Piše: Aurigo

Sanje, ki jih sanjamo zjutraj, so jasna znamenja. Prvi večer prejmemo kuša travo za pod vzglavnik. Sanjam dečka. Okoli sedem do trinajst let je star. Želi se odpraviti v svet. V Ameriko. Vprašam ga zakaj želi v Ameriko, ali ni to predaleč. Ne bi šel rajši v Albanijo, če si že želi razburljivosti, nevarnosti? Pravokoten kamniti 60 centimetrski bazen, ki je pregrajen na dva dela. Prvemu dečku se pridruži še drugi deček. Sta v desnem delu bazena. Opazim, da so poleg njiju v bazenu tri kače. Dva goža in piton. Prvo prenesem dva goža v drugi del. Zatem odnesem še pitona. Prenašam ga z muko, zaradi njegove teže in dolžine, a ga le prestavim v levi bazen….

Zadnji dan, nekaj čez 12. uro opoldne prispem v Hamburg. Skočiti moram še v tisto trgovino, ki sem jo odkril prejšnji dan. Od mesta izobraževanja je oddaljena borih 100 metrov zračne linije. Postavljena je zadaj za našim prostorom. Trgovina je bila pred nosom, a je nisem opazil. Za Ž. moram kupiti majico. Zelenega zmaja. V trgovini sem prejšnji večer odkril nekaj zanimivih predmetov. Na dni steklene izložbe sta ležala dva starinska ritualna predmeta. Običajna phurba in phurba s kartiko na vrhu s strani noža. Kartika (kartrika)oziroma drigug, grigug, dhorje, je ritualen predmet povsem zase.

Kartiko drugače uporabljajo tibetanski pogrebniki kot nož, s katerim ločujejo meso od kosti umrlih. Ima obliko polmeseca. Drugače je to orodje srditih ženskih božanstev, dakini. Uporaba kartike v ritualu v prenesem pomenu simbolizira rezanje vseh materialnih stvari. Materialne stvari pa simbolizira človeško telo. Predvsem ta druga phurba s kartiko je privlekla moja vizualno pozornost. To stvarco že nekaj časa iščem. Vendar, ko sem prijel za to phurbo, je lahko edini izraz tistega trenutka: »bljek«. Čudne, negativne energije. Otipam še prvo phurbo, ta je bila dokaj normalna. Cena druge purbe 250 evrov. Problematičnost prodaje teh ritualnih predmetov je takšen, da ne veš, za kaj vse so jo uporabljali in kakšen duhoven in čustven šit je na njej. Ta del mesta naj bi bil pankersko zbirališče. Na križišču vseh ulic, kakšnih 50 metrov stran od tibetanske trgovine, sem začutil nekakšen tok energije. Kakor piš. Še sedaj mi ni jasno kaj naj bi to bilo. Čeprav je možno, da bi šla tukaj čez zmajeva črta in sekala nekako cerkev Gnaden. Še prej čez tiste sodniške palače

Cerkev Gnaden sem obiskal en ta peti dan. Cerkev je bila zgrajena v neoromanskem slogu. Postavljena v letih 1905-1907. Ena lepših cerkva v Hamburgu. Dopoldne bila je odprta. Tik pred mojim prihodom so imeli obred. Ob prihodu me šokira dejstvo, da v cerkvi naletim na Ruse. Zunaj v predverju cerkve stoji pravoslavni duhovnik in se pogovarja z verniki. Ruske ženske ovite v značilne rute. Po stenah cerkve so nameščene ruske ikone. Cerkev deluje - vsaj po verskem obredu. Tudi tukaj se je zgodila zgodba Salzburga, Münchna. Protestantske ali katoliške cerkve se oddajajo drugim cerkvam ali veram. Pravoslavnim, abesinskim. Če bi jim to rekel pred 60 leti, se bi smejali in ne verjeli. Vernikov v Evropi zmanjkuje. Verujočih pa ostaja verjetno vedno isto število.

Long-čen Nying-thig liturgija. Sanje nekoč nazaj. Pred kakšnimi štirimi leti me je določena oseba hotela poučevati. Kakor učitelj. To je očitno zelo razjezilo moj ego. Da bi bila lahko ta oseba moj učitelj, poučevalec. Še isto noč sem imel sanje. Sanjal sem svojega učitelja. Nič drugega kot njegov lik, a še obraz se v temi je videl zelo slabo. Vse kar je bilo prepoznavno na njem, je bilo oblačilo. Črno majica ali kakšno drugo oblačilo. Čez njegova prsa je bil narisana podoba sneženega tigra. Ali kakor bi izrekel Milarepa svojemu učencu v pesmi: »Ponavadi sanje niso dobre, niti slabe. Sin iz dobre družine, zato se ne oprijemaj naklonjenih in pozitivnih sanj, kakor ne jemlji resno negativne sanje. Dobri menih, ohrani te besede v svojem umu.«

Hamburg lahko označim za severnonemške Benetke. Mesto leži ob reki Labi (Elbe). Hamburg naj bi imel preko 2000 mostov. Mesto nikoli ni bilo kraljevsko ali škofovsko mesto, ampak vedno le mesto trgovcev. Drugo največje mesto v Nemčiji in največje pristanišče. Nekdaj svobodno mesto, pridruženo Hanseatski ligi severno nemških mest. Okoli 13. ure se odpravim proti cerkvi svetega Mihaela. Tri ure časa imam za zadnje raziskovanje Hamburga, potem pa domov. Baročna rdečkasta ladjasta cerkev sveta Mihaela. S strani zeleni stolp s pozlačeno številčnico. Ob našem prvem prihodu poleg cerkve snemajo film. Tulijo sirene na cesti pri cerkvi. Snemajo nemško kriminalko. Zelo zanimivo. Zadnji dan se kader premakne. Snema se na glavnem trgu pred mestno hišo. Okoli filmarjev se zbirajo zijala. Svet umetnikov. Čaka aplavz.

Pred cerkvijo svetega Mihaela je postavljen okoli 4 metrski kip refomatorja Lutherja. Nad cerkvijo se vzpenja štiristopenjski zvonik. Prva stopnja v višini s streho cerkve. Druga stopnja podaljšek. Tretja stopnja številčnica. Četrta stopnja stolpa s stebri. Iz tega dela si turisti razgledujejo Hamburg. V vseh petih glavnih cerkvah so recimo klasični koncerti.

Pred vhodom v cerkev svetega Mihaela nad vrati znameniti prizor. Boj dobrega in zla?!? Metropolis verzija satana. Patinasti, sončni arhangel Mihael vzdiguje sulico-križ nad zeleno satanovo glavo, ki se z rokami upira v svet. Pod satanovo glavo, nad vrati, marmornati relief. Prizor iz Raja, kako Eva ponuja Adamu jabolko. Na vhodnih vratih satan, pod njim kača in nad satanom Bog. Izgon iz raja. Na opornikih kača. Obkrožim cerkev, da zaznam še kaj neznanega. Na zadnji strani cerkve je majhen 30 do 40 cm železni »izvešček«: Sveti Mihael v boju z zmajem. Tukaj zaznam kot nekakšen potek energije. Cerkev svetega Mihaela je baročna cerkev. Ko sem zvedel, da ima Hamburg to cerkev, sem se kar razveselil. Pomislil sem, le kaj se bo zgodilo – ob njej. A dejansko se ni kaj presenetljivega. Na cerkev svetega Mihaela sem naletel takrat, ko sem iskal svoje veliko željo. Razloge za to srečanje in kaj se je dogajalo. Bilo je kakor prešerno srečanje v Trnovem. Kakšno leto zatem sem odkril cerkev svetega Mihaela.

Vendar, ko sem vstopil v to hamburško cerkev, me ni kaj preveč potegnila. Sicer lepo, dekorativno, a tista baročna načičkanost in to je vse. Kakor, da bi gledal njo v realnem življenju in ne v tistem prvem trenutku, ko človeku poletijo v nebo vsi hormoni. Premišljujem o tej cerkvi svetega Mihaela v Hamburgu, ki je seveda izrazito lepa, vendar nima tistega dokončnega notranjega žara. Pridem do sklepa, da je bila dejansko ustvarjena za verske obrede v tistem času Hamburga, okoli leta 1900. Toliko ljudi je bilo potrebno v tistem času spraviti pod eno veliko baročno streho.

Meditacijski postanek, na avtomobile (misli):
Neki dan pred semaforjem na Schröder strasse zapadem v stanje. Nekaj podobnega se mi je že zgodilo v Ljubljani določeni zvečer. Zahodnjaki imamo težavo z meditacijo. Z razumevanjem in s prakso. Smo naspidirani in Bog ne daj, da se ustavimo. Gremo tam, gremo sem. Ob tem nam misli letijo, gori doli, sem ter tja. Niti zaznamo ne teh misli. O včerajšnjem dnevu, o tem kaj nas čaka jutri, to kar se bo zgodilo čez pet minut. To kar si zaželimo sedaj. A se jih ne zavemo.

Dvopasovnica. Dva pasova avtomobilov pred menoj.
Avtomobili hitijo mimo mene. Sprva 30 km na uro, potem 35 km na uro, 40 km na uro, potem že 50 ur. Brzijo mimo mene, ne vem kam gredo. Ne vem od kod prihajajo. Samo brzijo mimo z določeno hitrostjo. Z določenim gibanjem. Tu in tam, zaznam še osebe v avtomobilu. Na zadnjem sedežu otroci. Morda hitijo v vrtec, se sprašujem? Za naslednji avtomobil več ne vem kam hiti. Kam je namenjen? Lahko samo ugibam. Vsake toliko časa zaznam znamko avtomobila. Čim večja je hitrost avtomobilov manj zaznam in manj sledim. Potem se hitrost kolone začne zmanjševati. Kolona zmanjša hitrost na 20 km uro. Zaznam rdeče luči na zadnjem delu avtomobilov. Vse dokler se avtomobili ne ustavijo pred rdečo lučjo semaforja. In stojijo. Kakor se včasih zaustavijo misli. In potem zelena, vse se zopet požene, v hitrost, ki brzi mimo v ne-zaključeni krog. Opazujte avtomobile na dvopasovnici, opazujte svoje misli v glavi. Tako nekako gre pri zahodnem človeku. Nič se ne vpraša, le brzi, brzi….
Postavite se ob cesto in opazujte. Opazujte svoje misli.

Zadnji dan. Michaelis. Nadaljujem pot po Mihaelovi ulici. Pred cerkvijo svetega Ansgarja stoji Karel Veliki in na vsaki strani po en lev. Še zdaj mi nekaj ni jasno. Tega vladarji si lastijo tako Francozi, kakor Nemci. Katoliška cerkev sveti Ansgar. Pred cerkvijo stoji kip Karla Velikega. Obkrožen je z dvema levoma, ki sta postavljena na svoje zadnje tace. V letu 1605 je na tem mestu stala pokopališčna kapela svetega Mihaela in kasneje postavljena frančiškanska prefektura. Vstopim v cerkev. Kip svetega Ansgarja, ustanovitelj Hamburga. Od njega naprej, stoji svetnik s škofovsko palico in čebeljim panjem v roki. Slika Marije z detetom v roki, z zlatim ozadjem. Marija z naglavno ruto. Na sredi čela, nosi simbol sveta. (ansmarija). Slika je bržkone pravoslavnega ali celo ruskega izvora, saj so na sliki črke v cirilici. Še naprej, Loretska Marija. Znotraj cerkve deluje.

Po Michaelstrasse ali Mihaelovi ulici se še naprej spuščam proti mestni hiši. Ta poševna navpična črta kakor, da napeljuje mojo misel, da po njej in z njo teče zmajeva črta. Moj pogled privleče rdečkasta opečnata hiša na drugi strani ulice, ki ima na vhodu postavljeno mavrično steklo. A nekako hkrati opazim v isti vrsti hišo z krožno vdolbino. V vdolbini simbola: šestilo in kotomer. Prvič opazim tako izpostavljen znak prostozidarjev na kakšni stavbi. Vse je enkrat prvič!?

ŠESTILO IN KOTOMER – PROSTOZIDARSKA SIMBOLA.
Šestilo simbol Velikega graditelja prostozidarskega univerzuma.
»Šestilo, ki se zavrti na konici in se vrne na izhodišče, je bilo tudi simbol življenjskega ciklusa: Ne glede na to kako daleč in kako dolgo hodiš, spet prideš tja, kjer si začel: tako kot šestilo, katerega ena konica je zabodena v središče, druga pa v obod. Dokler se vrti, bo vedno spet prišlo tja, kjer se je začelo, pravi Sohravardi. Tako na Zahodu kakor na Kitajskem evocirata šestilo in kotomer Nebo in Zemljo…… Na zahodu sta šestilo in kotomer pripisana moški in ženski polovici hermetičnega Androgina (Rebisa), ki ustrezata Soncu in Luni…..
V skladu s simboliko kroga in kvadrata je šestilo povezano z določevanjem časa, kotomer pa z določevanjem prostora….
Vemo, da je Kotomer simbol Materije; Šestilo je simbol duha in njegove oblasti nad snovjo… Za 45º odprto šestilo nakazuje, da materija ni popolnoma obvladana; medtem ko odprtost 90º udejanja v celoti ravnotežje med tema silama; šestilo postane točen kotomer….

Kotomer ali ogelnik
»Kotomer služi za risanje četverokotnikov in merjenje zemlje. V stari Kitajski je zemlja štirikotna in je razdeljena na štirikotnike, zato ima kotomer enaka kraka.«
Prečkam Mihaelov most in se spustim do mestne hiše v Hamburgu (Rathaus). Pred mestno hišo na prostranem trgu stoji leseni stolp. To je bolje rečeno jarbol, a namesto Marije, je na vrhu tega jarbola ladja. Mestna hiša je bila zgrajena konec 19. stoletja. Na pročelju mestne hiše so postavljeni kralji, vojskovodje. Ne bom jih našteval. Na vrhu mestne hiše arhangel Mihael z razširjenimi krili ponovno stoji nad satanovim telesom, v desni roki vzdiguje meč in v levi okrogli ščit. Ob mojem prvem obisku tega dela mesta, me ta mestna hiša ni kaj preveč pritegnila, čeprav je imela Mihaela na svojem vrhu. Zdaj sem ponovno pred njo. Zavijem v njo. Ne vem ali v njej še uradujejo ali ne, ker je del hiše zaprt za turiste, vsaj zdi se mi tako. Skozi glavni vhod se prebijem na dvorišče. Moje raziskovanje je nagrajeno. Na sredi odprtega dvorišča je vodnjak. Še ena muza, ki z povzdignjeno desno roko pozdravlja, z levo roko pa miri zmaja pri svojimi nogami. Sedaj zagotovo vem, da gre čez mestno hišo zmajeva črta. A ker se mi mudi na železniško postajo, mestno hišo ne raziščem iz vseh koncev in krajev.
Predvideni potek zmajevih črt po Hamburgu.

Če se potrudim in narišem zmajeve črte na zemljevidu in v to vključim tudi tisto, kar se mi je dogajalo in kar sem občutil, bi šle zmajeve črte po Hamburgu tako nekako, ali od tukaj naprej je potrebno iskati. Seveda bi potreboval še kakšen manjši zemljevid. Marijina črta poteka čez cerkev svete Katarine in se nadaljuje vse do cerkve na ulici Bauer-bergweg pri HH Horner rampe in pri Telekom. Mihaelova črta bi potekla nekaj metrov stran od cerkve svetega Mihaela in se nadaljevala v okrožje Eppendorf. V Eppendorfu je več bolnišnic in univeritetna klinika. To bi šlo nekako z razlago: imamo vidne in nevidne simbole okoli zmajevih črt. Nevidni simboli so energije, potem določeni znaki kot so zmaji, določene zgodbe, itd.. Vidni simboli so predvsem tisti simboli, ki jih je uredil človek. To so največkrat cerkve, vendar ne vsaka cerkev, potem bolnišnice, šole, gradovi, dvorci, stavbe parlamentov, velikokrat mestne hiše.

Pomožna zmajeva črta čez Apostolsko cerkvijo v Eimbsutellu in potem čez cerkev Kristusa in Jeruzalemsko cerkvijo, kar je nekako logično. Prva pomožna zmajeva črta teče čez mestno hišo (Rathaus), nekako čez cerkvijo v ulici Neubert strasse in potem čez cerkvijo v ulici Ritter strasse. Nikolajeva zmajeva črta seka Mihaelovo ulico in teče čez jezero Alster tam nekje, kjer je postavljen tisti japonski vodni zmaj na jezeru Alster. Pomožna zmajeva črta čez Mihaelovo cerkvijo in potem čez Neues Metropol Musicaltheater. To so nekakšna predvidevanja glede zaznanih občutkov in postavljenih simbolov. To so samo nastavki za raziskovanja, morda kakšnega drugega človeka, saj je potrebno biti realen. Za razkritje zmajevih črt po Ljubljani in jih nekako povezal v neko logično celoto, sem potreboval dobri dve leti. V enem tednu je težko kaj več narediti. Na postaji nas v slovo pozdravlja hamburški simbol mesta. Stoji skorajda na vsakem koraku. Je to vodonosec? Sodobna tehnika je načičkala vse možne barve na njega.

Za konec tega dela zmajevih črt po Hamburgu sem sprva mislil nekaj zapisati o zahvali oziroma o svojem uvidu v to zadevo, a to bo moral prepustiti za enkrat drugič. Vendar bom vseeno vključil tekste iz knjige Zdravljenje z obliko, energijo in svetlobo, ki so mi pravkar prišli pod roko.
»Tantra vključuje seksualno prakso tako, da izkoristi blaženost seksualne izkušnje. Ta rezultat je napačno razumljen na Zahodu, in to v smislu, kako tantro določa seksualna praksa. Vendar gre tantra preko seksualne prakse. To je utemeljeno na razumevanju in realizaciji praznine, ki je temeljna narava vseh pojavov. Brez razumevanja, da je blaženost praznina, prakticiranje vključujoč blaženost ni tantrično in označevanje takšnih praks kot tantre, je v takšnem primeru zavajajoče.
Dejstvo je, da tantra ne zahteva seksualne prakse. Tantrična praksa pomeni pretvoriti vse izkušnje v blaženost: vse občutke v telesu v blaženost, vse zunanje vizije (izkušnje) v blaženo izkušnjo čistih dežel, vse percepcije ostalih bitij v zaznavanje bud, vse zvoke v svete mantre. Prakse niso pretveze. Prakse vodijo k nadzoru zaznavanj ter spoznavnosti, in osvobojenosti od negativnih okoliščin. Resnična situacija stvari je modelirana v imaginaciji in se je razvila z izkušnjo urediti prekositi dojemanje in kognitivno spreobačanje. Resnična situacija je popolnoma realizirana samo takrat, ko se praktikant stabilizira v naravi uma.«
OM BODHIČITA MAHASUKHA JANA DATU AH,
OM RULU RULU HUNG BHJO HUNG.

Slike:
Cerkev Gnaden.
Sveti Mihael na cerkvi svetega Mihaela.
Ruska Marija.
Prostozidarski simbol.
Most v Hamburgu.
Sveti Mihael na mestni hiši.
Vodnjak v mestni hiši z deklico in zmajem.
Hamburški mož.

Key words: Hamburg, Rathaus, mestna hiša, ley lines, dragon lines, zmajeve črte, sveti Mihael, St. Michael line, church st. Michael, cerkev svetega Mihaela, Michaelstrasse.