O občuteni blaženosti se lahko pogovarjamo ves dan in na koncu celo napišemo knjigo. Vendar šele takrat, ko bomo občuteno blaženost resnično občutili z našim celotnim bitjem in na naši lastni koži pri jasnem belem dnevu, pri zaprtih in odprtih očeh, šele takrat bomo vedeli kaj občutena blaženost zares je.

Čutenje občutene blaženosti se začne z našim čutenjem in se tudi konča z našim nečutenjem. To je resničen zakon znanosti o čutenju in naj nas ne zadovolji nič manjšega od tega.

Zato realizirajmo občutenje blaženosti znotraj nas samo tako, da jo bomo resnično občutili. Kajti samo takrat, ko jo bomo resnično občutili bo naša iztreljena puščica zadela pravi cilj in lahko bomo resnično zadovoljni in resnično potešeni.

Samo naše lastno čutenje notranje blaženosti je edini resničen dejavnik, ki lahko zagovarja obstoj te blaženosti. In ko se zavemo tega, potem uspemo postati pravi vonjavci in pravi lovci na to notranje občuteno blaženost. Kajti želimo jo resnično čutiti.

Danes je poplava vsega, posebej pa poplava odgovorov, ki opredeljujejo in govorijo o notranji blaženosti. Notranja blaženost je postala črna polnovredna moka, postala je vodni filter, postala je zdrava sol in še mnogo drugih stvari.
Ko si priskrbimo vse to enkrat na dom, potem pa še pričnemo absorbirati eksotiko besednih zloženk o miru, zadovoljstvu in vse do ljubezni.

Velika večina ljudi se resnično zelo trudi in nekateri postanemo pravi stebri miru in pravi stebri hvaležnosti v tem življenju. Ampak globoko v nas smo še vedno polni suhega puščavskega peska, z resnično žejnim in nepotešenim srcem. Znotraj večine nas, še vedno obstaja srčen krč, znotraj večine nas še vedno obstaja nek skrivnosten lesk in klic, ki ne sliši tiste glasbe na katero bi se lahko resnično srčno znoreli.

Ljudje kljub svoji filozofiji še vedno nismo dobili pravega srčnega odgovora iz katerega bi lahko občuteče spoznali, da vsa naša eksotika o miru, ljubezni in recimo hvaležnosti ne obstaja nekje sama za sebe in ki bi se jo dalo kot individualizirano stvar tudi doseči.

Ne dobimo pravega srčnega odgovora in ne uvidimo, da je vsa eksotika miru, ljubezni in hvaležnosti po kateri hrepenimo, v izvoru le produkt notranje blaženosti in ne blaženost sama. Tako postajamo le gola mehanizirana robotika brez resnične podlage notranje blaženosti.

Zato dosežimo to izvorno podlago in bodimo notranje blaženi, kajti samo notranja blaženost je resničen fundament in pravi lak, ki da pravi lesk stvarem in naredi naše eksotične besedne zloženke resnično eksotične.

Ljudje smo notranjo blaženost zamenjali s problemi sveta in njihovimi rešitvami. Vendar veliko modrih ljudi jih že danes občuti, da nas niti rešitve problemov ne potešijo.

Notranja blaženost še zdaleč ni stvar, ki bi se ukvarjala s problemi, prav tako tudi ni stvar, ki bi se ukvarjala z njihovimi rešitvami. Notranja blaženost je naš abstrakten let znotraj bilo kakšne stvari.

Ko nam nektar notranje blaženosti začenja topiti srce, potem občutimo, da blaženost ne pripada ničemur drugemu kot pa le našemu občutenju zadovoljstva našega srca. In mogoče nam notarnja blaženost ne bo dala dežnika v času dežja, lahko pa nam dežne kapljice spremeni v dragulje.

Človeštvo je utrujeno in žejno. Še vedno hrepeneče kliče in išče ali pa še slabše, nekateri so celo nehali klicati in zatrli so ta resničen notranji klic. Vendar dvig slušalke na ta naš notranji klic je možen, pa še kako!

Dovolj je bilo umskih fantastik in dovolj besednih zloženk je šlo skozi naše glave. To kar si resnično želimo je le resnično občutenje te notranje blaženosti, ki nam lahko navadno vodo spremeni v diamanten eliksir in naši vsaki celici telesa podari čudovit ritem medenastega plesa srčnih solza.

Človeštvo ne želi več poslušati o poteh, ki bi jih pripeljale do nečesa. Človeštvo hrepeni po poti, ki bi se že začela s tem nečem, pot po kateri se bi že hodilo s tem nečem, in pot katero bi se tudi zaključilo le s tem nečem.
Potem to ne bo več nikakršna pot do nečesa, potem to sploh ne bo več pot, ampak bo to samo še ena velika proslava.

Začudimo se že enkrat vsej komediji s katero se nam hoče govoriti o sreči, zadovoljstvu in hvaležnosti. Začudimo se komediji, ki nam hoče prikazati kaj so simptomi notranje blaženosti. Kajti simptomi notranje blaženosti nam ne more predstaviti nobena komedija, predstavi nam jih lahko le zadovoljstvo naših src.

Ne zanima me kako boste prišli do te notranje blaženosti in srčnega zadovoljstva. Samo pridite do občutenja te čudovitosti. Kajti v trenutkih druženja s to čudovitostjo vam mora srce resnično plesati v mehkobi blaženih solza.

Naš kriterij, ki bo določal ekspanzijo teh notranjih blaženih in željenih občutkov,
znotraj nas, ne sme imeti meja. Meje mu naj zariše le vaše resnično notranje hrepenenje,
ne pa naša eksotika v glavah ali pa eksotika koga drugega.

Noben kriterij hrepenenja srca ne sme biti previsok ali prevelik, to naj bo naša edina meja.

Naj nam srce resnično začne plesati oz. srce že pleše, le mi še moramo obuti te srčne plesne čeveljčke.