(mali verouk za nepoučene kristijane, ateiste, odpadle kristjane, pogane, malikovalce, krivoverce, mlačne kristjane, fanatike, izobražene, neizobražene, izobčene, preganjane, zmedene, dobre in hudobne)                

Človek moj, ali si srečen? Ali si zadovoljen in poln življenja? A tako, kristijan si. To si mi povedal po eni uri tarnanja. Šele po eni uri zateženega pogovora si mi povedal, da si med drugim tudi krščen in ne veš kaj bi s tem počel. No, pa se malo pogovoriva tudi o tvojem krščanstvu. A tako, ne hodiš v cerkev, sovražiš župnike, ki samo pobirajo denar in nekaj bluzijo pred oltarjem.

Jezen si na papeža, ki je proti splavu in komaj čakaš, da umre in da za njim pride kakšen bolj normalen. No, zdaj si me pa šokiral! Sploh ne verjameš v Boga. Če bi bil Bog, bi ne bilo toliko hudobije na svetu, ne bi bilo pedofilov in tebi bi se lepše godilo v življenju.

Sedaj, ko si izlil ves žolč pred mene, sploh ne vem, kaj naj ti rečem. Niti ne vem, kje bi začel. Zdiš se mi totalno zafuran in brezupen primer. Globoko v srcu sem strašno žalosten, da je prišlo večinoma po krivdi drugih ljudi, do tega obupnega stanja. Pomislil sem že, da bi se ti pridružil v tem obupu, toda to bi te še bolj zamorilo in bi se verjetno šel ubit. Zbral bom vse svoje preostanke moči, da te malo razvedrim in opogumim.

Osredotočil se bom na tvoj stik s Cerkvijo in z Bogom. Pri verouku ti gotovo niso prav v podrobnosti razlagali kaj je človek. Mimogrede, vse kar ti bom povedal, temelji na Svetem pismu, Katekizmu Katoliške Cerkve in na življenjskih izkušnjah.

Človek je ustvarjen po božji podobi. To pa pomeni, da sta dve osebi, ki tvorita eno. In to eno sta moški in ženska. Dve osebi sta tako medsebojno povezani, da sta eno. Kaj pa ju tako močno medsebojno povezuje da sta eno? To je ljubezen. Moški, ženska in ljubezen so božja podoba. To troje je odsev Boga in ta odsev živi na zemlji, v kruti in trdi realnosti. Sedaj me boš vprašal, kako pa ta trojnost zgleda na nebu. Ta trojnost se imenuje Oče, Sin in Sveti Duh. Na žalost ti ne morem odgovoriti na vprašanje, kaj v nebesih predstavlja moža, kaj ženo in kaj ljubezen. Povem ti lahko zagotovo le to, da je Sveti Duh poosebljena vez med Očetom in Sinom, tako kot so otroci vidni znak ljubezni med moškim in žensko. Ko si torej zaljubljen in ko zaljubljenost preide v ljubezen, tvoriš z nasprotnim spolom podobo Boga na zemlji. Če vztrajata v tem, tvorita moški in ženska veliko luč in moč za vse ljudi okrog sebe in sreča nikoli ne izgine iz njunih src.

Upam, da ti nisem preveč zatežil in zamoril tvoje duše. Vidim, da te zelo muči vprašanje, zakaj je treba hoditi v cerkev in kaj se sploh dogaja v njej. Bistven je v cerkvi obred maše. Pridiga je šele na tretjem ali četrtem mestu. Duhovnik pri maši daruje klavno žrtev, da poteši božjo jezo nad nami, ker delamo stvari, ki Boga žalijo. Da, tu se ti je ustavila pamet in najraje bi odšel in mi rekel, da sem norec. V tem malem odstavku sem ti nasul kup stvari, ki ti jih lahko razlagam en teden, da bi te tako prepričal, da sem pri zdravi pameti. Ne boj se, bom zelo kratek. Kot prvo, moraš vedeti, da živimo v zelo divjem in norem času. Živimo samo za ta trenutek. Preteklost in prihodnost nas ne zanimata preveč. To je dejstvo, ki nam ga je prinesla podivjana in zdeformirana civilizacija. Prepričani smo, da zgodovina, ali bolje rečeno naše korenine nimajo nobenega vpliva na sedanjost. Če sem zlobno radikalen, ti lahko rečem, da ne priznavaš niti tega, da sta te oče in mati spravila na svet. No, dopuščam možnost, da so te skupaj dali v epruvetki. Pa tudi pri tem moraš vedeti, da zaenkrat človeka še zmeraj delajo iz semen in jajčec.

Brez poznavanja zgodovine torej ne moreš videti smisla, zakaj je treba darovati klavno žrtev, da se pomiri božja jeza. Iz zgoraj povedanega bi ti moralo biti jasno, da Bog ni samo energija in moč, ampak, da je tudi osebno bitje ali bit ali obstoj. Bog je osebni obstoj. Ker smo mi narejeni po njegovi podobi, bi lahko uvideli, da Bog tudi pozna čustvenost. Torej, če zna biti Bog tudi čustven, potem se lahko tudi razjezi. In kaj bi ga lahko razjezilo? Mislim, da najbolj to, kadar se na zemlji ne uresničuje njegova podoba. Razjezi ga najbolj to, kadar se na zemlji ne tvori eno. Eno pa se uresničuje preko povezanosti, preko ljubezni. In ko ni več prisotnosti enega, pride do disharmonije. Disharmonija pa pomeni deformacijo, neuravnovešenost, popačenost, grdost, na koncu samo temo. Je kot pri človekovi slepoti. Najprej začnemo slabše videti, nato zmeraj bolj zamegljeno in na koncu pride tema. Toda kako more klavna žrtev odpraviti deformiranost?

Človeštvo je prehodilo pot, dolgo tisočletja in tisočletja in na koncu ni samo ugotovilo zakaj je tako. Nekaj je v človeku, čemur pravimo vest. Ta mu govori kaj je dobro in kaj je slabo. To ima spet povezavo z božjo podobo. Ker smo ustvarjeni in narejeni po vzoru Boga samega. Normalno je, da če nas je nekdo na začetku ustvaril, da smo njegova last in da lastnik želi, da nas ne izgubi. Zato nam je dal nekakšni oddajnik ali bipper, preko katerega ve, kje smo in kaj počnemo. Ta oddajnik je oddajnik in sprejemnik, ni pa železna veriga ali vrvica, ali žica. Iz tega lahko zaključimo, da smo popolnoma svobodni, vendar ne pozabljeni.

Zaradi te povezave nam je lahko jasno, da nas nekaj lahko usmerja ali pa tudi ne. Rešiti je treba samo vprašanje, ali zaupamo temu svetovalnemu glasu ali ne. Lahko se vključimo ali izključimo. No, če sem optimističen in verjamem, da se zelo radi vključimo in poslušamo dobri svetovalni glas, potem ugotovim, da sem ali nisem v enem. Če nisem v enem, potem se počutim nelagodno. Mučim se in trpim. Ker sem po takšnem stanju izmučen in utrujen, si želim, da se to nebi več dogajalo. Ker pa sem jaz v tem tridimenzionalnem svetu in mi zunanjost redkokdaj omogoči direktno komunikacijo z enim v nebesih, ki me je ustvaril in želi da sem eno v enem, hočem na zunanji način pokazati, da mi je žal in da bi rad, da se to nebi več ponavljalo, ker je disharmonija obupna reč. Zato so včasih Bogu darovali na ognju razne poljske pridelke in živali. Da, včasih so pretiravali in so darovali tudi ljudi. Žgalne in klavne daritve naj bi pomirile odnos z Enim.

Človek je že od pradavnine imel zdrav občutek, da je Bog osebno bitje in da je lahko tudi žalosten tako kot mi ljudje. Razumeli so, da je treba Boga potolažiti z obdarovanjem, tako kot delajo ljudje med seboj. Ker pa je v človeški zgodovini postajalo zlo vedno močnejše, so postajale klavne in žgalne daritve čedalje bolj samo rutina. Človeku ni bilo več iz srca žal, da je naredil nekaj narobe. Svojo krivdo je začel enačiti z žgalno in klavno žrtvijo. On sam se ni več čutil krivega. Žrtvovanje ni bilo več darilo ali zunanji znak kesanja in obljube poboljšanja, ampak potuha za hudobijo in odklop iz območja vesti. Ker pa Bogu ni bilo vseeno, da človek išče svojo srečo v zlu in da jo neprestano ne najde, je dovolil, da so se v zgodovini dogajale razne naravne nesreče in osebne tragedije. Skoraj vedno se je za tem, dogajalo, da so ljudje spet iskreno darovali žgalne in klavne daritve. In tako so spet bila obdobja sreče in blagostanja.

Zgodovina se je dalje odvijala. Počasi se je Bog utrudil nad človeško neiskrenostjo. Ljudje so sami čutili v sebi, da kadar naredijo nekaj neharmoničnega in izprijenega, da bi morali prenehati obstajati, da bi morali umreti. Njihova lastna smrt bi bila dovolj, da se potolaži Boga. Vedeli so tudi, da je Eno zelo dobro in prizanesljivo, da jim daje preko žgalnih in klavnih daritev še eno možnost. Še eno možnost, da se vključijo nazaj v lepoto bivanja. Bog je vedel, da je človeka ustvaril zato, da se njegova lepota in ljubezen širita tudi v materijalni svet, ki ga je prav tako ustvaril. Hotel je pestrost svojega obstoja. Hotel je, da se njegova ljubezen in lepota obogatita s človeškimi osebami in značaji in svobodno voljo. Hotel je, da se njegova neznanska svetloba širi skozi vse znane in neznane dimenzije. Hotel je, da harmonija in sreča vladata povsod. Zato ga je vsako neharmonično dejanje človeka onesrečilo in nekako zavrlo. Ker je človek v svoji svobodi vedno huje onesrečil Boga, sta ostali samo dve možnosti. Ali zbrisati človeka z zemlje in začeti vse znova, ali najti rešitev, ne da bi bilo treba kaj uničiti ali zbrisati. Bogu pa po naravi leži bolj ustvarjanje kot uničevanje. Hotel pa je biti v tem skrajno radikalen in najti rešitev enkrat za vselej. Bog je videl, da človek nikakor ne more priti k pameti tudi po tolikih tisočletjih. Ker mu je bila človekova svoboda nekaj najdragocenejšega, je ni hotel odvzeti. Z odvzemom svobode bi bil odvzet čar bogatenja Boga s človeškimi osebami in značaji. Bog ni hotel, da bi tudi človek bil kot zvesta žival. Človek je bilo edino živo bitje, ki je bilo narejeno direktno po božji podobi. Zato bi Bog samega sebe ponižal, če bi človeku odvzel svobodo. Ker je Boga bolelo, da smo v svoji svobodi popačili enost z njim, je naredil nekaj najbolj nemogočega. Odpovedal se bo v eni od oseb svojega obstoja in svoje svobode. Tako bo zadostil svoji onesrečenosti. Raje bo enkrat za vselej udaril samega sebe, kot pa človeka. To je bila edina prava radikalna rešitev. Bog sam v sebi je trojen, ampak tako povezan, da je eno. V tej trojnosti se je druga od oseb, ponudila, da podredi svojo svobodo in svojo voljo prvi od oseb in da se poniža in odide v človekovo dimenzijo in da tam umre kot Bog in človek in da tako iskreno zadosti Bogu za popačenosti in neposlušnost božjemu glasu. Posebnost vsega tega je, da ker je bila ta oseba in pravi Bog in pravi človek in da je zaradi svoje božanske narave z eno samo, neponovljivo smrtjo uspela potolažiti Boga za nazaj in za naprej in za sedanjost in za vsakega človeka, ki je živel, ki živi in ki bo živel.
Metod Jeromel, svobodni teolog in filozof

SE NADALJUJE