Pred mnogimi leti sem v nekdanji zagrebški reviji Start prebral članek o številnih posilstvih in umorih nekega brazilskega spolnega obsedenca. Ulovili so ga bolj po naključju kot enega izmed osumljencev za neko drugo kaznivo dejanje. Na zaslišanju je, kot da je že dolgo čakal na to priložnost, začel pripovedovati o tem, kaj vse je zagrešil.

Na policiji so prvi hip pomislili, da možakar "ni pri pravi" ali da ima bujno domišljijo. Toda, ko so njegova pričevanja začeli primerjati z že nekoliko zaprašenimi arhivi nerešenih primerov, so presenečeni ugotovili, da se stvari ujemajo. Brazilska javnost je bila ogorčena in je zahtevala smrtno kazen za zločinca. Razmislite, kakšna bi bila vaša sodba in skušajte utemeljiti zakaj!

Druga plat medalje
Preletimo sedaj na hitro življenjsko zgodbo tega zločinca - človeka, ki ga je tako kot vse nas rodila mati in ki je tako kot vsak človek hrepenel po ljubezni, varnosti in sreči. Rodil se je kot nezaželen otrok eni izmed brazilskih prostitutk, ki je nevede zanosila in si po vsej verjetnosti finančno ni mogla privoščiti splava. V poklicu, ki ga je opravljala, ji je otrok bil v veliko breme.

Neštetokrat je bil priča najrazličnejšim prizorom, ki so povezani s poklicem njegove mame. Očeta ni poznal, saj še njegova mama ni zagotovo vedela, s katero od svojih strank je zanosila. Edina oseba, ki jo je imel na tem svetu je bila njegova mati, ki mu svoje ljubezni in pozornosti ni nikoli zares dajala. Nemalokrat je bil deležen tudi grobosti in očitkov z materine strani, ki je v kriznih trenutkih odgovornost za svoje bedno in neizpolnjeno življenje pripisovala njemu. Ko je dopolnil devet let, je mati presodila, da je že dovolj star za samostojno življenje in sklenila, da se ga bo znebila. Odpeljala ga je v Rio de Janeiro, največje mesto v Braziliji, ter ga pred eno izmed veleblagovnic pod pretvezo, da se bo takoj vrnila, za vedno zapustila. Dolgo je čakal preden je spoznal, da njegove mame, edine osebe, ki jo je imel, pa čeprav pogostokrat neprijazne, nikoli več ne bo nazaj. Ostal je sam in prestrašen v velikem mestu, ki ga sploh ni poznal. Čez čas je objokan in prestrašen otrok pritegnil pozornost nekega starejšega gospoda, in ko je ta slišal žalostno fantovo zgodbo, mu je zagotovil, da ga bo vzel k sebi. To so bile samo prazne obljube. Gospod je bil homoseksualec in je ubogega fanta posilil in zapustil. Tak je bil začetek njegovega življenja v velemestu. Kaj se je potem dogajalo z njim v omenjenem članku ni pisalo, vendar že povedano povsem zadostuje, ko se poskušamo vživeti v njegovo kožo. Predstavljajte si, da ste preživeli vse to, da ste nepismeni in da ste se znašli v velikem mestu, kjer imajo ljudje preveč svojih težav, in jih vaši problemi ne zanimajo.

Psihologi, ki so se ukvarjali s tem primerom, so ugotovili, da mu je življenje prizadejalo hude psihične poškodbe. Vse, kar je preživel, je prispevalo k temu, da se je v njem nakopičilo ogromno sovraštva do ljudi. V njegovo duševnost se je še posebej globoko vtisnilo to, da je bil grobo posiljen takrat, ko mu je že tako ali tako bilo zelo hudo. Sklepali so, da je ravno to bil razlog, da so njegove žrtve bile deklice stare od 11 do 13 let.

Čeprav je bil videti telesno zdrav in normalen, je v bistvu bil čustven invalid, nesposoben vzpostavljati kolikor toliko pravilne medčloveške odnose. Psihične poškodbe se navzven ne opazijo tako kot fizične, vendar jih je še kako potrebno upoštevati, saj onemogočajo pravilno delovanje duševnosti. To je tako, kot če bi nekdo bil brez obeh nog, drugi bi se pa zgražali in čudili, kako to, da ne hodi kot normalni ljudje.

Seveda pa osvetlitev druge plati medalje nikakor ne zmanjšuje in ne opravičuje zločina ter prizadejanih bolečin. Kdo je potemtakem odgovoren za to, kar se je zgodilo? Mati tega človeka? Dvomim, da bi vso odgovornost lahko zvalili nanjo, kajti, če bi poznali še njeno življenjsko zgodbo, bi se najbrž znašli v podobni zadregi. Oglejmo si najprej delovanje zakona karme.

Karma

Dobeseden prevod besede karma je dejanje ali delovanje. Karma torej predstavlja neko dogajanje oziroma gibanje. Pri fiziki smo se učili, da vsaka "akcija" sproži tudi neko "reakcijo". Tako so posledice nekega našega delovanja tudi naša karma. Recimo, da nekdo visoko v hribih zavali v dolino veliko skalo, ker ga zanima, kje se bo ustavila. On je torej v svoji nevednosti samo porinil skalo in nič drugega. Kotaleča se skala pa je sprožila pravi kamniti plaz. Čeprav ni želel povzročiti plazu, je vendarle odgovoren za nastale posledice in bo moral na nek način poravnati nastalo škodo. Skale so zasule nek travnik. Ta, ki je skalo zavalil v dolino, bo moral travnik očistiti ali pa lastniku travnika ponuditi denarno odškodnino, da bo sam poskrbel za raztrošene skale. Torej je poleg dejanja in posledic, ki jih je to povzročilo, naša karma še izravnava oziroma tisto dogajanje, ki nas ozavešča o naši odgovornosti. To je faza, ko žanjemo sadove svojih dejanj. Ravno zaradi te faze besedo karma včasih enačimo z usodo.

Zakon karme je torej kozmični zakon, ki skrbi, da se s posledicami svojih dejanj sreča tisti, ki jih je povzročil. Mogoče se bo komu zdelo, da je zakon karme krivičen, ker nalaga človeku odgovornost tudi za tista dejanja, ki niso posledica zlobe, temveč nevednosti ali neizkušenosti. V resnici pa ni tako. Zakon karme ne temelji na kruti kaznovalni politiki. Ko teži k pravilnemu uravnovešanju povzročenih neravnovesij, nam omogoča učenje in s tem duhovno rast tako posameznika, skupine, naroda kot tudi celega človeštva. Sploh pa na karmo ne smemo gledati kot na nagrado in kazen, marveč zgolj kot na vzrok in ustrezno posledico.

Če živimo z odprtimi očmi, lahko ugotovimo, da smo ves čas pod vplivom tega zakona. Nenehno se srečujemo s posledicami svojih dejanj. Če smo pridno študirali, smo dokončali študij; če smo do drugih grobi in nerazumevajoči, nas ne bodo spoštovali in imeli radi; če smo do drugih preveč popustljivi, bodo lahko to izkoriščali; če se dovolj in predvsem pravilno ne posvečamo vzgoji otrok, bomo imeli z njimi težave ipd.

O delovanju zakona karme govorijo tudi nekateri ljudski pregovori: Kakor si boš postlal, tako boš spal; Kdor visoko leta, nizko pade; Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade; Ponavljanje je mati modrosti; Vaja dela mojstra; Kakor seješ, tako boš žel; Vsakdo je svoje sreče kovač ...

Vse, kar smo se naučili v življenju, je plod lastnega truda oziroma lastne karme. Pri tem smo neizogibno delali tudi napake in se skozi njih mojstrili v tem, kar smo počeli. Pomislimo samo, kolikokrat smo padli preden smo se naučili hoditi ali voziti kolo. Torej je učenje med drugim povezano tudi s trpljenjem, ki nas zgolj opozarja, da nekaj nismo naredili prav oziroma da nismo bili dovolj pozorni. Bolj ko je človek pozoren in prizadeven, hitreje se uči in s tem seveda tudi hitreje napreduje. Zakon karme torej poskrbi, da prej ali kasneje dobimo povratno informacijo o svojem delovanju z namenom, da se iz tega nekaj naučimo. Drugače povedano, vsak človek bo deležen takšnega energijskega vpliva, kot ga je oddal, le da ga nazaj lahko dobi tudi v drugačni obliki.

Če smo denimo do nekoga grobi, nas bo življenje prej ali slej pripeljalo v položaj, ko se bomo tudi sami soočili z grobostjo. S to izkušnjo bomo lažje razumeli nekoga, ki je izpostavljen grobosti, kar naj bi v nas začelo prebujati sočutnost. Lahko se seveda tudi ničesar ne naučimo in smo še naprej grobi, vendar se nam bo energija, ki jo oddajamo, toliko časa vračala na različne načine, dokler se lekcije ne naučimo. Če povrnitve karmičnega vpliva ni možno doseči v tem življenju, se odloži za naslednje. Zakon karme je večen in vsakdo mora poravnati svoje karmične dolgove ali kot piše v Svetem pismu: *vsakdo mora nositi svoj križ. Vsekakor pa je učenje hitrejše in manj boleče, če imamo ob sebi nekoga, ki ima veliko izkušenj, nas razume in se zna vživeti v težave, s katerimi se srečujemo v procesu učenja. V ozadju delovanja zakona karme je globoka ljubezen, saj bi sicer ostali nevedni, in zato neizpolnjeni do konca svojih dni. Končni namen učenja je spoznanje, da samo neločljivi delček neke širše celote in da kar tej celoti storimo smo na nek način storili sebi, saj smo njen sestavni del. Zakon karme nas ravno o tem nenehno ozavešča. Tako se skozi reinkarnacijski ciklus vztrajno učimo pravilnih medsebojnih odnosov in pravilnega odnosa do narave. In znova lahko ugotovimo, da je v ozadju pravična ljubezen, ki ji je mar za vsak delček življenja, ki si ga delimo, in za celotno življenje samo.

Ljubezen

Kakšno je sporočilo tragične brazilske zgodbe? Vsekakor je to grozna karma, toda čigava? Ali je to slaba karma teh deklic, ki naj bi v prejšnjih življenjih zagrešile kaj hudega in se jim je v tem življenju ta negativen karmični vpliv povrnil? Mogoče gre za novo nastale karmične zaplete, ki so predvsem posledica delovanja tega človeka? Ali pa gre za neke širše karmične vplive? Dobiti odgovor na to vprašanje bi bilo sicer zanimivo, vendar so za nas brez uporabne vrednosti. Kajti mnogo bolj kot poznati vzrok je pomembna lekcija, ki naj bi se je ob nekem dogodku naučili. Kot smo videli, nastopa v naši zgodbi veliko število različnih vplivov in iskanje krivcev bi bilo jalovo delo. Globalni vzrok je vsekakor pomanjkanje ljubezni v družbi.

Do tragedije ne bi prišlo, če bi ta nesrečnež bil deležen materine ljubezni ali če bi ga vsaj v Riu kdo vzel k sebi ter ga z razumevanjem in ljubeznijo vzgajal. Marsikdaj ljudje nismo sposobni razbrati, kaj nas življenje želi naučiti, še posebej, ko smo v globoki krizi, zato potrebujemo pomoč soljudi. Če bi postali vsaj malo bolj pozorni in malo bolj razumevajoči do svojih otrok, partnerjev, staršev, prijateljev, sosedov, sodelavcev, podrejenih, ... in če bi se bili pripravljeni z njimi iskreno in brez zamere pogovoriti o skupnih problemih, bi na svetu bilo mnogo manj človeških tragedij. Pomoč sočloveku v stiski je dejanje ljubezni. Ko drugim pomagamo, pozitivno vplivamo ne samo na njih, temveč tudi na okolje in tako ustvarjamo pozitivno karmo. Če si pred stisko ljudi zatiskamo oči, misleč, da je to tako in tako njihova karma, omogočamo, da se negativni karmični vplivi širijo. Če se bodo širili, bodo prej ali slej dosegli tudi nas ali naše otroke. Nikar ne mislimo, da nimamo nobenega vpliva na življenje okrog nas, saj ga vsi soustvarjamo. Zakon karme pravi, da smo odgovorni za to, kar smo naredili, vendar tudi za tisto, česar nismo, pa bi morali. In ne pozabimo, da je v globinah naših src skrita moč, ki nas lahko reši iz začarenega karmičnega kroga. Imenuje se LJUBEZEN.

Brane Krapež
Vir: www.cdk.si/soutripanje