, stvarnica vsega. Ženska dogajanje na platnu opazuje, ne posega vanj in ga ne popravlja, svoji kreaciji se le smehlja. vem to, ker čutim njeno živost in veselje ustvarjanja. čutim novo notranjo pobudo, da se z barvami in tudi sicer v življenju igram naprej. to je moj prispevek k novemu siju zlate barve v prihodnosti.
jaz sem zlata in ti si zlat!
ta zavesti preobrat zaživi naj, v tebi shodi - popolnost bil si in naprej bodi.
ti si zlat in jaz sem zlata!
modrosti polna je lopata, s katero vrzi stran vse ne!, kritike in minuse
»moj zlat otrok!«, ti šepeta, boginja, ženska in mati v tebi
»ker si težav se naigral, vdihni me in se vrni k sebi«.
košaro idej prav zate nosi in v sanjah ti navdihe trosi