Začetek marca sprejeti zakon o javno-zasebnem partnerstvu omogoča zasebnikom vlaganja tudi v zdravstveno dejavnost (do 5,2 milijona evrov). Na okrogli mizi v Portorožu so govorili o tem. Na vprašanje, ali je država izračunala, kolikšen delež naj bi prispevali zasebni vlagatelji in kolikšno je sploh zanimanje za takšna vlaganja, so skušali odgovoriti na okrogli mizi v Portorožu, ki so jo organizirali v okviru dvodnevne konference Menedžment v zdravstvu. Ob koncu živahne razprave je ostalo odprtih kar nekaj dilem, tudi temeljna, kakšen zdravstveni sistem v Sloveniji sploh hočemo.

Visoki donosi

Janez Remškar z ministrstva za zdravje je moral v zadregi, ker država očitno nima načrta, na pamet oceniti, da je v zdravstvu trenutno od 10 do 15 odstotkov možnosti za zasebne vlagatelje. Zanimanje je (v Kliničnem centru so se že oglasili, celo Italijani bi vlagali v tehnično infrastrukturo), vendar je po mnenju generalne direktorice Kliničnega centra Darinke Miklavčič "družbena klima zasebnim vlaganjem v zdravstvo ta trenutek nenaklonjena, saj bo takoj vik in krik, da hoče nekdo kupiti bolnišnico". Po Miklavčičevi so za zasebna vlaganja priložnosti na področju plastične in maksiofacialne kirurgije, okulistike… Čeprav je tveganje pri vlaganju v zdravstveno dejavnost majhno, pa je donos vlaganj (od 10 do 30 odstotkov) v nasprotju s teorijo velik.

Zato zasebni kapital, pravi dekan ekonomske fakultete Maks Tajnikar, dere v zdravstvo. Višino takšnega dobička je potrdil tudi koncesionar, torakalni kirurg Marko Bitenc, ki večino operacij opravi v izolskem Medicorju, kjer so uspešno sklenili javno-zasebno partnerstvo. Bitenc, ki v javnem zavodu ni mogel operirati več kot 110-krat na leto, zdaj v letu dni opravi 230 operacij. "Vsa leta sem poslušal očitke, da zdravniki premalo delamo in porabimo preveč materiala, pa na nič od tega nisem mogel vplivati. Zdaj zelo natančno vem, koliko kaj stane in kje to lahko kupim najugodneje, pacientov pa mi ni treba prenaročati, če se mi slučajno kakšna operacija preveč zavleče. V sedanjem položaju sem visokoproduktiven, stroškovno učinkovit in kakovosten," je svoj položaj ocenil Bitenc.

Vsi so zaskrbljeni

Tudi drugi udeleženci okrogle mize so ponovno opozarjali na togost sedanjega zdravstvenega sistema, v okviru katerega so zdravniki še vedno javni uslužbenci, plačani po uravnilovki. Miklavčičeva se je zato, da bodo lahko tudi javni zavodi fleksibilni, zavzela za takojšno spremembo zakonodaje. Po mnenju Martina Totha iz ZZZS pa je hudo, da v Sloveniji nimamo strategije zdravstvene dejavnosti. "Ne vemo, kaj bi radi, zato se lotevamo reševanja pri strehi. Ne verjamem zgodbam o boljši dostopnosti, saj je jasno, da je zasebnikov interes dobiček," je bil kritičen Toth, ki ga je podprl Tajnikar: "V vsakem učbeniku je od šest do devet zdravstvenih sistemov. Slovenskega ne moremo uvrstiti nikamor!

Če hočemo ohraniti zdravstveni sistem, potem naredimo javni sektor ustrezno fleksibilen. Zasebni kapital pa vpeljujemo v zdravstvo zato, ker nismo dovolj učinkoviti." Razprava, v katero so se vključili tudi vodilni bolnišnic, zdravstvenih domov in lekarn, je pokazala, da sedanji "nered" v zdravstvu skrbi vse: zdravnike, ki ne bi radi izgubili sedanjega položaja, vodstva javnih zavodov, ki bi želeli biti menedžerji v podjetjih, ekonomiste, ki se zavzemajo za pregleden zdravstveni sistem, politike, ki ne vedo, kako prepričati Slovence, da ne morejo dobiti vsake zdravstvene storitve zastonj, in zavarovalničarje, ki obetajo, da bo lahko že leta 2008 počilo v zdravstveni blagajni, če ji bo vlada kar naprej nalagala dodatne obveznosti (nazadnje plače sekundarijev).

Vir: dnevnik.si