Jasno se spominja dneva, ko je za vedno odložil puško. Po 38 letih se je odločil, da je bilo dovolj. Dogodek ni bil čustven, saj ni bil preveč občutljiv moški. Lovil je že od sedmega leta. Še vedno se spominja svežih jutranjih pohodov po gozdovih s svojim očetom. Imel si je navado obuti svoje male pohodne čevlje in obleči toplo flanelasto majico, prav tako kot oče. Pohajkovala sta med postavnimi drevesi, ob vzhajajočem soncu, ter iskala veverice in zajce, včasih tudi race. S sabo sta vzela tudi svoja dva beagla. Kako rad je imel ta psa …

Želel si je početi stvari z očetom. Cenil je njuno tiho tovarištvo, globoko v gozdu, ko so tišino zmotili streli iz puške in šuštenje listja pod nogami bežečega plena. Saj ne, da ni imel sočutja za živali, ki sta jih lovila. Pravzaprav o njih sploh ni razmišljal. Bile so le del športa, ki se ga je naučil kot otrok. Imel ni nobenega razloga, da bi kdajkoli prenehal z lovom. Bil je pošten moški. Prijazen in nežen. Ljubil je svojo ženo in otroke. Od vedno so doma imeli hišne ljubljenčke. Ljudje so ga opisovali kot dobrega športnika in prijatelja.

Nekega dne, ko je previdno usmeril puško v nebo, proti leteči raci, pa se je nekaj v njem spremenilo. Raca je zavreščala od bolečine in krvaveča padla na tla. Istočasno je lovec slišal hitro šuštenje listja in nemirno kvakanje druge race. Racman je pohitel k ranjeni račji samici. Race ostanejo skupaj vse življenje. Žalujoči racman je prišel bdeti nad svojo umirajočo partnerico. Lovec je presenečeno obstal in opazoval racmanovo tesnobo. Hotel se je skloniti in si vzeti svoj plen, vendar so mu prsti otrpnili okrog puške. Nikoli ni resnično razmišljal o racah, ki jih je ubil. Njihova življenja mu niso pomenila ničesar. V tem trenutku pa je končno razumel. Življenje te mrtve race JE nekomu bilo pomembno – racmanu. Zato se je odločil oditi stran, čeprav je vedel, da ga bodo prijatelji grajali. Rekli bodo, da se je pomehkužil, postal kot ženska. Vendar je on razumel: v tem trenutku je spoznal, da je vzeti življenje nemočni živali precej slab izgovor za šport. Da je to pravzaprav krvavo in nasilno dejanje. In da „pravi moški“ mogoče lahko vidi bolečino umirajoče živali in tudi trpljenje druge živali, ki je do nje nekaj čutila. Odločil se je, da se bo raje izuril v golfu in pogosteje igral softball s svojimi otroci. To pa je šport. Lov bo prepustil zgubam.

MIT: Rad imam živali. Sem naravovarstvenik. Pomagam pri upravljanju populacije prostoživečih živali.
RESNICA: Precej sočutno, kajne? Takšno blebetanje v podporo lovu je značilno za člane Komisije za divjad, katerih plače so odvisne od licenčnin za lov in nastavljanje pasti. Ustrezen primer: sporočila za javnost Komisije za divjad, objavljena pred sezono lova, opisujejo kmetijske izgube zaradi tavajočih čred lačne jelenjadi. Na letnih srečanjih z javnostjo se govori o primerih avtomobilskih trčenj z jelenjadjo. V odgovor agenciji za ribištvo in divjad ponujata isto staro rešitev: lovite več, da se prepreči prenaseljenost in stradanje divjadi. Pri tem spodbujanju dobrobiti divjadi gre pravzaprav za povečanje dohodkov od lova in licenčnin.

MIT: Jelenjad se prehranjuje z grmičevjem, povzroča avtomobilske nesreče. Brez lova bi populacija močno narasla.
RESNICA: Narava sama skrbi za ravnovesje z velikostjo habitata, količino hrane in vode, naravnimi plenilci in hudimi podnebnimi razmerami. Razvoj mest, ki uničuje habitat prostoživečih živali in rastlin, zahteva oblikovanje zavetišč in ne športnega lova. Če je lov nujen za nadzor prenaseljenosti in „škodljivih živali“, zakaj se ta argument uporablja le v zvezi z belorepim jelenom? Resnica: večina držav namerno spodbuja populacijo jelenov, da zagotovijo plen lovcem. Državne agencije za divjad omogočajo lov za upravljanje umetno ustvarjenega presežka živali. Naravnih presežkov ni. Ekologija deluje z naravnimi cikli. Belorepi jelen predstavlja le 2 % (6 milijonov) od 200 milijonov živali, ki jih vsako leto ubijejo lovci. 25 % (50 milijonov) je golobic in 15 % (30 milijonov) veveric, milijone več pa gosi in rac. Ste že kdaj slišali za kakšen podoben izgovor v zvezi z golobicami, racami ali gosmi? Upravljavci prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst pravzaprav omejujejo lov vodnih ptic, da te vrste ne bi izumrle. Namen športnega lova ni upravljanje prostoživečih živali in rastlin, namen je „prijetno razvedrilo“.

MIT: Bolj je humano ubiti 200 živali, kot pa jih prepustiti stradanju.
RESNICA: Lov povzroča naraščanje črede. Razlaga je preprosta: če je del populacije odstranjen, se priselijo nove živali, ali pa se preostala populacija odzove na obilje hrane. Živali se razmnožujejo in populacija naraste. Ker želijo imeti lovci na voljo veliko živali za lov, raje streljajo samce kot samice. Noseče samice z veliko razpoložljive hrane običajno povržejo več mladičev. V večini držav so 3 samice na vsakega samca. V državah Michigan in Pennsylvania je več kot 20 samic na samca. Če je manj samcev, ki bi se borili za ozemlje, postane parjenje najpomembnejša naloga črede.

Stradanje? Kdaj ste nazadnje slišali, da je lovec sledil najbolj bolni, sestradani živali zato, da bi jo ubil v korist črede? Za velikost čred poskrbi naravni izbor. Stradanje pa je eden od bistvenih mehanizmov naravnega izbora. Brez poseganja človeka s puškami, puščicami in pastmi narava sama poskrbi, da šibke živali umrejo, močne pa preživijo.
Na nekaterih divjih območjih, namenjenih lovu, se zemljišče spreminja zato, da bi ustrezalo ciljnim živalim. Z namernimi požigi gozdov, odstranjevanjem lesa in poplavljanjem se na primer namerno ustvarja okolje za divje ptice. Manipulacija narave v korist ene živalske vrste povzroči ogroženost ali izumrtje druge vrste. Zakon o ogroženih vrstah kot dva glavna vzroka za izumrtje navaja lov in uničevanje habitatov.

MIT: Nič ni narobe s tem, da ubijam za prehrano, kajne?
RESNICA: Lov je velik posel, ki se trži kot razvedrilo ali šport. Tudi na podeželju nihče ne potrebuje lova za preživetje. Slediti, raniti in umoriti žival za razvedrilo je kruto in nehumano. Dejstvo, ali lovec dejansko poje meso (ki ga ne potrebuje za preživetje), je nepomembno.

MIT: Ljudje koljejo živali za meso, ki se prodaja v trgovinah in restavracijah … zakaj potem ne bi lovili?
RESNICA: Točno tako. Milijarde živali, ki se gojijo za hrano, trpijo zaradi dosmrtnega življenja v zaprtih prostorih, pohabljenja, kot je odstranitev kljuna in repa, bolezni ter nasilnih in bolečih smrti. Lov tega ne spremeni, ampak samo še dodaja k trpljenju živali. In medtem ko mogoče ne morete vplivati na kruto industrijo farmske reje, se lahko enostavno odrečete lovu.

MIT: Lov je družinska tradicija. Tako sem ustvaril vez z očetom.
RESNICA: Otrok, ki se nauči svoje sočutje do drugega trpečega bitja nadomestiti z večjo nagrado – pozornost starša – je že zelo zgodaj desenzibiliziran. Pozitivno oblikovanje odnosa med staršem, otrokom in naravo je mogoče tudi s pohajkovanjem po gozdu s kamero ali s taborjenjem v naravi. Zakaj bi odnos gradili na ubijanju, še zlasti ker vedno več študij povezuje nasilje do živali z nasiljem do ljudi? Ljubezni do narave lahko starš nauči otroka brez krutosti in smrti, ki sta bistvo lova.

MIT: Človek lovi že od nekdaj. To ima v genih.
RESNICA: Manj kot 8 % sedanjega prebivalstva se ukvarja z lovom. 54 % jih trdi, da nasprotujejo športnemu lovu – takšni so podatki Službe za ribe ter prosto živeče živali in rastline Ministrstva za notranje zadeve ZDA ter Ministrstva za trgovino ZDA iz leta 1994. med letoma 1990 in 1998 je delež odraslih, ki se ukvarja z lovom, padel na 17 %. Delež oseb srednjih let se je povečal, kar pomeni, da se otroci za ta šport ne zanimajo tako zelo, kot včasih. „Wallstreet Journal, Sports Afield“ in drugi demografski raziskovalci ter lovske agencije navajajo, da če se bo sedanji trend nadaljeval, bo športni lov do leta 2050 izginil. Ne bi bilo število lovskih navdušencev večje, če bi bil lov genetsko pogojen? Ena od prednosti človeškega bitja je tudi moč izbire. Tradicija ne utemeljuje krutosti.