Namaste!

Zelo težko mi je bilo zapustiti Kalkuto, ki je naredila name zelo močan vtis.RADA JO IMAM. Tudi delo v misijonu je nekaj posebnega. Telo je včasih  protestiralo zgodaj vstati ali iti po največji vročini, toda srce  je vedno zmagalo. No zadnji dan, ko sem povedala da odhajam, so odhajam, so mi vsi volonterji zapeli v slovo. Sestre so se zahvalile in me povabile naj spet pridem. Imeli smo tudi mašo v hiši matere Tereze za otroke, ki so bili posvojeni v zadnjih dneh.

Ta dan  je nek par iz Italije posvojil štiri otroke, drugače pa so v tem času, ko sem bila jaz prisotna posvojili 15 otrok. Tako, vem da obstaja upanje tudi za te otroke. Težje pa je za Saro in Robija, ker sta slepa. Iz Kalkute sem se z vlakom 16 ur peljala do meje z Nepalom in nato še 6ur z kombijem do Katmanduja. To pa je bila zelo naporno, saj smo se ves čas vozili po zelo ovinkasti in strmi cesti, tudi do 2600m nadmorske višine.

V Katmanduju sem se prvič pokrila z odejo, da mi ni bilo hladno. Drugače pa je zelo turistično mesto, polno trgovinic in lokalov. Najlepše mi je bilo v Budda templu. Tu je največja budistična stupa in okrog nje pravo malo mesto. Vse je v budističnem stilu, polno živih barv in njihovih zastavic, ter njihove glasbe. Prisostvovala sem tudi budističnem obredu, ko so eno leto po smrti žene in matere v njen spomin povabili sorodnike in prijatelje na kosilo in molitev. Prisoten je bil tudi Lama, ki je blagoslovil vse darove, ki so jih gostje prinesli v čast tej ženi.

Eden od njenih sinov, je tudi mene povabil, tako da sem se tudi jaz priklonila lami in mi je dal blagoslov. Potem so budisti igrali na svoje instrumente in molili, jaz pa sem malo pomeditirala in kasneje odšla na njihovo kosilo. Po nočni vožnji z lokalnim avtobusom sem prispela v Pokharo, kjer sem želela videti Himalajo, toda razen nekaj malega ob sončnem vzhodu, ni bilo nič, saj so gore ovite v meglo.

Sem pa danes obiskala Tibetansko vas, kjer so z humanitarnimi prispevki zgradili dvanajst malih hišk v katerih živijo otroci iz Tibeta. Imajo tudi šolo in vrtec.Vse je tako lepo urejeno in cisto. Povabili so me v eno od teh hišk v kateri živi osem otrok in mati, kot rečejo vzgojiteljici. Vse sami kuhajo in čistijo. Podarim jim nekaj kemičnih svinčnikov in bombonov, napravimo fotografijo in se poslovimo. Tole bi bilo za danes vse iz Nepala. Jutri pa že hitim nazaj v Indijo.

OBJEMČEK

Pozitivke ekskluzivno objavljajo pisma iz Ireninega potopisa.

Kdo je Irena Žagar?
Irena Žagar iz Trbovelj, ki je sanjala: ko bom velika, bom šla v Indijo. Pri svojih 50 letih sem vzela star popotniški nahrbtnik in Lonely Planet, ter se s svojo angleščino iz osnovne šole, kajti v srednji sem imela nemščino, odpravila v Indijo k Sai Babi. Toda nisem ostala samo pri njemu, šla sem še malo naokrog in si pogledala znamenitosti, tako tudi lani in letos. Najprej k Babi in na koncu tudi. Tam je moje zavetišče, kjer se napolnim z ljubeznijo in mirom.
V Kalkuto sem se odpravila z namenom, da grem delat kot volonter v misjon Matere Tereze, ker me je njena misija že od nekdaj impresionirala. Potujem največ z vlaki in avtobusi, spim v dormitorjih (to so preproste sobe za 6 ali 8 ljudi), ki so tudi najcenejši.

Jaz pa uživam, ker je tu tudi ananas zelo poceni. Rada sem s preprostimi ljudmi, izmenjavam izkušnje in se poizkusim od njih čim več naučiti. Tudi Slovenijo malo promoviram, ker veliko ljudi ne ve kje je to. Kupila sem karto sveta, tako da vsem, ki ne vedo kje je to, lahko pokažem in malo povem o lepi, mali deželi, ki ima toliko prebivalcev kot tu vsako manjše mesto.  Tako se moje sanje uresničujejo.