V zadnjem času sta v javnost prišli dve aferi, ki sta dokazali, kako ranljivi smo kot potrošniki v družbi izobilja. Ena, v katero je bil vpleten pralni prašek znane blagovne znamke, se je s sodnim epilogom odvila v sosednji Hrvaški, druga, šlo naj bi za čokoladne ploščice z manj kakovostnimi sestavinami, je ostala na ravni govoric. Kaj se torej skriva za blagovnim znamkami in ali drži, da se pod istim imenom skrivajo različni izdelki?

Koliko resnice je v tem, da velika podjetja na trgih, ki jih imajo za drugorazredne, kot znane blagovne znamke (zaradi tega za višjo ceno) prodajajo izdelke, ki so iz manj kakovostnih sestavin?

Včasih je odgovarjala država
Ker ponudbe ne obvladujemo sami, moramo torej zaupati nekomu drugemu, da to počne namesto nas. Ne nazadnje gre za stvari, ki jih jemo, s katerimi se mažemo, v katere zavijamo svoje otroke in ki morajo biti varne. Ker so nam merilo za kakovost postale blagovne znamke, smo pripravljeni zanje odšteti več samo zato, ker verjamemo, da smo s tem kupili boljšo kakovost. Pa je nismo, kupili smo samo minimalno predpisano kakovost. »Standardi kakovosti so se z vstopom Slovenije v EU spremenili, nekaterih celo ni več, so pa nekateri novi,« pojasnjujeta Urša Blaznik in Jona Repe z Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije. »Težko bi rekli, da so bili naši standardi zahtevnejši, že v osnovi so bili drugače postavljeni, saj je bila odgovornost za kakovost in varnost na ramenih države, zdaj pa to odgovornost nosi nosilec živilske dejavnosti. Glede kakovosti je EU predpisala več standardov trženja, kar pomeni, da morajo določena živila ustrezati določenim zahtevam glede velikost, oblike ipd., da se lahko tržijo. EU-zakonodaja je videti bolj ohlapna, ker v določenih primerih predpisuje samo cilj in ne tudi poti, po kateri ta cilj dosežemo. Z vstopom v EU se je trg živil razširil, pričakuje pa se velika vloga potrošnikov pri odločitvah za posamezna živila, za kar pa morajo biti ustrezno obveščeni. Tako je obvezna deklaracija izdelka z navedenimi sestavinami po padajočem vrstnem redu, obvezna je navedba aditivov, alergenov in gensko spremenjenih sestavin. Proizvajalec z imenom, navedbami in oglaševanjem ne sme zavajati potrošnika.«

Bistvo je v drobnem tisku deklaracije
Ohlapna evropska zakonodaja daje torej precej prostora za raznovrstno telovadbo proizvajalcev. Lahko povemo drugače: popolnoma nič ni narobe, če je v istem izdelku enkrat to, drugič ono, pravzaprav za neki trg to, za drugega pa drugo, če le izdelek ustreza standardom in če so sestavine navedene na deklaraciji na izdelku. Multinacionalno ovinkarjenje je mogoče tudi pri tako preprostem izdelku, kot je čokolada. Urša Blaznik in Jona Repe z Inštituta za varovanje zdravje pojasnjujeta: »Vsako živilo mora biti opremljeno z deklaracijo, katere del je tudi navedba sestavin. Živilo mora po sestavi ustrezati navedeni deklaraciji. Ime proizvoda je v lasti proizvajalca (največkrat je zaščiteno), če pod istim imenom prodaja živilo z različno sestavo, ki pa seveda ni taka, da bi spremenila vrsto živila, je to stvar njegove odločitve in tehnologije, seveda če je navedba sestavin pravilna. Sporna bi bila samo prodaja izdelka z navedenimi sestavinami, ki ne ustrezajo dejanski sestavi živila. Pri konkretnem primeru je treba povedati, da je čokolada izdelek, ki je sestavljen iz kakava in sladkorja. Kakav pa je izdelek, ki je proizveden iz kakavovih zrn in vsebuje najmanj 20 odstotkov kakavovega masla. Če proizvajalec doda v končni izdelek čokolado, mora ta nujno vsebovati kakav s kakavovim maslom in sladkor. Če pa proizvajalec doda v končni izdelek kakav oziroma manj masten kakav, mora kakavovo maslo nadomestiti z drugo maščobo, največkrat z rastlinsko maščobo. To mora biti razvidno z deklaracije. S tem se lahko spremenijo organoleptika (okus, voljnost, mehkoba), kalorična vrednost in tudi biološka vrednost izdelka.«

Ali je torej mogoče, da so »no name« gospodinjski izdelki bolj kakovostni od znanih in dragih blagovnih znamk? Na Inštitutu za varovanje zdravja se strinjajo, da je to mogoče, saj se proizvajalec izdelka, ki še ni uveljavljen na trgu, z izbiro kvalitetnih surovin zares potrudi, da svoj izdelek uvrsti na trg. Pozneje se lahko zgodi, da določene sestavine oziroma surovine niso več takšne kakovosti kot na začetku, vendar proizvod še vedno ustreza proizvodni deklaraciji. Sankcioniran bi bil le v primeru uporabe surovin, ki niso varne ali povzročijo, da proizvod ni več varen (če bi na primer živilo vsebovalo onesnaževala, nedovoljene aditive, ostanke pesticidov prek dovoljenih mej, določene mikroorganizme ali tujke) ali ni skladen z navedbo deklaracije.

Urša Blaznik: »Inštitut za varovanje zdravja ne more zahtevati umika določenega izdelka s prodajnih polic. To lahko samo predlaga. Primarna naloga nosilca živilske dejavnosti (proizvajalca, uvoznika, distributerja) pa je, da če opazi, da živilo, ki ga je uvozil, pridelal, predelal, proizvedel ali distribuiral, ni v skladu z zahtevami o varnosti živil, takoj sproži postopke za umik iz prometa ali o tem obvesti pristojne organe (inšpekcijo). V Sloveniji taka praksa ni med najbolj običajnimi, zato umik največkrat zahtevajo inšpekcijske službe, če za neustreznost živila dobijo prijavo ali jo ugotovijo ob nadzorih. IVZ pri tem sodeluje s strokovnimi mnenji.«
Če smo potrošniki res kralji, je skrajni čas, da se začnemo tako tudi obnašati. Za začetek vzemimo pot pod noge in deklaracije blagovnih znamk, ki jih prodajajo v velikih nakupovalnih centrih, primerjajmo s tistimi na enakih izdelkih v avstrijskih ali italijanskih trgovinah.

Slovenski in avstrijski praški različni po stopnji zgoščenosti
Pralni prašek ariel se je na Hrvaškem znašel na sodišču. Tja ga je spravil hrvaški Zavod za varstvo potrošnikov, ker je presodil, da je ariel, ki ga prodajajo v Avstriji, bolj kakovosten od tistega, ki ga prodajajo na Hrvaškem in tudi v Sloveniji. Za komentar obtožb, da multinacionalka Procter and Gamble na trge novih članic EU pošilja izdelke, ki so manj kakovostni, prodaja pa jih pod isto blagovno znamko, smo povprašali mag. Egona Stoparja, vodjo službe za strokovno-tehnične zadeve pri slovenski izpostavi multinacionalke Procter and Gamble. »Vsi izdelki, ki jih podjetje Procter&Gamble prodaja v Sloveniji in tudi drugih novih članicah EU, so po kakovosti povsem enakovredni izdelkom, ki jih naše podjetje trži na trgih zahodne Evrope. Izdelani so po najvišjih kakovostnih in varnostnih standardih ter v skladu z evropsko in lokalnimi zakonodajami vsake posamezne države, in to ne glede na to, ali so izdelani v Nemčiji, na Češkem, v Španiji, na Poljskem oziroma v kateri koli drugi državi. To velja tudi za detergente, ki se tržijo pod blagovno znamko Ariel in nedvomno spadajo med najboljše tovrstne proizvode. Pralni praški ariel, ki jih naše podjetje prodaja na slovenskem trgu, so proizvedeni v skladu z vso slovensko regulativo, od pralnih praškov, ki jih podjetje Procter&Gamble prodaja v Avstriji, pa se slovenski praški razlikujejo zgolj po stopnji zgoščenosti, nikakor pa ne po učinkovitosti oziroma kakovosti pranja. Zaradi boljšega razumevanja naj povem, da je v zadnjih desetih letih v starih članicah EU potekal projekt postopnega zgoščevanja pralnih praškov. Podoben projekt je bil lani izveden tudi v Sloveniji in vseh novih članicah EU, v kratkem pa bo potekal tudi na Hrvaškem in v preostalih nečlanicah EU. Bistvo projekta je zgoščevanje detergentov (manjše pakiranje) in hkrati izobraževanje potrošnikov o pravilnem izvajanju pranja (odmerjanje detergenta po navodilih in ne po občutku, najnižja potrebna temperatura pranja, ki je predvidena za perilo) s ciljem zmanjševanja negativnih vplivov na okolje.«

Mojca Šimenc
www.dnevnik.si