(mali verouk za nepoučene kristijane, ateiste, odpadle kristjane, pogane, malikovalce, krivoverce, mlačne kristjane, fanatike, izobražene, neizobražene, izobčene, preganjane, zmedene, dobre in hudobne)                

Dragi moj kristjan, toliko sva porabila, da sem ti razložil, zakaj in kaj je maša v cerkvi. Maša je darovanje druge božje osebe, ki ji je ime Sin in Jezus Kristus. Pri maši se spominjamo vsega tega dogajanja. Maša je žgalna in klavna daritev iskrenega človeka in Boga. Maša naj bi nas vrnila v širjenje božje sreče in svetlobe, vračala naj bi nas v čar stvarjenja in ljubezni, v čar bogatenja Boga s človeškimi značaji in različnostjo. V čar biti eno z Enim.

Kruh in vino pri maši sta višek božje ljubezni in dobrohotnosti. Dajeta nam možnost, da smo skozi zgodovino in tudi sedaj prisotni pri tem najsrečnejšem trenutku za človeka in človeški rod. Bog je na ta način hotel ostati z nami, ostati preko dimenzijskih preprek eno z nami. To nam omogoča tretja božja oseba, ali Sveti Duh. Ko duhovnik blagoslovi kruh in vino in ko izreče Jezusove besede posvetitve, to je moje telo, to je moja kri, deluje preko duhovnika duh ljubezni med Očetom in Sinom in naredi, da je v teh tvarinah res navzoč božji in človeški sin Jezus Kristus.

Sveti Duh ima poslanstvo, da nam prinaša Jezusa na zemljo, da ne bi nikoli pozabili, da je Bog umrl, da je bil Bog zaklan namesto nas. Da je Bog zares dober in da nam ljudem noče nič slabega. Duh ljubezni že dvatisoč let prehaja po polaganju rok s posvečenih oseb na posvečene osebe. Tako da je resnično prisoten zgodovinski trnutek vsak dan, trenutek, ki se je zgodil pred dvatisoč leti.

Daj, človek, vprašaj še kaj. Sedaj sem ravno v formi. Kaj so zakramenti? Kaj je krst, spoved, obhajilo, birma, bolniško maziljenje, duhovniško posvečenje, sveti zakon? Na kratko ti lahko rečem, da je to božja ljubezen in božja moč v tabletkah ali v embalaži.
O sine, ne mi reči da se imaš za krščenega pogana. Krst je naša združitev s smrtjo Boga. No, to je veselo, če se spomniš, da je božja oseba Sin tudi oživel, potem ko je bil mrtev. Oživel pa ni samo kot Bog, ampak tudi kot človek, s telesom. To pa pomeni, da nas troedini Bog ljubi popolnoma, in našo dušo in naše telo. Zaradi tega se bodo ob koncu zgodovine tudi naše duše združile z našimi telesi in se bo spet nekaj začelo. Nekaj lepšega, kar ne bo več pod vplivom zla.

Aha, pojem zla ti še nisem razložil. Preden je troedini Bog ustvaril človeka, edino stvar, ki je po njegovi podobi, je ustvaril tudi duhovni svet, svet duhov. Rečemo jim angeli ali nebeški duhovi. Imajo razum in voljo. Pred nami so rzveseljevali troedinega Boga in bogatili so njegovo srečo in lepoto. Niso pa bili ustvarjeni točno po božji naravi, po njegovi trojnosti. Imeli so svobodno voljo. Ker so bili v enakih dimenzijah kot Bog, jim je bilo takoj jasno, da je največja sreča, če so eno z Enim. Nekoč pa se je zgodilo, morda prav takrat, ko je Bog obelodanil, da bo v materialnem svetu ustvaril bitje, ki bo materialno in duhovno in zaradi tega nekaj posebnega. Tudi njemu bo dal svobodno voljo. Zaradi materije pa mu je dal direktno svojo lastnost trojnosti, ki lahko ustvarja nekaj novega. Eden od angelov, duhovnih bitij, ki je bil najlepši, je morda zaradi tega občutil bojazen in zavist in v svoji norosti izrazil željo, da bi bil rad kot Bog ali celo močnejši od njega. Ker je bil dejansko v isti dimenziji kot njegov Stvarnik, ni bilo nobenega opravičila za njegovo slepoto in izprijenost in deformacijo. Zato je bil pahnjen iz območja gledanja Boga, iz območja sreče. Avtomatsko je postal nasprotje vsega, kar je bil prej. Postal je grd in iz sekunde v sekundo vse zlobnejši. Bog ga zaradi svoje narave ni mogel uničiti. Pustil ga je obstajati. Pustil mu je, da ljudi ščuva proti Njemu. Pušča mu, da gre v svoji radikalni odločitvi do konca, potem bo skupaj s smrtjo vržen za vekomaj v ognjeno jezero. Pušča mu, da obrekuje veličino Enega in Enosti. Pušča mu, da se njegova zavist in napuh do konca izživita. To mu dopušča, ker ve, da je človek ustvarjen po božji podobi in da se lahko hudiču upre, če le hoče v svoji svobodi. Bog ve, da je človekova moč v enosti, v enosti z drugim človekom in v enosti s troedinim Bogom. Če bi ne bilo tako, bi Bog že zdavnaj poslal Luciferja v ognjeno jezero. Ta odpor do osebnega zla, dela človeka še bolj božanskega, še bolj podobnega Bogu. Dokazuje človek s tem, da zlo ne bo nikoli prevladalo in da bo na koncu koncev zmagalo dobro. Zmagala bo ljubezen.

Ker se ljudje nismo več znašli v tem hudičevem delovanju in smo vse bolj izgubljali božjo podobnost, je namesto nas odpor do zla naredil Bog sam, v osebi Jezusa Kristusa, Božjega Sina. On je pokazal, da se hudiču lahko upremo v svoji svobodi, kljub temu, da smo dovzetni tudi za zlo. Pri krstu smo torej neizbrisno vključeni v osebo Jezusa Kristusa. Pri krstu deluje ljubezen med Očetom in Sinom, to je Sveti Duh. Skozi Duha pridemo v osebo Jezusa Kristusa. Postanemo nov človek, odpornejši človek, človek, ki brez problemov in strahov zre v dimenzijo troedinega Boga. Hudič odločilno izgubi moč nad nami. Toda svobodna volja nam še vedno ostaja. Če smo radikalni, lahko rečemo, da smo prav zares neumni, če se po krstu še vedno radovoljno predajamo popačenim dejanjem. Tukaj lahko samo rečem, da je srečen tisti, ki je krščen pri polni in odločeni zavesti in ki ga je angel varuh neutrudno varoval do trenutka popolnega spoznanja Jezusa Kristusa.

Mimogrede, angela varuha ima vsak človek. Angel varuh je ustvarjen nebeški duh, katerega dodeli troedini Bog človeku zato, da ga opozarja na prisotnost hudobnega in pokvarjenega angela. Angel varuh v svoji svobodni volji in odločitvi pomaga človeku, da ne izgubi stika z Enim. Dano mu je neprestano prehajati iz božje v našo dimenzijo in obratno. Na naši svobodni volji je, ali ga upoštevamo ali ne. Če smo eno z njim kot je on eno z Enim, se nam ne bo nič hudega zgodilo. Pa zakaj imamo angela, če lahko Bog direktno deluje? Bog ljubi pestrost. Ljubi, če se bitja ljubijo med seboj. Božji duhovi so zaradi nas postali angeli ali glasniki. Dobili so vlogo v dogajanju stvarjenja. Dano jim je bilo spoznanje, da sta zelo zelo pomembna Bog in človek. Oni so soudeleženi pri tej drami. Koristni so. Zelo so koristni in zelo zelo veseli zaradi tega. Presrečni so, ko jih poslušamo in se obrnemo k troedini Lepoti. Čutijo se eno z nami in eno z Bogom. Tako oni doživljajo trojnost sreče.

Žgalne in klavne daritve so nekoč v imenu ljudstva Bogu darovali veliki duhovniki. Jezus Kristus je bil sam veliki duhovnik, vendar je namesto žita in živali daroval Bogu samega sebe. Ker smo pri krstu vključeni po Duhu ljubezni v osebo Jezusa Kristusa, ki je veliki duhovnik, smo tudi mi duhovniki z njim, še posebej, kadar smo iskreni in nam je resnično žal, da smo se vdali popačenosti. Ko nam je resnično žal, je Bog pomirjen. Prva božja oseba, ki je Oče in je Stvarnik vsega zaradi svojega Sina, Jezusa Kristusa pelje svojo svetlo zamisel stvarjenja dalje. Samo videti mora, da smo eno z njegovim Sinom. Ko smo z Jezusom, priznavamo da umiramo z njim in da skozi njegove oči gledamo na svet in na božji načrt. Izražamo tako željo, da se odpovedujemo satanovemu zapeljevanju in hujskanju, ki iz dna svojega uma sovraži vse, kar je troedini Bog ustvaril. Oče je takrat siguren, da se bomo poboljšali in uspeli dovršiti božjo trojnost in enost na zemlji. Uspeli bomo dati moč, da zmaga pestrost in bogastvo oseb, tako božjih kot človeških.
Metod Jeromel, svobodni teolog in filozof

SE NADALJUJE