Piše: Miran Zupančič

»The tempest« je eno od zadnjih del Williama Shakespeara. Ta veliki angleški pisatelj in pesnik je mnogih delih obdelal politične, religiozne in filozofske teme. »Vihar« je verjetno nastal okoli leta 1610 pet let pred pesnikovo smrtjo. To delo je prav lahko višek njegovega duhovnega razvoja.

Vihar je delo, ki se ukvarja s svobodo človeka, z višjimi močmi, s človeško krivdo in ujetostjo, z spoznanjem in očiščenenjem ter z osvoboditvijo. V tem delu so opisani pogoji in tudi različne stopnje odrešujoče poti.

Glavni lik je Prospero , nekdanji milanski vojvoda, ki živi skupaj s svojo hčerko Mirando na otoku v izganstvu. Prav nenavadno je pri Prosperu to, da razpolaga z magičnimi močmi, s pomočjo katerih lahko vpliva na svojo lastno usodo in na usodo drugih ljudi. Te nadnaravne moči uporablja izključno v dobre namene. Ima dostop in vpogled v višje duhovne svetove in pozna njihove zakonitosti. Tako lahko zapoveduje elementarnim bitjem in v določeni meri tudi ljudem, saj je sam povezan z višjimi moči-nadnarave, ki delujejo v njem ter preko njega.

Prospero predstavlja razvito osebnost, kar je naznačeno z nazivom »vojvoda«. Prioritetni cilj njegovega življenja je doseči višje vedenje, dobiti vpogled v višje duhovne svetove. Ker pa je temu vzvišenemu cilju posvetil veliko več časa kot pa vladarskim dolžnostim vladanja, si je njegov brat Antonio pridobil moč, Prospero in njegova hči sta zato morala zbežati, da bi si s tem rešila življenje.

Delo se začne z brodolomom. Antonio, nezakoniti milanski vojvoda, Alonso, neapeljski kralj, njegov sin Ferdinand ter še nekaj drugih sopotnikov doživijo, nesrečo na morju. »Otok, ladja in vihar« kot simboli niso izbrani naključno. Otok nas opozarja na mesto, ki je oddaljeno od vsakodnevnega življenja in kulture v njem. Opozarja nas na pust kraj, ki je primeren za nenavadne stvari. Kajti svetnikom in herojem, ki so bili pregnani na otoke, so bile pogosto razodete skrivnosti.

Kot prebivalec otoka drži Prospero po eni strani niti usode brodolomcev v svoji roki, saj je prišel do notranje modrosti, po drugi pa, ker je z njimi karmično povezan. Ladja predstavlja simbol skupnosti, ki v bistvenem sledi istim ciljem. Brodolomci, ki so skupaj na krovu, tvorijo skupino, ki se mora naučiti lekcije. S pomočjo osebne karme in z delovanjem , ki iz tega izhaja, pritegnejo to lekcijo. Vihar nam predstavlja moči, ki jih je zelo dinamizirala notranja in zunanja usoda. Razburkano morje je podoba onostranskega stanja, v katero so brodolomci zašli.

Antonio in Alonso sta na krovu poškodovane ladje. Oba sta kriva pred Prosperom in tako sta z njim karmično povezana. Ker je Prospero v svojem razvoju prišel veliko dlje od drugih, se njegova percepcija razteza tudi na finejša duhovna področja in zna brati iz zvezd ve, da ima sedaj edinstveno priložnost vplivati na usodo ostalih. Tako z svojo magično zmožnostjo pritegne niti usode in manifestira vihar.

Tako gre vse svojo pot. Ker so mu naravni duhovi dolžni pokorščino, lahko vlada vetru in vodi. To lahko razumemo kot simbol njegove sposobnosti nadzorovati misli in čustva. Dobri duh Ariel je tako v njegovi službi ter mu pomaga pri realizaciji načrtov. Hudobne naravne duhove uteleša Caliban, sin čarovnice. Je pokvarjen in zlonameren. Vendar pa mora tudi on ubogati Prosperove ukaze ter mu služiti, čeprav prisilno in nejevolno.

Pobesnelo morej razmeče brodolomce in jih vrže na kopno. Neapeljski kralj verjame, da se je njegov sin Ferdinand utopil. To je zanj hud udarec. Vendar pa ga to vodi do velike notranje odprtosti ter procesa očiščevanja, spreobrne se. Ferdinand pa je le padel čez krov ladje in je s Prosperovo pomočjo dosegel otok. Tam pa sreča Mirando. Prosperovo hči. Ker Prospero ve, da sta si namenjena drug drugemu, ne stoji na poti njunega srečanja. Miranda uteleša nedolžnost in čistost, Ferdinand pa ponižnost in čednost. Oba prepoznata iste vrste vibracijo duše in se močno zaljubita. Preizkušnje, ki jima jih naloži Prospero, prestaneta brez težav.

Gledano duhovno imamo lahko vse tri za simbole duhovnih principov, s čimir dobijo kot osebe popolnoma drug pomen. Prospera lahko označimo za predstavnika duha, Mirando predstavlja dušo, Ferdinand pa predstavlja aktivni princip, ki služi duši, pameti. Ti trojni principi so prisotni v vsakem človeku. Če delujejo uklajeno in složno, lahko uresničujo božanski načrt na zemlji. Ferdinad pozabi, da je kraljev sin ter se podredi duši (Mirandi), postane njen služabnik. V sami igri«Vihar«ta stopnja predstavlja ponižujoče delo, ki je težko za kraljevega sina, vendar ga Ferdinand prostovljno opravi za Mirando. S tem izkaže svojo ponižnost ter predanost. Služi Mirandi, Miranda pa služi svojemu očetu, duhovnemu principu. V njem spozna višjo voljo ter s svojim služenjem mu pomaga pri realizaciji načrta. Vse te tri razvite osebe simolno predstavljajo dobro v človeku.

Toda, v »Viharju« pa je še druga skupina ljudi. To so tisti, ki še omahujejo med dobrim in zlim. K njim spada Alonso, Ferdinandov oče. Gre skozi globoko katarzo in prodira proti novemu življenju. In tu je še tretja skupina. Njej pripadajo ljudje, ki niso dovolj sposobni za izboljšanje, spreminjanje in pripravljenosti na učenje. Sem spadata Antonio, Prosperov brat in Sebastian, Alonsov brat. Oba sicer preživljata enake pretrese kot Alonso, vendar pa se ne spreminjata. Iz tega se ne naučita ničesar, ampak ostaneta taka, kot sta bila. Na koncu igre pa je tema dvema, ki se nista zmožna izboljšati, najhujša kazen prizanešena. Prospero, jima odpusti, ker ve, da zaradi njunega notranjega stanja in njune še ne razvite zavesti ne moreta delovati drugače. Podredi se zakonu milosti ne pa maščevanju. Tako, kot je Jezus molil k Bogu:Gospod, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. S tem predal delovanje nevednih ljudi v roke božanski-višji sili, o kateri je vedel, da je njen zakon ljubezen in milost.

Tudi Prospero deluje tako. Slabo prepusti samemu sebi, ne da bi kaznoval. Reši in osvobodi tiste, ki to lahko sprejmejo in omogočijo za same sebe. Kaj se zgodi s Prosperom? Tudi on se razvija in v tem je je veličina tega dela. Na koncu, ko je bil njegov načrt rešitve drugih s pomočjo nadnaravnih moči uresničen ter je uspel, vrže oba magična simbola, čarobno palico in knjigo, v morje. Odmakne se za vedno od pridobljenih moči, od vsake magije in se prostovljno vrne v Milano, da bi tam kot vojvoda spet prevzel svoje mesto v svetu. In s tem se igra konča.

Toda, le zakaj je storil tako? Zakaj se prostovljno, brez vsakega, zunanjega pritiska odpove svoji velikanski moči? To je bistveno vprašanje dela in sočasno tudi ključ za njegovo razumevanje. Gre za pravo duhovno vedenje in to drugo je v tem Shakespearovem delu pokazano v liku Prospera. Na višku svoje moči Prospero spozna, da je vsa njegova moč, vse njegove sposobnosti le » nižja moč magije«. Sam od znotraj v sebi spozna, da nima vse pridobljeno od zunaj, pa če daje še toliko moči svetovne ali nadnaravne vrste, nobene resnične koristi za pravo odrešujočo pot. Spozna resničnost, ki je visoko nad tisto, v kateri je živel.

Prospero opusti vse dotedanje ter se prostovljno vrne nazaj v svet, da bi v njem služil. Prvotno se je odvrnil stran od sveta, ker je verjel, da ga le-ta ovira na njegovi duhovni poti ali da ga od nje celo odvrača. Sedaj pa se vrne nazaj kot nekdo, ki ve, kot nekdo, ki je pripravljen služiti ljudem kor eden izmed njih. S to potjo v svet in skozi njega realizira popolno predanost Božanskemu vodstvu. Sedaj povsem zaupa v Boga in božansko vodstvo. Zaupa samo še v Bogu, višji moči, ki vodi naš svet drugače kot moči razuma in magije. S tem pa postane Prospero nosilec, prinašalec Luči, ki utira pot svojim soljudem.

Zupančič Miran: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com