Strah je pomanjkanje ljubezni, pomanjkanje zaupanja v Boga v prihodnost v življenje. Nič se človeku ne more narediti hudega, nikoli ne more biti ranjen, če zaupa in ve, da vse, kar se zgodi ima nek namen. Bolečina je lahko trenutna a iz tega lahko spozna, da je živ, da je to življenje, ki ga je vredno živeti in občutiti. Ni nam potrebno trpeti, žalovati za stvarmi, ki mislimo, da smo jih izgubili, v resnici pa jih sploh nismo nikoli imeli.

Zaupanje, da je vse modro in prav kar se zgodi, kar se nas dotakne in zaboli in se tako utrditi, še močneje ljubiti in iti naprej. Samo človek s čistim srcem, brez sovraštva, želje po maščevanju, po posedovanju in ljubosumnosti, morda z občutkom manjvrednosti, lahko ve, da se mu ne more nič hudega zgoditi, nič, kar ne bi mogel prenesti in preboleti.

Bolečina je mnogokrat neizogibna in sestavni del življenja, vendar iz situacije lahko potegnemo sporočilo in se nekaj iz svojih občutij naučimo. Zakaj nam včasih ni vseeno? Zakaj bi najraje zbežali, izginili, se pogreznili v nič ali enostavno izbrisali sebe ali dan iz svojega življenja? to je beg pred odgovornostjo sprejeti situacijo, ki nam je namenjena iz se iz nje nekaj naučiti. Razmisliti o sebi, o svojih občutkih ter o zunanjih znakih, ki nam sporočajo kaj in kako je treba ravnati, da bo prav. Zatiskamo si oči in prepričujemo se razumsko, da sporočilo nekaj drugega pomeni, kot bi sicer. Zato, ker ne želimo vedno videti resnice in naše odgovornosti, da je treba, da moramo nekaj narediti drugače kot smo delali do sedaj, da je potrebno ceniti življenje tako kot je, saj nam daje priložnost, da rastemo, se bogatimo in učimo biti srečni. Imamo možnost, ki jo lahko izberemo ali pa ne. Imamo izbiro kaj delamo s svojim življenjem, kako živimo in kako ga koristno izrabimo zase in za druge, da jim lahko poklonimo nekaj, kar oni nimajo, pa potrebujejo ali si želijo.

Pogum in prepričanje, da v življenju nismo sami tudi takrat, ko nam umrejo starši, ljubljeni, ko nas zapustijo najdražji ali prevarajo prijatelji. Upanje, da obstaja možnost, da imamo priložnost, ki ni nikoli zamujena, da iz svojega življenja naredimo vsak dan praznik, da ga slavimo ter smo hvaležni zanj. Več kot imamo hvaležnosti, več dobimo »darov« in smo bogatejši, več kot damo lepih trenutkov, ljubezni, naklonjenosti in sočutja, več vsega tega dobimo. Vse te stvari pa ne morejo potekati le na razumski ravni. So situacije in občutja, trenutki in misli, ki si jih ne morem razložiti, jih ne razumemo in ne prepoznamo znakov.

Kaj narediti takrat? Pozabimo na srce, na svojo ljubezen, ki nam jo je postavil On, da bomo imeli upanje, mir, zaupanje in pogum za življenje, srečo, ljubezen, za dajanje in hvaležnost ob sprejemanju. Zavedati se moramo, da nam je Bog vsak trenutek na voljo, da se pogovarjamo z njim, mu zaupamo svoje bolečine, ga prosimo za svoje želje ter se mu predamo in poslušamo, kaj nam On govori. Imamo sogovornika, ne le poslušalca, ko se srce poveže z razumom in deluje, ko se odpre in dovoli ljubezni prosti pretok v obe smeri, ko hvaležnost in zaupanje presegata razum in zaupata božji ljubezni in Njegovi stalni prisotnosti v nas.