Piše: Miran Zupančič

Upati si, pomeni, da imaš tudi v nemogočem še eno priložnost. Upanje je prav tam, kjer ga ni, pravi pesnik. Upanje je, namreč, kadar so izčrpane vse človeške zmožnosti in kadar ni več človeške rešitve. Tedaj neopazno pride Božanska pomoč. Lahko rečemo, upanje je Bog.

Upati pomeni ustvarjati tisto v kar verjamemo. V kolikor v svoji domšljiji vidim dobro prihodnost, če v mislih verujem v realizacijo želja in poslovnih projektov, če v svojem srcu vidim verujem in vidim uspešno ljubezensko zvezo, tedaj se v meni to tudi začne udejanjati.
Poskusiti udejanjati to v kar verjameš, pomeni upati si. Upanje je, torej, vera, ki bo postala realnost. Upanje je vedno to česar še nimaš. Upanje je prostor med vero in ljubeznijo.

Upanje je lahko samo Bog sam. Vse drugo, me lahko razočara,, lahko propade. Glede na to, da je Bog absolutno bitje, neizmerno dobro, me ne more nikoli pustiti nemočnega. Z Njim ne morem nikoli izgubiti smer ali zgrešiti cilj.

Če iščeš sigurnost samo v človeku, potem si na spolzkih tleh. Človek izgine, je končen, omejen, nima usode v svojih rokah in s tem s njegovim odhodom izgine tudi tvoje upanje! Če pa se oprimeš Boga in Mu zaupaš si v sigurnosti rešitve,in upanja.

Človeka je potrebno ljubiti, v Bogu pa iskati osvoboditev bremen. Bog je s teboj. Ko doživljamo občutke nemoči, ko smo na tleh, ne pozabimo da je Bog tu. To zavedanje nam daje moč izdržati celo nemogoče. Zlo, trpljenje in tema se borijo v nas proti dobremu, svetlobi in življenju. Trpljenje nam lahko potemni našega duha do točke, ko niti več ne hrepenih po svetlobi. Nepravičnost nas lahko do te mere poškoduje, da prenehamo verjeti v pravičnost. Ponižanje nas rani v globino naše biti. Sovraštvo je tema iz katere se ne vidi naprej. In tako bi lahko naštevali v neskončnost.

Da, človek ima dovolj razlogov za in proti vere ali ne vere v Boga. Toda ne gre za to ali Bog je. Ne, gre za to ali ga ti priznaš, ali lahko ti to spoznaš, da obstoja oziroma ne obstoja. Vse ostalo je drugotnega pomena. Gre za tvojo direktno izkušnjo-spoznanja. To je gnoza ali spoznanje. To spoznanje je tako enostavno, da ga celo vsak otrok prepozna.

V mnogih primerih lahko določene okoliščine ali dogodki v zunanjem življenju v nas povzročijo, da pride nenadoma do prekinitve, do novega stanja zavedanja. Za trenutek nas lahko prešine spoznanje, da se dvignemo nad običajno »spečo« zavest in pred seboj zagledamo možen ideal. Pomembno je, da v takem trenutku zaznamo bedno stanje, v katerem se nahajamo – vsaj v primerjavi s tem idealom. Vse to se doseže, ker nam je podeljena milost, da lahko s srcem prisluhnemo opominom Boga, ki nastajajo v naši lastni notranjosti.

To je trenutek kesanja, ki pa je v praksi premnoge iskalce odvrnilo od materialnega sveta, kar je pri mnogih zavzelo preterane oblike odmika.  Takšna askeza in uboštvo se odsvetuje.

Zavračanje sveta je za zunanjega opazovalca prav gotovo najopaznejša razvojna stopnja. O tem smo veliko brali in marsikaj tudi sami izkusili. Vendar je ta značilna vloga do neke mere pomembna le na začetku duhovne poti. Kandidat, učenec na primer upa, da bo z odrekanjem hrane in dolgotrajnimi posti ter nekaj urnimi meditacijami dnevno dosegel odvrnitev od tega sveta in všečnost Boga.

Na bogastvo in skrb za imetje se, kot v vseh religijah, gleda kot na možne ovire, izid takega pogleda pa je, da sta askeza in popolno zatajevanje tega sveta v mnogih primerih ponos-ego trpečega. Po drugi strani kaže na to, da sta lahko preveliko odpovedovanje in askeza tudi izraz strahu in bojazni. Strah pred našim naravnim redom, v katarem živimo, ne veže tako močno, kot vežeta bogastvo in preobilje. Pomembno je, da prepoznamo možnosti in omejitve tega sveta. Toda nekaj posebnega se zgodi, kadar prepoznamo delček duhovnega človeka v sebi samem. Dolgo pot smo prehodili, da bi postali takšni. Vendar pa mi sami nismo takšni.

Kot prvo smo prebivalci zemeljskega življenja. Po sili razmer moramo nanj usmerjati velik del svoje pozornosti in svojih zmožnosti, saj moramo v njem živeti. Izkaže se, da se lastnosti novega človeka sploh ne ujemajo s tem, kar se nam zdi v vsakodnevnem življenju tako zelo potrebno. To tudi niso lastnosti jaza-ega, ki bi potiskale v ospredje svojo lastno, dozdevno pomembnenost. To je temeljno izhodišče. Človek jaza pripada zemeljskemu področju. Le tisti drugi, duševno-duhovni človek, lahko pripada novemu področju življenja. To področje je Jezus, nosilec Kristusa, imenoval Božje kraljestvo, Buda ga je imenoval nirvana.

Iz svetovne literature je zapisano mnogo spominov o izvoru in božanskem bistvu človeka. Velikih duhov, ki so ljudem začrtali pot do božanskega kraljestva, ne nešteto. Njihovi nauki so bili jasni, preprosti, dosledni. Ti nauki lahko so bili podani: kot pripovedi, poezija, pisma, evangelije in kot ustna izročila. Vsaka izmed izmed teh izraznih oblik lahko v nas ustvari prelepo izkušnjo. Včasih nam je potrebno eno samo doživetje, ki nas navdihne z mladostjo. To lahko štejemo začetek poti, ki jo velikrat lahko primerjamo z rojstvom.

Le redki človek je namreč redko pripravljen občutiti to doživetje prek luči in svetloba ga le redko pokliče. Odzove se ji sam, brez zunanje pomoči. Vendar pa se s prvim pozitivnim odzivom začne pomemben proces: je kot rojstvo, ki je začetek odločilnih razvojev v življenju. Najprej smo priča veliki notranji spremembi. Ta sprememba ni toliko povezana z zunanjimi okoliščinami, ampak gre predvsem za notranji proces. V našem srcu in bistvu se nekaj spremeni. Sprememba srca pa zadeva hrepenenje. Poleg številnih stvari, ki nam jih svet ponuja, odkrijemo njihovo nesmiselnost in v nekem določenem trenutku spoznamo, da obstaja prostor svetlobe, miru in čistega človekovega dostojanstva. Spoznamo prva načela življenjske sfere prvotnega človeštva. Toda istočasno uvidimo, da jih ne moremo osvojoti z običajnim pristopom. Če se želimo povzpeti v ta svet, potrebujemo čistost srca, resnico, sočutje in mir. Te lastnosti pa lahko pridobimo v veliki meri, če v nas biva Kristus. Zato se glasi, da je Kristus vir čiste privlačnosti, ki blagoslovi čisto srce, katero je pripravljeno sprejemati.

Ko se enkrat odločiš, da boš hodil po poti, ki te te lahko pripelje do pravega spoznanja, lahko v nekem trenutku, da tvoje bistvo napaja sila, ki ni od te narave. Zaradi te nadnaravne sile se zaveš višjega sveta. Zaradi te sile je človek sposoben, da v delčku sekunde spozna lastno ujetost. Takšen uvid potrebujemo zato, da bi se zavedali procesa spreobrnitve, do katerega mora priti v našem bistvu.

Ugotovimo lahko naslednje: Odločili smo se za trdno povezavo s silo, ki ni od te narave(»Moje kraljestvo ni od tega sveta«) in je nastala med nami in prvotno-božansko domovino. To silo si razlagamo kot povezavo, kot spomin nadzavesti, ki je dosegel določeno delovanje zaradi Božanske ljubezni.  Iz tega božanskega središča se dvigne novo hrepenenje po večnosti. To je samo migljaj, slutnja, le bežen pogled spoznanja »tistega povsem drugega«, ki si ga sploh ne moremo predstavljati. Razvijejo se misli, ki pa ne izvirajo iz naše zemeljske zavesti, so pa slaboten odsev resnice, ki je skrita v kali v srcu.

Spreobrnitev je v naših rokah, to je naša življenjska odločitev. Pri odločitvi je odločilnega pomena, da sprejmemo temeljno odločitev. Potrebno je v temelju opredeliti naše življenje. Potrebno je iz temelja usmeriti lastno življenje k temu kar je večno, kar je trajno dela življenje na zemlji lepše, humanejše, svetlejše. Ko se odločimo, vedimo, da smo se odločili za ljubezen, Bogu smo odprli vrata da je z nami in da nam pomaga. Mi smo to, za kar smo se odločili. Temeljna zmožnost spremembe v našem življenju je odvisna od nas samih. Kolikor koli je naša usoda v Božasnki roki, je tudi v naši.

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
http//www.ezoterika.s5.com