Nobena druga država ne pozna toliko otroškega dela kot Indiji. Bojkoti, sankcije in zakoni niso mogli iztrebiti problema, – kajti religija in kastni sistem podpirata izkoriščevalski sistem. V slabo osvetljenem prostoru čepi na tleh 40 otrok starih od 9 do 14 let. Šolskih klopi ni, manjkajo stoli, tudi o šolski tabli ni ne duha ne sluha v tej “učilnici.” Vsak od otrok drži kvečjemu v roki en svinčnik in en zvezek. Učilnica meri borih 25 kvadratnih metrov. Le nekaj blokov naprej se lahko sliši vpitje otrok, ki čakajo na avtobus, da jih odpelje domov k staršem. Šolarji imajo na hrbtu prevelike torbe, oblečeni so v lično zlikane uniforme.

Eni, tisti premožnih staršev, prihajajo iz privatnih šol. V klimatiziranih in z računalniki opremljenimi učilnicami so ravnokar končali s poukom v Algebri. Drugi, otroci iz revnih družin, opravljajo v podnajemniški baraki program za rehabilitacijo. Ti otroci so nekdanji delavci. Poreklo je tisto, ki v Indiji odloča o tem ali bo otrok dobil odlično izobrazbo ali pa bo moral prispevati k družinskemu proračunu. Iz Unicefove študije je razvidno, da se Indija lahko “ponaša” s 35 milijoni otroškimi delavci,  od tega jih je 15 procentov mlajših od 14 let. Neuradne cenitve govorijo o še višjih številkah, med 60 in 125 milijoni.

Problem otroškega dela je znan, a kaj dosti se kljub temu ne premakne. Eden izmed največjih krivcev otroškega dela je industrija s preprogami. Mnogo indijskih zastopnikov različnih panog se ne pusti motiti. Govorijo o preračunljivem protekcionizmu Zahoda, govorijo celo o hinavščini zahodnih držav, pravijo, da se razvitim industrijskim državam gre samo zato, da lahko obdržijo visoke cene in se tako zaščitjo pred konkurenco. Vsekakor so poceni izdelki, ki jih naredijo mladoletni. Industrijske veje, ki se vse poslužujejo otroškega dela, da dosežejo čimboljšo ceno so tovarna za izdelavo pripomočkov za ognjemet v jugozahodnem Tamil Naduj-u, industrija preprog, svile, bakrenih izdelkov v severnem delu Uttar Pradesha, industrija dragih kamnov v Bombayu.

Druge industrijske veje, ki so usumljene, da so med njihovimi delavci otroci so pletilna industrija, tovarna vžigalic, manufaktura cigar, čajne plantaže v Assamu ali planataže bombaža in sladkornega trsa. Večina otroških delavcev pa dela v neformalnih sektorjih, na kmetijah ali v gospodinjstvih. Pobiralci pridelkov, pralci krožnikov, pomočniki pri čiščenju v službi novodobnega srednjega oziroma višjega sloja. Otroški delavci pomagajo Indiji, da bo v prihodnje ne samo spadala med sam vrh trgovskih velesil, ampak da bo med vodilnimi industrijskimi državami, je zapisal novinar dnevnega časopisa „The Hindu“. Otroci, ki so jih starši „prodali“ zaradi denarja niso samo izpostavljeni fizičnemu nasilju, pogosto so socialne in čustvene posledice hujše za otroka.

V mnogih primerih je otrokovo psihično stanje uničeno za celo življenje. Večina otroških delavcev izhaja iz dalitskih in muslimanskih družin, pravi Shruti Raghuvansh, aktivistka. Tudi politolog Indra Bhushan Singh meni, da so te verske skupine kvazi predestinirane, da se jih izkorišča – že mnogim generacijam je bil zaprta vrata v socialni in gospodarski napredek. Tako so poleg siromašnih staršev odgovorni faktorji kot sta religija in kasta. Zanimivo je, da imajo predvsem države unije, ki se trenutno odlikujejo z gospodarskim razcvetom, več kot 40% vseh otroških delavcev: Karntaka, Tamil Nadu, Maharasthra in Andrah Pradesh.

Zvezna država Karala, v kateri je bil dolgo časa prisoten komunistični režim, in ki je povečini krščanska, bi naj imela „samo“ 10.000 otroških delavcev, pravi pater Philip Parakatt iz skupnosti Don-Bosco. In „njihovi“ otroški delavci izhajajo predvsem do 90% iz emigrantskih družin. Fundamentalistični hindujci radi poudarjajo, da bi tem otrokom moglo biti omogočeno, da se naučijo „tradicionalnih“ obrti svojih staršev. A radi zamolčijo, da se otroci siromašnih staršev lahko naučijo dela, ki je enako gmotnemu premoženju staršev –tako se lahko naprej utrjuje kastna hierarhija, kar omogoča elitam, da obdržjo svoj status.

Država se brez resnične motivacije loteva problema. Razen mnogih zakonov, ki veljajo samo na papirju, tile otroci niso niti malo zaščiteni. Vlada je otroško delo sicer uredila z ustreznimi predpisi, prepovedala ga pa ni povsem. Preteklo leto je postal veljaven zakon, ki pravi, da se deklet, ki so mlajše od 14 let ne sme zaposlovati kot služkinje, tako kot tudi ne fante v gospodinjstvih in na tržnicah, če so mlajši od 14 let. Sociolog Neera Burra pravi, da manjka volja do nadzora. Šele pred kratkim so socialni aktivisti skupaj z ministrstvom za delo v Bangalorju našli 7 otroških delavcev na gradbišču, med njimi so bile tudi tri dekleta. Vsi so bili mlajši od 14 let, nosili so pesek in težko kamenje. Nosilec projekta je bil mestni organ.

Vir: http://www.spiegel.de/wirtschaft/