Neverjetno bogat

Pomlad je tukaj in za zimo prihaja letni čas, ki prinaša življenje. Drug izraz za prebujanje vsega. Tudi v tvoje življenje mora priti pomlad, ker si tu, na svetu. Ta svet je neverjeten, enkraten. Ni mu enakega v krogu milijonov in milijonov svetlobnih let.

Brez vsega si postavljen na pot življenja. Kaj imaš? Katera so tvoja orodja? Tako enostavno. Želja, da bi bil srečen. Morda ne gledaš nanjo kot na orodje, a je eno izmed najbolj važnih orodij. Želja, da bi bil zadovoljen, je v prav vsakem človeškem bitju. Orodja so lepa, če resnično razumemo, da so naša pridobitev – in ne šibkost. Iščemo, a ne vemo, kaj iščemo. Vemo, kaj nas odbija. Vemo za neprivlačnosti, a ne vemo, kaj nas privlači.

Kakšna je tvoja narava? Imamo toliko zamisli: “Storiti moram to, narejeno mora biti to, odgovoren sem za to, sem to, imeti moram to, hočem napredovati v življenju …” In obstaja definicija, kaj pomeni napredovati. So alineje, ki pravijo: “Doseči moraš to in to in potem si uspel.” Vprašanje je: Kdo je uspel? Mnogi ljudje pravijo: “Mislim, da sem uspel,” in malo zatem izveš, da prestajajo pekel. Pravimo: “Hočem storiti to, hočem biti tam, hočem biti takšen.”

V tem procesu se počutimo lačni in ubogi – lačni ne vem česa. Ne govorim o hrani, ampak o lakoti po tem, da bi bilo dobro, da bi bilo prav. In tako se počutimo uboge – zaradi vsega, česar nimamo. Ljudje pravijo: “Želim si, da bi bil pilot, želim si, da bi znal slikati, želim si, da bi lahko lepo pel in igral.” Dve stanji sta na tem svetu, ki nista dobri: biti ubog in biti lačen.

Pesnik Kabir iz 14. stoletja pravi: “Nihče ni lačen in nihče ni ubog. Vsak je neverjetno bogat.” Vsak ima s seboj neverjetno popotnico, a je ne odpre. Zato nima ničesar. Pesnik se obrača na ljudi na tem svetu, ki so na potovanju kot človeštvo že toliko stoletij.

Ne smeš zamenjavati smisla svojega obstoja s tem, kaj bi lahko dosegel na svetu. Ko je srce polno, pride preprostost. V življenje pride jasnost. Kaj je tisto, kar zadovoljuje moje srce? Kdaj se počutim živega? Počutim živega? Ne gre za to, da si zamišljam, da sem srečen. Gre za občutenje. Občuti. Zaljubljenost je treba čutiti. Počutiti se živega, počutiti se resničnega, počutiti se edinstvenega, kot si. Tvoje življenje. Ne življenje koga drugega, ne biografija nekoga drugega. Tvoje življenje. Ti. Kdo si ti? Ali si bitje, ki občuti svoje srce in se kopa v tem zadovoljstvu, kopa v razumevanju, tišini, miru? Skoči v ocean jasnosti in se počuti očiščen, prenovljen, osvežen. Ali pa čutiš – lepljiv, umazan, blaten – umazanijo vse zmede v sebi? Kaj čutiš?

Jaz ponujam možnost, da se očistiš, da se osvežiš, da si brez blata in umazanije. Ne gre za to, kako je prišla nate, ampak da se je lahko znebiš. To je bistveno. Ljudje pravijo: “Izmisliti si moram način, kako bi se ji izognil.” To poskušajo storiti že zelo dolgo časa. Ne gre za izmišljanje. Gre za občutenje. Gre za kopel v kristalno čisti vodi jasnosti. Skoči vanjo! Okopaj se. Očisti se in se počuti svobodnega. Občuti svobodo. Enkraten si na enkratnem planetu. Zaradi tega takoj vse postane posebno. Niti dva trenutka si nista enaka. Tukaj si. Ne veš, kaj se dogaja tam zunaj. Sovražno je. Tistega dne, ko se boš začel smiliti samemu sebi, pomisli na to, da obstajajo sončne nevihte, ki udarijo Zemljo s takšno silovitostjo, da ne bi ostalo ničesar, če ne bi bilo njenega ozračja in magnetnega jedra. Ta redek zrak nad tabo te varuje.

Spoštuj ta obstoj. Spoštuj ta dih. Spoštuj to življenje, namesto dolgega seznama vsega, kar je v tvojem življenju narobe.

Potujem iz kraja v kraj in pripovedujem ljudem, kakšno popotnico so prejeli – zanimivo popotnico, v kateri je vse. Nihče ni lačen, nihče ni berač. Vsak je neverjetno bogat. Prebiraj svojo lastno knjigo. Svojo knjigo. Svoje srce. Se počutiš samotnega? Nikoli se ne bi smel počutiti osamljenega, ker nikoli nisi sam. Kamorkoli greš, vedno gre s teboj tvoj najboljši prijatelj – v dobrih in slabih časih, prav do konca. Ustvari odnos s tem prijateljem. Tako mora biti.

Prem Rawat Maharaji
http://www.besedemiru.net