Letošnja zgodnja pomlad ni presenetila samo Britancev. V švicarski vasi ob jezeru Lugano je narava prej kot običajno vzbrstela v tisoče cvetov. Ena najmilejših zim, kar jih sploh pomnimo, je povzročila izredno plodno letino špagetov. Namesto zmrzali, ki močno vpliva na kakovost in okus pridelka, so zgodnji sončni dnevi povzročili, da se drevesa špagetov šibijo pod bogato in izredno okusno letino.

Novica, ki se nenavadno prilega letošnji zimi, je stara natanko petdeset let, objavili pa so jo v oddaji Panorama na sloviti BBC. Gre za verjetno eno najbolj posrečenih televizijskih prvoaprilskih šal, saj so naslednji dan Britanci zavzeto razpravljali o pridelku švicarske vasice na meji z Italijo, uredništvo pa je dobilo številna pisma podjetnih gledalcev, ki so si hoteli omisliti sadike špagetnega drevesa. Uredniki so jim svetovali, naj špagete namočijo v konzerve s paradižnikovo omako in upajo, da se bodo prijeli.

Prvi april je praznik norcev že več stoletij, njegov izvor pa je še vedno nejasen. Nekateri menijo, da je tradicija nastala v Franciji, ko je kralj Karel IX. premaknil novo leto s 1. aprila na 1. januar, tradicionalisti pa so postali žrtve javnega posmeha. Kar pa ne pojasnjuje dejstva, da so v Angliji prvoaprilske šale cvetele že dolgo pred uvedbo gregorijanskega koledarja.

Slovenski etnolog Damjan J. Ovsec meni, da prvoaprilski običaji izvirajo iz praindoevropskega kulturnega kroga in slavijo pomladno enakonočje, ljudje pa so bili v tem času veseli in sproščeni ter se predajali življenjskim radostim. Pravzaprav Ovsec našteva več teorij, ki pojasnjujejo izvor praznika laži in prevar. Ena med njimi - aktualna tudi v slovenski sodobnosti - izvor postavlja v Augsburg, kjer so 1. aprila 1530 med menjavanjem kovancev v obtoku najkrajšo potegnili na velike zaslužke računajoči špekulanti, ki so se jim krajani potem posmehovali.

Najbolj zanimivo razlago o izvoru prvega aprila je leta 1983 objavila ameriška tiskovna agencija Associated Press (in po njej povzeli številni časopisi), njen avtor pa je bil Joseph Boskin, profesor zgodovine na bostonski univerzi. Po njegovih besedah so prvi april inavgurirali v času rimskega cesarja Konstantina Velikega, ki je dvornemu norcu Kuglu za en dan prepustil oblast, ta pa je nato sprejel odlok, da bo 1. april vedno dan norcev. Na AP so potrebovali kar nekaj tednov, preden so ugotovili, da so bili žrtev prvoaprilske potegavščine.

Laž je mentalni napor

Klub tisočletnemu civilizacijskemu zgražanju nad lažjo je ta še vedno neločljivo prepletena z vsakdanjim življenjem. Zmožnost laganja je vpeta v socializacijo, zapleteni proces, s katerim se vključujemo v družbo in sprejemamo njeno kulturo, vrednote in norme. Hkrati z razvojem moralnosti, z zavedanjem dobrega in slabega, poštenega in nepoštenega, se naučimo tudi lagati.

Psihologinja dr. Polona Selič poudarja, da je pogoj za laž takšna stopnja razvite moralnosti in mišljenja, da ločimo vzrok od posledice. Šele takrat lahko govorimo o laži kot o nepoštenem načinu, s katerim se izognemo škodljivim posledicam ali si pridobimo neko korist. "Laž ni laž, dokler se je ne zavedamo. Ljudem, ki v dobri veri govorijo neresnice in se tega ne zavedajo, ne moremo očitati, da lažejo," poudarja dr. Seličeva.

Laž po njenih besedah spremlja telesni odziv. Ko namerno ne govorimo resnice, se v organizmu zgodi vrsta sprememb, pri katerih je v ozadju pretežno samodejni (vegetativni) živčni sistem. V trenutku, ko začnemo zavestno lagati, se organizem samodejno pripravi na akcijo oziroma prilagoditev, ponovno je treba vzpostaviti ravnotežje. Laganje namreč pomeni stres, telesne spremembe pa so odziv organizma, da bi ga obvladal. Laž je namreč napor za organizem, ki ga strah pred odkritjem lahko še poveča. "Za lažjo je mentalni napor, saj iščemo okvirje in merila, kaj in koliko naj povemo, da bomo prepričljivi," pojasnjuje dr. Polona Selič.

Resnica v običajnih okoliščinah od organizma ne terja posebnih prilagoditev, obstajajo pa tudi nasprotni primeri, ko je težje povedati resnico, saj ta za drugo osebo ali odnos pomeni nekaj hudega. Tako imenovane bele, vljudne laži služijo bolj "lagodnim" stikom. "Z njimi se nam ni treba konfrotirati z drugimi, ne izzivamo nepotrebnih težav. Drugim povemo, kar si želijo slišati, da je življenje z njimi lažje, manj naporno," belo laž utemeljuje dr. Seličeva. Seveda pa je treba vsako laž, vsako sporočilo postaviti v kontekst posameznega komunikacijskega položaja in ob tem upoštevati tudi socialni vlogi, ki ju sogovornika v tej situaciji prevzemata (npr. sodelavci, bolnik-zdravnik...).

Po njenih besedah smo ljudje nagnjeni k ritualom, bela laž pa je lahko ritual, ki nam olajša življenje. V nasprotnem primeru bi bilo življenje v skupnosti izredno naporno, pogosto najbrž tudi nepredvidljivo. "Obrazci vedenja so ubesedeno ali neubesedeno dogovorjeni, naučeni smo, kaj je prav, kaj se spodobi, kaj je primerno, in v skladu s temi obrazci se vedemo. Če je primerno biti vljuden do ljudi, s katerimi nimamo globljih odnosov, k tej vljudnosti sodi tudi kakšna bela laž," pravi dr. Seličeva.

Družba je tako pravzaprav pretkana z drobnimi lažmi. "Marsikaj v medosebnih odnosih, ki so bolj površni, je manj podprto z resnico. In večina medosebnih odnosov je bolj površnih. Skrajna iskrenost in resnicoljubnost v takšnih odnosih nista vedno potrebni, seveda pa na to poleg položaja, v katerem smo, in odnosa med osebama pomembno vplivajo tudi osebnostne značilnosti. Nekateri lažje lažejo," ugotavlja dr. Seličeva.

Zavezani resnici so mučeniki

Pred poltretjim tisočletjem je grški filozof Sokrat verjel, da je naloga filozofov zavračati laž in vztrajati pri resnici, kar je zapečatil s čašo trobelike. Profesor dr. Janez Juhant, ki na teološki fakulteti predava etiko, se strinja, da s filozofskega stališča ne obstajata velika in majhna, bela laž, saj gre v obeh primerih za potvarjanje resničnosti.

"Sokrat, pred njim izraelski preroki, Kristus, če hočete, vsi ljudje, ki so bili zavezani resnici in dosledni v njenem iskanju, so bili mučeniki ali pa vsaj družbeno odrinjeni," meni dr. Juhant.

Kljub temu ali prav zaradi tega je naloga intelektualcev, da govorijo resnico. Zato je pred meseci na kongresu slovenskega filozofskega društva, ko so govorili o odnosu med slovensko tranzicijo in filozofi, zagovarjal stališče, da so slednji morda zatajili, ker niso "povedali stvari, kot bi bilo treba".

"Veliko pove človeški pregovor Najprej živeti, potem filozofirati. Ljudje smo zaradi preživetja včasih pripravljen sklepati kompromise, ki pa so vedno odstopanje od temeljne resnice," meni dr. Juhant. Na človeški ravni je težko povedati resnico in se zaradi tega zameriti drugim, biti nepriljubljen v javnosti. "To je tudi eden od mehanizmov tistih, ki niso pripravljeni sprejeti resnice, namreč da resnicoljubneže izključujejo, getoizirajo."

S filozofskega stališča je težava tudi v tem, da so ljudje velikokrat zaradi kulturnega, družbenega okolja ali zaradi družinskih razmer uvedeni v laž. Zato je vprašanje etičnosti in krivde zelo zapleteno. "Ljudje smo v tem smislu omejeni. Laž je posledica človekove nesposobnosti, da bi bil bog. Ne vidi vsega, ne ve vsega. Velikokrat se zaradi takšnih ali drugačnih, včasih povsem banalnih psiholoških ali drugih razlogov trudimo, da bi bili videti kot mali bogovi, da bi imeli prav, da se pred bližnjimi naredimo boljše, kot smo…" pravi dr. Juhant.

Staromoden odnos do resnice

Odnos med lažjo in resnico je zelo zapleten tudi v razmerju med zdravnikom in pacientom. Konvencija Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic v biomedicini pravi, da je v izjemnih primerih sporočilo o bolnikovem zdravju mogoče zadržati, opozarja dr. Jože Trontelj, predsednik slovenske komisije za medicinsko etiko. "Gre za primere, ko je mogoče presoditi, da bi bolniku razkritje škodovalo, ker bi lahko povzročilo zdrs v depresijo, ki se pozna tudi pri somatskem zdravju," dr. Trontelj pojasnjuje morebitne zadržke, da bolnika seznanijo z zelo slabo novico.

S tovrstnimi dilemami se zelo pogosto srečujejo zdravniki, ki zdravijo bolnike s hudimi rakavimi obolenji. Onkolog dr. Matjaž Zwitter opozarja, da se učenje pogovora z bolnikom le redko znajde na predmetniku medicinskih šol in ostaja v senci nezadržnega naraščanja medicinskega znanja. Toda novi dosežki medicinske tehnike ne morejo nadomestiti potrebe po skrbnem in sočustvujočem zdravniku.

"Vse manj lahko sprejemamo zdravnikov pokroviteljski odnos do bolnika, zakrivanje in prikrojevanje resnice. Vprašamo pa se, ali so bolniki in tudi zdravniki pripravljeni na soočenje s pogosto neprijetno, kruto realnostjo," je dr. Zwitter zapisal ob izdaji knjige Komunikacija z onkološkimi bolniki: med informacijo in resnico. Čeprav v njej navaja tudi ugotovitev, da "resnica včasih boli, toda laž rani huje", pa hkrati dodaja, da osnovno vprašanje, ali naj bolniku razkrijemo ali zakrijemo resnico o usodni bolezni, nima enoznačnega odgovora.

Po besedah dr. Trontlja je današnja doba bolj naklonjena popolni odkritosti med zdravnikom in bolnikom. "Ljudje v glavnem želijo biti poučeni, čeprav to ne velja za vse in tudi nikoli ne bo veljalo," pravi Trontelj. Tako se nekateri raje držijo "staromodnega, paternalističnega" odnosa med zdravnikom in bolnikom in vse odločitve zdravljenja prepustijo zdravniku.

"Pri tem ni nujno, da gre za zdravniško laž, ampak bolj za način, kako se resnica pove. Ali vsa naenkrat ali postopoma, da se bolnik privadi na slabšo možnost, jo vzame v zakup in je šok manjši," meni prvi mož komisije za medicinsko etiko. In dodaja, da je spet za nekatere edini sprejemljiv način, da se takoj soočijo z vso resnico. "Če takšnim ljudem poveste, da imajo pred sabo omejeno življenjsko dobo, bodo v tem času lahko uredili vse, kar mislijo, da morajo. Ni pošteno, če jim ne daste te priložnosti, ker mislijo, da imajo še veliko časa," dr. Trontelj opisuje zdravnikove dileme krmarjenja med resnico in zadržanostjo.

Laž v politiki ni po naključju

"Brisanje razlike med dejstvi in mnenji je prevara, ki sodi k samemu bistvu moči, k bistvu političnega delovanja," je v svoji knjigi Resnica in laž v politiki zapisala nemško-ameriška politična filozofinja HannahArendt.

"Resnicoljubnost ni nikoli štela med politične vrline, laž pa je v politiki zmeraj veljala za dovoljeno sredstvo," hladnokrvno trdi Arendtova. Po njenih besedah se laž v politiko ni prikradla po naključju, zaradi človeške grešnosti, zato je tudi moralna ogorčenost ne bo mogla izkoreniniti.

Zanimivo je, kako laž vidijo slovenski politiki, ki so nazadnje dobili mandat državljanov, da jih zastopajo v odnosu do države in namesto njih sprejemajo vse najpomembnejše politične odločitve. Od devetdesetih poslank in poslancev se je samo osmim zdelo vredno odgovoriti na vprašanje, katere so največje laži, izrečene v slovenskem političnem prostoru.

Neodgovor pa je včasih pomenljivejši od odgovora. "Lahko pomeni tudi to, da se tisti, ki niso odgovorili, ne zmorejo soočiti z resnico in lažjo, da niso dovolj samozavestni," je dejal eden od zgoraj naštetih sogovornikov. Nič kaj spodbudna misel. Stanje duha morda dobro pojasnjuje opozorilo poslanca Bogdana Baroviča, da je na februarski seji državnega zbora eden od ministrov dejal, da laž ni laž, temveč zgolj neresnica.

Vir: dnevnik.si