Otok

Mir ni novost. Mir ni nekaj novega. Mir nam je prirojen in potreben za preživetje, za naše dobro počutje. Ogledujemo si toliko stvari, včasih pa pozabljamo na tiste najosnovnejše.

Neka zgodba govori o možu, ki je podedoval čudovit otok. Bil je prelep – z lepimi plažami, drevesi, pticami, rastlinami in drugimi živalmi. Lahko ga je gledal in si preprosto želel iti tja, a ni znal plavati. Poskusil je s čolnom, a ni mogel prečkati valov. Tako je prišel na odlično zamisel: “Postavil bom most.” Ni znal graditi mostov, zato je šel na univerzo, da bi se tega naučil. Študiral je in študiral in spoznal vse o gradnji mostov.

Nato je ugotovil, da za gradnjo potrebuje denar, ki pa ga ni imel. Spet je šel v šole, da bi se naučil pridobivati denar. Obiskoval je tečaj podjetništva, kjer je diplomiral in začel voditi posel za poslom, da bi z novo pridobljenim znanjem in denarjem lahko zgradil most. Nekateri posli so propadli in nekateri so uspeli. Ko pa je zbral dovolj denarja, da bi lahko zgradil most, je bil že tako v letih, da so njegove oči komajda še lahko videle lepote tistega otoka.

Bistvo zgodbe je v tem, da hoče biti vsak človek zadovoljen, hoče biti srečen, v svojem življenju hoče čutiti mir. To je pomembno. Z razburljivimi doživetji ni nič narobe, toda priti mora čas, ko se lahko umaknemo vase in občutimo spokojnost, mir in radost življenja.

Če ni prav tega elementa, človeka na koncu nič več ne bo veselilo. Uspeh se bo zdel kot neuspeh. Neuspeh pa kot še večji neuspeh. In vse, kar smo, bo propadlo.

Tukaj sem, da vas spomnim na nekaj, kar že veste: kako pomembno za nas vse je, da dosežemo mir. In da čutimo mir kljub vsem našim nasprotjem.

To je izziv, kajti če rečemo: “Mir bo prišel, ko bodo vsa naša nasprotja izginila,” se bomo prej postarali in miru ne bo od nikoder. Zamisel o miru ni nova. Vsaka civilizacija si je prizadevala doseči mir. Vprašanje je: Zakaj ne bi doživeli miru sedaj? Mir, o katerem govorim, ni sad zunanjih stvari; govorim o iskanju miru, kakršen prebiva v naši notranjosti.

To, česar si tako zelo, zelo želim, ni nekje tam zunaj, ampak je znotraj. Spoznati moram svojo žejo, svoj lastni občutek. Prepoznati moram trkanje v meni, ki mi pravi: “Občuti mir.” Ne jutri, ne pojutrišnjem, ampak zdaj. Začutiti moram ta občutek izpolnjenosti, z ali pa brez vsega, kar se dogaja okrog mene.

Ali je mir mogoč? Da, mogoč je, ker se začne pri tebi. Nihče drug ne bo pripeljal miru v tvoj dom. Mir ni pica, ki ti jo dostavijo na telefonski poziv. Mir je v tebi. Že od nekdaj. Potrebno se bo obrniti k temu občutku, ki je v tebi. Samo tako boš našel mir.

Občuti to, kar je v tebi – hrepenenje po izpolnitvi. Samo zaradi njega je mir mogoč.

Prem Rawat Maharaji
http://www.besedemiru.net