To pismo bi moralo zveneti strogo razumsko in bi moralo govoriti le o dejstvih, vendar pa ne morem zatreti čustvenega naboja, ki sili iz namere, da sploh napišem pismo. Krvav lov na prestrašeno mamico z dojenčkoma, ki ni naše vrste, pač pa pripada rjavemu medvedu, me spominja na poboje mamic in otrok, ki se dogajajo, žal še vedno, tudi med ljudmi. Ljudje smo bitja, sposobna nizkotnih, premišljenih dejanj, žival pa je zgolj čuteče in intuitivno bitje.

Novica, da je medvedka napadla 31-letnika je bila zapisana dramatično in je vsebovala izraze, ki spodbujajo k nestrpnosti in strahu pred medvedi. RTV-SLO (črna kronika 11.03.07) je na primer že v samem naslovu vesti uporabila besedo napadla, kar v ljudeh zbudi strah in odpor. Pa vendarle je pomembno vedeti, da je medvedka branila svoje otroke, svoje mladiče, da ni napadla brez razloga, da ni napadla zaradi lakote, zaradi napadalnosti… Nadalje uporabijo besedo razdražena, namesto prestrašena, zbegana, kar je ta medvedka zagotovo bila saj je mogla zapustiti svoja otroka in od daleč poslušati kako jočeta in kličeta… 

Strategija upravljanja z rjavim medvedom, ki jo je vlada RS sprejela leta 2002, v VI. členu, 5. odstavku govori o obveščanju in ozaveščanju javnost o rjavem medvedu in pomenu njegovega varstva in sicer piše, citiram: Neobjektivno, čustveno obarvano in z izrazi za negativna človekova dejanja opremljeno poročanje o medvedu povečuje nenaklonjenost ljudi do medveda in hkrati izkrivlja biološka dejstva o vrsti oz. o naravi. Konec citata.

Ker je naša vlada ignorantska do problemov na področju medved-človek, oziroma ne spoštuje ne enega ne drugega seveda ne pričakujem ukrepov proti osebam, ki so zagrešile takšno nečloveško mučenje malih, nemočnih medvedkov in njihove mame. Medvedka sta mrtva, o tem, kako se je to zgodilo kroži veliko besed, prav vsem pa je skupno dejstvo, da je to protizakonito in nizkotno. Ta ista strategija, ki sem jo prej citirala namreč govori tudi o tem, da: se medveda odvzame iz narave tako, da ga odstreli ali odlovi z namenom preselitve in sicer takoj, če povzroči konflikt s človekom oz. če se v tem območju zadržuje dlje časa. Podano je tudi jasno navodilo in sicer v členu 3.3. A. Medvedko z mladiči se odžene ali odlovi ter preseli na drugo mesto v naravi!

Kaj naj še dodam razen zagovora medvedki, da ni povzročila konflikta s človekom, pač pa je zgolj človek sposoben povzročati konflikte, stikati okrog živalskih bivališč, riniti s fotoaparati v brloge, se tihotapiti v bližino živalskih domov. Živali pač nimajo pravice, da v miru vzgojijo svoje otroke.
So nam na razpolago in v naše veselje so bile rojene na ta svet. Čeprav ta od slovenske vlade sprejeta strategija že takoj na začetku, na četrti strani pravi, da medvedu, kot drugim prosto živečim rastlinskim in živalskim vrstam na ozemlju Slovenije iz ekoloških in ETIČNIH razlogov pripada pravica do življenja.

Morda še to, da bi ob upoštevanju Strategije upravljanja z rjavim medvedom, do tako krutih dogodkov ne prišlo. Določeno je na primer tudi  izobraževanje lokalnega prebivalstva, kmetov, otrok, pa gradnja infrastrukture (ekodukti)… Zakon o divjadi in lovstvu  v 35. členu govori o varstvu divjadi pred nepotrebnim vznemirjanjem in prepoveduje vznemirjati divjad v polegališčih, brlogih, zimovališčih… Zakon o zaščiti živali pa v 4. členu govori o mučenju živali, ki je –  vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje ali škodi njenemu zdravju, ter – nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. No, za to so seveda določene tudi kazenske določbe.

Zavedati se moramo da vsi ti zakoni, strategije in mednarodne konvencije, ki nas zavezujejo k spoštljivemu odnosu do živali hkrati preprečujejo takšne tragične dogodke, kot je bil ta v Cajnarjah, kot tudi varujejo ljudi in živali pred nepredvidenimi in neprijetnimi posledicami. Žal  ljudje ne razumemo in ne spoštujemo narave in živali, s katerimi si delimo prostor na Zemlji. Posegamo v njihova življenja, kot bi bilo to povsem samoumevno. Zato prihaja do konfliktov, ran, poškodb. Na obeh straneh. In trpimo ljudje in živali. Pa tako malo bi bilo treba za sožitje. Spoštovati drugo vrsto, drugo vero, drugo raso, drug spol…Ampak to je že druga zgodba, je pa v vseh isti imenovalec.

Spoštovanje. Ob ščepcu spoštovanja bi medvedja dojenčka danes odraščala s svojo mamico in ob kančku spoštovanja bi bilo manj človeških otrok žalostnih, zlorabljenih, manj žensk pretepenih… S spoštovanjem in v upanju, da bo tragedija medvedov dobila dostojen epilog.

Mateja Vidgaj