Ali se Vam je že kdaj postavilo vprašanje, zakaj se ljudje v večini primerov sploh ne razumemo med seboj, v čem je tista ključna zmota lastnega dojemanja svojega življenja. Kot da živimo v različnih svetovih? Da gre v našem življenju dolgo časa le za predstavo, za zmoto uma, za igro svetlobe in senc, o tem mislim, da mi ni potrebno tukaj posebej pisati. Gre za skriti namen, za katerega udeleženec ne sme vedeti, kako deluje…

Čeprav nas vsi prepričujejo, da je svet le eden-temu vendarle ni tako. Svet okrog nas, ali drugače povedano naše nezavedno dojemanje sveta je postavljeno v štiri dimenzije, v štiri popolnoma različne svetove, ki jih nikoli ne vidimo s svojimi očmi od spodaj navzgor, ampak jih zagledamo lahko le, ko smo prehodili že vnaprej določeno pot do četrte dimenzije. Po obsegu števila ''ujetih ljudi'' v štiri dimenzije tega sveta lahko zagledamo ureditev trenutnega sveta v piramido, četrta dimenzija je na vrhu, prva na dnu.

Prvo dimenzijo tega sveta, predstavlja človeško življenje samo, ki je samozadostno. Vsak od nas se je že rodil v prvo dimenzijo. V prvi dimenziji ni občutka zavesti o lastnem obstoju, niti ni potrebe po tem občutku, je čas teme, čas, ki ga ne moremo priklicati nazaj v spomin, čeprav je v našem življenju obstajal. To je zgodnje otroštvo vsakega rojenega človeškega bitja. Življenje potrebuje le hrano, zrak, zavetje in se zaradi svoje naravno določene nebogljenosti napaja iz druge dimenzije.

Druga dimenzija je primeru velike katastrofe še edina nujna za obstoj in nadaljevanje človeške vrste, saj ima razvoj življenja do višje stopnje po rojstvu svoj notranji nagon po spoznanju tretje in četrte dimenzije. Druga dimenzija je čas našega učenja, je čas spoznavanja sveta okrog sebe. To je čas sprejemanja teoretskega znanja, vendar le v eni ravnini, le v eni smeri, kot če gledamo le ravno ploskev, os X in Y (ali vsesplošno sprejeto kaotično pojmovanje odnosa moški in ženska ali država in cerkev). Navidezno si v glavi narišemo zemljevid in v mislih ustvarimo predstavo o resnični pokrajini (ki pa je v resnici ni), vse z namenom, da bi lahko preko spomina naučeno znanje enkrat udejanjili v konkretnem življenju-to pa je le za potrebe delovanja in obstoja tretje dimenzije. To je čas le dveh barv, črne in bele, dobrega in slabega, pomembnega in nepomembnega… Ali res zmore danes še večina ljudi vse življenje ostati na stopnji učenja, na stopnji učenca, podložnika, ubogljivega sužnja? Kdo pa lahko še naprej do konca življenja prenaša to bolečino? Obstoječe organizirane strukture temeljijo na težnji po ohranjanju druge dimenzije. Ta zakonitost je skozi vse človeško zgodovino znana kot čas naporov, odrekanja, verovanja in upanja posameznega bitja na boljše življenje. To je vedno čas enosmerne ceste, odnosa učenca, ki sprejema-do učitelja, ki daje. Druga dimenzija obsega čas uradnega šolanja otrok, srednješolcev, študentov, delavcev, upokojencev... Pač, kolikor kdo potrebuje, druga dimenzija je čas porabništva, slepega uživaštva, čas javnih prepirov in seveda razmnoževanja človeške vrste. Brez učenja ne moremo vstopiti v tretjo dimenzijo, kjer se zamisli udejanjijo. Brez druge dimenzije, ne bi bilo obstoja prve, niti tretje dimenzije.

Tretja dimenzija je konkretno definirana druga dimenzija ''v prostoru-z globino'' (vendar ne duhovno globino), torej če matematično pogledamo, jo sestavljajo trojica pravokotno ležečih osi X, Y in Z, ali po krščanskem verovanju Oče, Sin in Sveti Duh. V tretji dimenziji dobimo občutek za prostor, za navidezni čas, priložnost za ustvarjanje, to je čas mavrice, čas različnosti v vseh mogočih oblikah-bistvo tretje dimenzije je zajeto v frazi ''to je Amerika''. Tretja dimenzija je tudi čas iskanja, čas preobratov, čas spopadov, prevar, čas umorov, čas zmag. V tretji dimenziji nastane po zamislih najbolj sposobnih gospodarjev vse, kar je potrebno za obstoj življenja v drugi dimenziji. Tretjo dimenzijo predstavljajo lastniki podjetij, najvišja duhovščina, vodje velikih korporacij, voditelji držav… Tretja dimenzija proizvaja ves kič, ki ga ''potrebuje'' in porablja široka populacija vdanih in na stopnji žejnih učenja, ki so še v drugi dimenziji. Tretja dimenzija je prostor za ustvarjanje dobička, za bogatenje, za imeti, zmagati, biti najboljši, imeti ljudi pod sabo, se pokazati. Tretja dimenzija daje prostor in polet za izražanje svojega močnega ega, ki izhaja iz vsega naučenega druge dimenzije. Tretja dimenzija je vsa skrita le v dveh besedah jaz vem, jaz imam. Tretja dimenzija je medij za ustavrjanje navidezne resničnosti sveta v drugi dimenziji.

Četrta dimenzija je resnica spoznanja obstoja življenja v treh prehojenih dimenzijah, je uvid v resnico velike zmote le teh in hkrati s tem spoznanjem daje vrednost in smisel obstoja življenja v ostalih treh dimenzijah. Četrto dimenzijo, bi lahko za potrebe razumenavnja matematično definirali kot spoznanje prostora v relativnem času (X, Y, Z + relativni čas), vsako človeško osebo pa lahko dojemamo in sprejmemo le v njenem času in to je modrost sprejemanja. Iz spoznanja četrte dimenzije prihaja mir in modrost za razumevajoče sprejemanje vsega dogajanja v ostalih treh dimenzijah. Četrta dimenzija je sprejemanje, pritrjevanje, nedelovanje, je skrita prisotnost, razsvetljenje bistva življenja. Četrta dimenzija je prozorna svetloba v kateri ne vidimo barv, vemo pa da svetlobo tvorijo posamezne barve sončnega spektra, spoznanje da so potrebne vse tri dimenzije, brez katerih ne bi bilo četrte dimenzije. Noben, ki ne prehodi treh dimenzij življenja in potem umre ne vstopi v pripravljeno četrto dimenzijo. Četrta dimenzija ni le privilegij izbrancev-določenih, tistih, ki so bili poklicani, je tisto neoprijemljivo, nedoumljivo, neopisljivo, o čemer govorijo ustanovitelji verstev, svetniki, geniji, modreci. Četrta dimenzija je spoznanje večnega zakona ponavljanja za vse človeštvo, je tisto bitje večnosti, ki je premagalo v spominu zakoreninjeno linearno sprejemanje življenja in časa treh dimenzij. Četrta dimenzija je popolno nasprotje drugi dimenziji, je ''druga dimenzija na drugi strani'', je nespametnost pametnih. Je ne-materialno, ne-duhovno, z ne obstojanjem barv, ne-dobrega, ne-slabega, ne pomembnega, ne nepomembnega…, čas, ko dobivaš-ker takrat potrebuješ. Četrta dimenzija je nepopoln poskus opisa skritih nebes, je točka niča iz katere šele zagledamo resnično življenje. Biti v četrti dimenziji, pomeni biti v večnem življenju, biti nenehno v krogu, ki požira samega sebe.

Biti v četrti dimenziji večnosti pomeni, biti na mestu stika-križanja dveh približanih krogov, da bi dobili številko osem, živeti življenje križane ljubezni, življenje vidnega in nevidnega sveta. Četrta dimenzija je šele odskočna deska za prehod v naslednje štiri dimenzije nevidnega sveta…

Četrta dimenzija je čas ki prihaja, je prehod v čas po veliki stiski, ki se kot grožnja pojavlja iz vseh kotov našega planeta, je čas velikega množičnega očiščenja spomina, čas drobljenja spominskih kamnov, ki še vedno prihajajo…Četrta dimenzija je bila pripravljena za vse Vas…, ker je LJUBEZEN tako hotela…, da bi vstopili v svet nevidnega. Četrta dimenzija je spoznanje o obstoju žive resničnosti.

Ivan Toplak

Nakup moje knjige, v kateri je tudi ta prispevek, je sedaj možen tudi na spletni strani www.publishin.org