Ljudje pričakujejo, da bodo srečni, tako v življenju, kot v zakonu, družini. Žal so za srečo pripravljeni storiti bore malo, pa tudi izkušnje in usposobljenost večine so takšne, da uspeha na dolgi rok ne zagotavljajo.
Čas, ki nas je zaznamoval in oblikoval, je obseden z "iskanjem krivca", materializmom..., družba in družina sama, pa ponujata v večini slabe možnosti za učenje "dobrih vlog."

Kot psiholog specialist se že vrsto let srečujem z ljudmi v stiski in najbolj tragično pri tem se mi zdi, da si največje rane med seboj prizadenemo tisti, ki bi si morali biti čustveno najbližji, najpomembnejši.
A kaj, ko smo za igranje vlog opremljeni kot pač smo in znamo kar znamo.
Ni materialna revščina tista, ki nas najbolj prizadane in ljudem ne da dihati. Blažimo jo lahko s pomočmi, ki jih omogoča država.

Duhovna revščina in nizka stopnja zavedanja sta mnogo hujši.
Slednjega je med ljudmi zelo veliko. Nesprejemljivo se mi zdi, da npr. mati svojemu otroku reče vse, samo človek ne, ga ob tem gleda kot najhujšega sovražnika, ob tem pa se sprašuje, za kaj je tako problematičen.
In nedoumljivo je, kako dva, ki sta se ljubila, si delila isto usodo in imela skupaj otroke postaneta ne samo tujca, temveč najhujša sovražnika.

Zakaj vse to trpljenje?
Zakaj veliko ljudi živi življenje, ki si ga v resnici ne želi ?

Odgovor je preprost.Ker ne znajo in ne zmorejo drugače. Ker se mnogi postavljajo v vlogo žrtve in tako niso ne krivi ne odgovorni.
Pa tudi mnogi tisti, ki vedo kako živeti, tega kar vedo ne uporabljajo v praksi.

Štart vseh nas na tem svetu se je začel v družinah. In prav te bi morale biti maksimalno opremljene in usposobljene, da bi otroke učile dobrih vlog in bi le ti v njih lahko razvili svoje potenciale. Predvsem pa bi se otroci v njih morali čutiti sprejete. Ne zaradi tega kar lahko postanejo, temveč zaradi tega kakršnji so.

Pri svojem delu pogosto opažam, da je opremljenost družin s tovrstnimi znanji slaba. Ne samo, da mnogi izmed nas kot doto s seboj prinašajo tudi slabe zglede, tudi država na tem področju ne ponuja nič konkretnega, predvsem pa ne dostopnega vsem in vsakomur.

Programi materinskih šol bodoče starše sicer informirajo o poteku nosečnosti, poteku poroda in oskrbi novorojenca, njegov psihični razvoj po rojstvu pa ostaja popolna neznanka in mnogi starši niti ne vedo, da se ob vsem tem sploh dogaja.

Tudi sistem vzgoje in izobraževanja tovrstnih znanj in vedenj v večini ne ponuja, odnosi, redko tudi potrebe posameznika postanejo pomembni le, če je kaj narobe. Takrat je "potrebno" poiskati krivca.

Da vse to drži sem imela večkrat možnost preveriti tako pri vsakodnevnem stiku z ljudmi v stiski, kot predavanjih za ciljne skupine, ki sem jih imela po Slovenij in za katera je vladalo veliko zanimanje.
Tudi suportivne skupine, ki jih vodim za ljudi v stiski že vrsto let, so tipičen dokaz.

Ljudje se rodimo z različnimi danostmi. Ena izmed njih je tudi "impulz" vedoželjnosti.
IIzkoristimo to in vsem zagotovimo osnovne možnosti za tovrstno učenje.
Saj veste kako gre to: nova znanja omogočajo nova spoznanja, ta pa spremembo mišljenja, ki je predpogoj, da stvari premaknemo iz "mrtve točke".
In, ko nam to uspe, tudi "revščine" ni več.

Nataša BANKO, univ.dipl.psih.spec.
www.gibanje.org