Z Jeffom Cohenom se je pogovarjala Cher Gilmore
(Objavljeno v reviji Share International, januar/februar 2007)

Jeff Cohen je ustanovitelj FAIR (Fairness & Accuracy In Reporting - Poštenost in natančnost pri poročanju), napredno usmerjene skupine za spremljanje medijev, s sedežem v ZDA, ki deluje že od leta 1986. Kasneje je postal plačan medijski strokovnjak na vseh treh glavnih kabelskih kanalih - Fox, CNN in MSNBC. Cohenove kolumne objavljajo v številnih publikacijah, kot so The Washington Post, The Los Angeles Times, USA Today in The Nation, je so-avtor številnih knjig, med drugim Čarovniki medijskega Oza (Wizards of Media Oz) in Skozi očala medijev (Through the Media Looking Glass). Njegova zadnja knjiga Kabelska televizija zaupno: Moje nezgode v korporativnih medijih (Cable News Confidential: My Misadventures in Corporate Media) govori o polomijah glavnih medijev pri poročanju o najaktualnejših zadevah našega časa. Cher Gilmore ga je intervjuvala za Share International.

Share International (S. I.): Pravite, da so vsi glavni mediji v ZDA orodje v rokah najmočnejših ameriških korporacij. Koliko korporacij in katere so lastnice glavnih informativnih medijev v ZDA?
Jeff Cohen (J. C.): Televizijo v osnovi obvladuje pet korporacij: CBS/Viacom, ki je bila nekoč enotna, vendar se je razcepila na dve ločeni podjetji; General Electric, ki ima v lasti NBC, CNBC, MSNBC, celo del kabelskega programa History Channel; Disney ima v lasti ABC; Time Warner ima CNN in HBO ter Rupert Murdoch, ki ima v lasti Fox Broadcast, Fox Sports, Fox FX, Fox News, 20th Century Fox, E-Fox Searchlight, New York Post, Weekly Standard, The Times in britanski The Sun ter druge medije po celem svetu. Pri radiu imamo enega prevladujočega igralca - Clear Channel Communications. Pri časopisu je zelo vplivna Tribune Company in še nekaj drugih korporacij. Če bi naredili listo ducata medijskih korporacij v ZDA, bi se nanjo uvrstila večina naših množičnih medijev.

S. I.: Je tako tudi v primeru medijev v zahodni Evropi?
J. C.: Vse se giblje v tej smeri. V Italiji je še slabše. V Italiji je bivši predsednik vlade Berlusconi lastnik treh največjih zasebnih kanalov. Ko je bil še predsednik vlade, je imel velik vpliv tudi na tri javne kanale. Temu se zaenkrat v ZDA še nismo približali. V nekaterih pogledih je situacija v zahodni Evropi še slabša kot v ZDA, toda kar je tam bolje, je še vedno močno javno medijsko omrežje v večini držav. Lahko si dobro plačan televizijski, radijski napovedovalec ali novinar in delaš za javno mrežo. Javne medijske mreže so, za razliko od ZDA, med najbolj gledanimi v svojih državah.

Mediji, denar in moč
S. I.: V svoji knjigi pravite, da posredovanje objektivnih novic ne sodi med cilje korporativnih medijev.
J. C.: Tako je. V ameriških medijih je vedno prevladoval poslovni interes, pri čemer gre za tisoče različnih poslov. Ameriške medije so pogosto vodili ljudje, ki so šli v časnikarstvo zato, ker so v časopise preprosto verjeli. Danes pa medije obvladujejo že omenjeni velikih konglomerati, ki so v zadnjih 20 do 30 letih postali bolj usmerjeni na dobiček, bolj si prizadevajo za razbitje sindikatov in več lobirajo pri politikih. Mediji niso več tisto, kar so bili pred desetletji, ko so delali dobre stvari, imeli normalen dobiček in bili koristni za skupnost. Ta etika je zdaj skoraj popolnoma zastarela. Korporacije, ki si danes lastijo medije, so neusmiljeno tekmovalne. Nakopičile so si velikansko politično moč, ker so na Kapitolskem griču [lobiranje v ameriškem kongresu] tako učinkovite. Ker so tako uspešne pri ustvarjanju ekonomske in politične moči, je zadnja stvar, ki si jo želijo, da bi novinarji, ki delajo za njih, razkrivali washinghtonsko korupcijo ali pa nezakonito ravnanje korporacij. Pri televizijskih novicah gre trend v smeri tabloidnega načina poročanja - primera Jon Benet Ramsey, O. J. Simpson, seksualni škandali. Takšne zgodbe reporterjev nikoli ne spravijo v težave. Toda, kot sem se naučil kot višji producent pri MSNBC, lahko zaradi poročanja proti vojni v Iraku zabredeš v težave.

S. I.: Medijske korporacije v osnovi zahtevajo tisto, kar jim bo prineslo denar in moč?
J. C.: Res je. Mislim, da so te korporacije zelo usmerjene v moč. Če želite napredovati na vodilna mesta informativnega kanala, ki je v rokah enega od teh konglomeratov, morate čim bolje prikazati svojo sposobnost igrati korporativno politiko, ne pa delati težave. V knjigi sem to poimenoval z izrazom 'kakistokracija'. Vsi pravimo, da smo za 'meritokracijo', kjer proti vrhu napredujete na podlagi svojih sposobnosti ali dosežkov. V korporativnih medijih pa imate 'kakistokracijo', ki dobesedno pomeni vladavino najslabšega, kjer so ljudje, ki napredujejo, pogosto najmanj talentirani in še posebej najmanj načelni. Pogosto jim je malo mar za novinarstvo. Zanima jih samo visoka gledanost - na način, da se ne bi zamerili svojim šefom ali korporativnim sponzorjem, zaradi česar se mnogim zgodbam izognejo ali pa jih predstavijo pomanjkljivo.

S. I.: Ali mislite, da mediji skušajo ljudi predvsem zabavati in jih odvrniti od razmišljanja?
J. C.: Če pogledate, kdo ima medije v lasti, vključno z informativnimi, vidite, da gre predvsem za konglomerate zabavne industrije. Med njimi je tudi ena oborožitvena korporacija, General Electric. Ne mislim, da je zelo pretirana trditev, da so lastniki teh korporacij veseli, če smo narod brezumnih potrošnikov in lahka tarča za njihove reklame - za razliko od naroda informiranih, aktivnih državljanov.

Alternative korporativnim medijem
S. I.: Ali se vam zdi, da prihaja čas,, ko bo korporativna televizija, vključno z informativnim programom, izgubila večji del svoje publike, pri vsej tej satelitski konkurenci, internetu itd.?
J. C.: Občinstvo informativnih kanalov se zmanjšuje, posebno nočnih poročil. Vse več je alternativ, toda pogosto jih imajo v lasti iste družbe, ki so lastnice treh največjih informativnih kanalov (CBS, ABC in NBC). Moja knjiga je optimistična, saj govori o pravi poplavi neodvisnih in neprofitnih medijev ter medijev, ki delujejo na internetu.

S. I.: Ali bo internet v prihodnosti najpomembnejši razvojni element?
J. C.: Da, napredek je resnično pograbil ta medij. Ni naključje, da napredne struje po internetu širijo več informacij od konservativnih, internetu namenjajo več denarja in na njem organizirajo več političnih kampanj. Konservativci že leta prevladujejo v televizijskih in radijskih pogovornih oddajah, zato so naprednjaki prevzeli novi medij, ker so bili na televiziji in radiu v tako podrejenem položaju in ker je internet medij debate in demokratične razprave. Če nekaj kritizirate, lahko enostavno naredite povezavo na omenjeni vir kritike. Če se sklicujete na nekega strokovnjaka ali na študijo, lahko naredite povezavo s študijo, na katero se sklicujete in potem pozovete ljudi, naj se pridružijo debati in se z vami soočijo. Gre za resnično demokratičen medij, zato je tako pomemben za naprednjake in tako neokusen za bolj demagoške tipe ljudi. To je zelo vznemirljiv razvoj, vse dotlej, dokler bomo ohranili internet kot svoboden in odprt forum.

S. I.: Kako bi organizirali strukturo televizijskih novic, da bi jih ubranili pred propagando?
J. C.: Napredna vlada lahko v kratkem času demokratizira in spremeni medije. Lahko ponovno določi skrajno mejo lastniškega deleža posameznika ali podjetja v medijih in spremeni davčno politiko, s katero bi posameznikom omogočili, da namenijo po nekaj sto dolarjev za neprofitne časopise ali druge vrste medijev po svojem izboru. Bob McChesney, profesor za komunikologijo na Univerzi v Illinoisu, predlaga posebne poročevalske prostore na medijskih mrežah, ki bi bile izolirane od lastnikov. Korporacije, ki nadzirajo televizijske mreže, naj obdržijo dobičke od zabavnih programov, informativni del programov, ki ga tudi financirajo, pa ne sme biti pod njihovim nadzorom. Ta programski del celo ne bi smel imeti komercialnih sponzorjev. Uveljaviti bi morali zakonite poti, da bi medijske mreže, kot javni servisi, priskrbele informacije za recimo eno uro programa dnevno - od česar ne bi smeli pričakovati dobička. V ostalih 23 urah programa pa bi lahko delali dobičkonosno, skladno s svojimi željami.

Vojno poročanje
S. I.: S kakšnimi sredstvi želi skupina FAIR vzpostaviti pošteno delovanje medijev?
J. C.: Skupina FAIR je bila ustanovljena, da bi zagotavljala napredne medijske kritike, ki bi presegale ozko področje kritičnih knjig in revij. Bolj bi se naj soočala z glavnimi mediji. Skupina FAIR redno pripravlja študije o medijih in jih skuša objavljati v glavnih medijih. Zadnja študija o ozkem izboru gostov v nočnem programu News Hour na kanalu PBS (Public Broadcasting Service) razkriva, da je bilo na vsakega zagovornikom umika vojaških enot iz Iraka povabljenih več kot pet ljudi, ki so rekli naj "držimo smer". In to naj bi bila tako imenovana javna televizija. Ta študija skupine FAIR je bila objavljena v glavnih medijih in mreža PBS je bila nanjo prisiljena odgovoriti.

S. I.: Kako močni naj bi dejansko bili mediji? Ali mislite, da bi lahko preprečili iraško vojno, če bi v celoti predstavili dejstva in dovolili resno debato?
J. C.: Nedvomno. Če bi imeli svoboden tisk, ta vojna ne bi bila mogoča. Če bi imeli novinarje, ki bi opravljali svoje delo, ki bi postavljali težka vprašanja, še preden bi začele padati bombe, bi vojno lahko ustavili. Ne gre samo za vprašanje "ali bi jo lahko ustavili?" To je napačno zastavljeno vprašanje. Gre za to, da so to vojno začeli prav mediji. Judith Miller in njeni uredniki pri The New York Timesu so jo pričeli. The Washington Post, s 26 vojno usmerjenimi uvodniki v mesecu pred vojno, je prav tako sodeloval. Senatorji in kongresniki, ki so brali washinghtonske časopise, so imeli izbor od 'zelo skrajnih' do 'celo še bolj skrajnih' novic v dveh dnevnih časopisih. To smo razkrili v znameniti študiji skupine FAIR o tem, komu je bilo dovoljeno razpravljati o Iraku in komu ne. V dveh tednih februarja 2003, v času, ko je imel Colin Powell govor v Varnostnem svetu Združenih narodov, so samo trije od 393 intervjuvancev zagovarjali protivojna stališča. To je zgolj en odstotek, v času ko je polovica države nasprotovala naglo bližajoči se vojni. Če bi bila predstavljena polovica, ki se je spraševala o smiselnosti vojne, in če bi se večer za večerom razvijala debata, si ne predstavljam, da bi ZDA v marcu 2003 napadle Irak.

S. I.: Kaj torej lahko storimo?
J. C.: Ključno je, da razvijamo neodvisne medije. V takratnem naglem približevanju vojni so mnogi poslušalci iskali druge alternative. Nekateri so se obrnili k angleškem BBC-ju. Program ni bil posebej veličasten, a boljši od ameriške televizije. V tistem času so se začeli porajati neodvisni blogi, kot so Daily Kos, Atrios in This Modern World, blog političnih risank, katerih avtor je Tom Tomorrow. Program Amy Goodman Democracy Now! je v tem obdobju doživel razcvet, potem ko se je iz radia preselil še na televizijo. Tudi spletna stran CommonDreams.org je v tem času postala uspešnica, in je še vedno. Ključnega pomena je razvijanje različnih neodvisnih medijev in o njih povedati bratom, sestram, sosedom in sodelavcem.

S. I.: Je z neposrednim spopadom z mediji moč karkoli spremeniti?
J. C.: Vedno sem bil za večplastno strategijo. Dobro je delati, kar delamo v skupini FAIR, in izkoristiti ponujene priložnosti. Vsako pojavljanje v oddaji, ki jo gledata 2 milijona ljudi [News Hour], je precej pomembno. Prav tako pomembno je razvijanje neodvisnih medijev. Tretji del medijskega aktivizma je reforma medijev, s katero poskušate spremeniti zakone v Washinghtonu, kar bi omogočalo bolj raznolike, demokratičnejše in bolj javne medije. To so tri področja - izzvati osrednje medije, da odprejo nekaj svojega prostora, razvijati neodvisne in neprofitne medijev ter reformirati same medijske strukture.

S. I.: Kaj mislite, katere so največje današnje zgodbe, ki v korporativnih televizijskih novicah niso objavljene?
J. C.: Veliko se jih suče okoli korporativne korupcije. Na internetu so o tem objavljeni članki, toda na televizijskih poročilih tega skoraj nikoli ne vidite. Bilo bi uničujoče, če bi Američani spoznali, kako so voditelji obeh političnih strank pripravljeni sprejemati darila in delati usluge za ozek krog ekonomske elite, kar škodi večinskemu srednjemu razredu. Ameriški narod tega ne pozna in takšno poročanje bi imelo velik odmev. Potem so tu žrtve vojne. ZDA so izgubile preko 3.000 vojakov v Iraku, toda umrlo je sto tisoče Iračanov - nekateri so umrli zaradi drugih Iračanov, številni pa zaradi našega eksplozivnega orožja. Mediji orožje lahko poimenujejo kot 'pametno', a vendarle skrajno neumno ubija nedolžne ljudi. Če bi ameriška publika, ki je zelo sočutna, videla posledice naših vojnih metod, bi lahko spoznala, zakaj nas sovraži toliko ljudi. Toda na televiziji ne smete kazati posledic vojne. Mediji to odklanjajo. To bi morala biti ena najpomembnejših televizijskih dejavnosti. V drugih državah kažejo veliko bolj skladno podobo vojne. V naši državi pa, kjer nismo nikoli videli posledic vojne, izgleda, kot da gre za mačistično igro. Ameriški korporativni mediji, še posebej televizija, do popolnosti olepšujejo vojno. To je zelo žalostno, ker bi morala biti televizija orodje razsvetljenja, kot je pred 40 leti rekel (novinar Edward R.) Murrow, v resnici pa postaja orodje za zavajanje.

Več informacij: www.fair.org in www.jeffcohen.org