Osnovna pravila varne hrane so določena v Uredbi (ES), št. 178/2002 Evropskega Parlamenta in Sveta o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zahtevajo varnost hrane. Ta uredba določa osnovna pravila živilske zakonodaje. Živilska zakonodaja so zakoni in drugi predpisi, ki urejajo sektor živil na splošno in zlasti varnost živil na ravni Evropske skupnosti ali nacionalni ravni. Zajema vse faze pridelave, predelave in prometa živil pa tudi krme, pridelane za krmljene živali za pridobivanje hrane.

Cilj živilske zakonodaje je varovanje zdravja ljudi in varstvo interesov potrošnikov in zagotoviti potrošnikom podlago za obveščeno izbiro v zvezi z živili, ki jih uživajo. Njen cilj je tudi preprečiti: goljufive ali zavajajoče postopke, ponarejanje živil ter vse druge postopke, ki potrošnika lahko zavajajo. Predhodne izkušnje (npr. BSE, dioksinska kriza ter razne zastrupitve s hrano/živili) so namreč pokazale, da mora biti celotna prehranska veriga obravnavana resno, glede varnosti. Prehranska veriga zajema, kako kmet proizvaja živilo/hrano, vključno katero kemikalijo je uporabil in s kakšno krmo je krmil živali, kako so živila proizvedena, na kakšen način so prodana in kakšne informacije so na označbi živila.

S 1.1.2006 se je pričel uporabljati t.i. nov evropski "paket uredb", ki se nanaša na higieno živil in krme v okviru katerega sta tudi Uredbi (ES) št. 852/2004 o higieni živil in Uredba (ES), št. 183/2005 o higieni krme. Uredba (ES), št. 852/2004 je prinesla nove zahteve za nosilce živilske dejavnosti in se nanaša tudi na primarno pridelavo. Na podlagi te uredbe morajo imeti od 1.1.2006 uveden sistem HACCP tudi vsi pridelovalci primarnih proizvodov (npr. kmetije/kmetje, ribogojnice, ribiči,...), ki dajejo primarne pridelke/proizvode v promet.

Na podlagi Uredbe (ES), št. 183/2005 pa morajo imeti uveden sistem HACCP tudi nosilci dejavnosti poslovanja s krmo in ne le nosilci živilske dejavnosti. HACCP je namreč preventivni sistem, ki omogoča identifikacijo oziroma prepoznavanje, oceno, ukrepanje in nadzor nad morebitno prisotnimi dejavniki tveganja in je pomemben zaradi sledljivosti živil in krme na celotnem notranjem trgu EU. Notranji nadzor, osnovan na načelih HACCP, je torej zakonska obveza.

Varno živilo je torej tisto živilo, ki je pravilno označeno, zagotavlja sledljivost, je pridelano v skladu s sistemom HACCP in predstavljeno na način, ki ne zavaja potrošnikov.

Dejstvo je, da v Sloveniji živila večinoma niso pravilno označena in le redke kmetije oziroma nosilci živilske dejavnosti, ki delujejo na področju primarne pridelave, poslujejo skladno s sistemom HACCP. To je rezultat tega, da ni ustreznega rednega/naključnega nadzora nad izvajanjem ustrezne živilske zakonodaje, kar pomeni, da za določene subjekte to lahko vzamemo tudi kot nelojalno konkurenco, saj morajo vsi subjekti enako spoštovati zahteve ustrezne živilske zakonodaje. To pomeni, da pri nas potrošnik ni zaščiten, kot bi moral biti v skladu z obstoječo veljavno evropsko zakonodajo, v določenih primerih pa je ogroženo tudi njegovo zdravje – "alergeni", možna prisotnost raznih patogenih mikroorganizmov in drugih dejavnikov tveganja.

V drugih državah članicah, kakor tudi v državah v pridruževanju (npr. Hrvaška) imajo ustrezen organ, ki v skladu z Uredbo (ES), št. 178/2002 pokriva področje varne hrane. Pri nas pa tega nimamo, temveč je to področje razdeljeno med ogromno pristojnih organov in je zaradi razdrobljenosti na tem področju vse skupaj nepregledno in se zaradi tega že postavlja vprašanje, če je posamezen sklop sploh urejen pravilno. Tako je v Sloveniji to področje že skoraj vprašanje kredibilnosti. V drugih državah članicah nevladne organizacije strokovno obvladujejo to področje varne hrane, medtem ko pri nas nevladne organizacije (npr. KGZS) ne poznajo niti zakonodaje, kaj šele, da bi razumeli sistem varne hrane.

V drugih državah članicah tudi poteka ustrezen uradni nadzor nad izvajanjem živilske zakonodaje, potrošnik je tako osveščen, da sam prijavlja nepravilnosti ustreznim inšpekcijskim službam in nevladne potrošniške organizacije pri njih nesporno igrajo vlogo zaščite potrošnikov na tem področju. V Sloveniji pa zaenkrat premalo naredimo za varovanje zdravja ljudi, potrošnik skoraj da ni zaščiten, nosilci živilske dejavnosti in nosilci dejavnosti poslovanja s krmo pa so zavedeni in napačno informirani.